V prostorih, kjer deluje, vse ostaja isto, le daril osrečenih ljudi je vse več. Vojne s tanki in orožjem v Sloveniji ne bo, ostajamo pa v psihološki vojni. Prekinil jo bo močan potres, ki nas bo edini dovolj zrukal, da bomo začeli ubogati naravo. Za zakon o evtanaziji kot družba nismo dovolj zreli. Slovenija bo postala zelena oaza in zelo iskana turistična destinacija, saj bomo prepoznani kot izjemno cenjeni ekološki pridelovalci hrane, ki jo bo želelo okušati vse več ljudi. Slovenija bo obstala kot država in si finančno opomogla, državljanstvo Slovenije pa bo skoraj nemogoče dobiti. Poleti se raje izogibajmo morja, saj bo nepredvidljivo, kot je, vzelo veliko življenj. In popravimo staro streho, da se ne bomo jezili, ko jo bodo vetrovi odnesli. Pihalo bo. To je le nekaj napovedi mame treh hčera in babice dveh vnukov, ki je pred leti zaradi zdravstvenih težav otroka poiskala zdravniško pomoč v Sloveniji. Po komi, v katero je padla, ko je že tretjič v sedmem mesecu nosečnosti rodila mrtvega otroka, življenje nikoli več ni bilo kot prej.
Vse bolečine izhajajo iz frustracij staršev, ki so jih prenesli na nas.
Deset let je, odkar sva se videli, a ni se spremenila. Še bolj žari. Delo je ne izčrpava, ljudje prihajajo. Kako ji uspe? Vse je v možganih, pravi. »Lahko vplivam nanje. S terapijami energijsko uglašujem telesa.« Njena slovenščina je preprosta in jasna, z rahlim ruskim naglasom. Pove, da ima dostop do misli, vidi jih in lahko vpliva nanje. To, kar mislimo, to smo. Kako pa so videti misli? Takole pojasni: »Če te bom kritizirala, ti ne bom nič slabega naredila, ampak ti bom rekla, ta zelena jopa ti ne paše, videti si kot krastača. Zaznala bom vibracijo tvojega telesa in tvojih misli, ki jo bodo moje besede povzročile, ko bodo prešle v tvoje telo. Zvišal se ti bo tlak, srček ti bo začel hitreje biti in besede ti lahko porušijo hormonsko neravnovesje. Pa ti nisem nič naredila, samo kritiko sem izrekla o tvoji jopici. Če te kritika doseže in jo tvoje telo vsrka, je to ugoden teren za bolezni in druga neprijetna stanja, ki se jih boš želela znebiti.«
In kaj če ne sprejmem kritike? »Prav to je bistvo, ki ga želim povedati in tudi naučiti, da ga ljudje občutijo v telesu in se lahko zaščitijo pred vdori grdih misli drugih, ki jim škodujejo. Da se zavejo: to je moje, to pa ni moje. Če bi te začela zdaj hvaliti, kako lep oliven pulover imaš, da ti res pristoji, boš začutila drugo vibracijo. Se počutila pomembno ob misli, da te cenim, ker vem, da si porabila kar nekaj denarja za to kašmirjevo jopico, ki se prilega očem in koži. Spet, nič nisem naredila, samo besede sem ti poslala, a v tebi je druga vibracija. In zdaj se vrniva na vibracije naših staršev, ki smo jih nepopisani, iskreni otroci nezaščiteni sprejeli v svoja telesa. Mama si ni mogla privoščiti oblačil, ni bilo hrane, ni bilo tega in onega. In ta program, da ni denarja, ostane; mama ali oče v otroka preneseta frustracijo, da čuti krivdo, morda celo sram, da bi nosil malo dražjo jopico. Razumeš?« me vpraša.
»Te programe prepoznavam in ozavestim ljudi preko zgodb, ki jih razumejo, da jih prepoznajo tudi sami. In ko jih, jih lahko spremenijo. Slovenci veliko jamrate. Z jamranjem pošiljate signale. Tam zgoraj to slišijo in pošljejo situacije, da lahko samo še več jamrate … Po veri vaši vam bo dano.«
Njen glas je čist. Želi biti prepričana, da razumem. Opiše še primer, ko se jezimo na cesti. »Gužva je. Nekdo prehiteva. Ni se treba zdaj na tega človeka, ki se mu mudi, jeziti, ampak mu v mislih zaželiš, naj varno pride, kamor se mu že mudi. Ta želja lahko potem tebe obvaruje … varno prideš skozi v svojem ritmu.« S tem dolgim uvodom želi povedati, da za vsakega pride plačilo. Da je življenje kot v marketu, kot reče ona. Na koncu je blagajna. Plačaš. Če ne ti sam, morajo naše račune plačati otroci. Ampak življenje je in bo ostalo nedotakljivo.
In potem začne z napovedmi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v poletni izdaji revije Jana.
