Robert Balen

Denis Avdić, Anja Ramšak, Miha Deželak in Lara Tošić v hiši, ki se skriva na odročni lokaciji, niso sami. Z njimi bo vse do petka tudi Matic Herceg. Seveda pa jim družbo dela produkcijska ekipa. Vsak dan jim dogajanje popestrijo različni gosti, ki bolj ali manj uspešno skrivajo podatek o točni uri.

Samo na dveh predstavah

Denisu Avdiću se v predstavi pridružuje tudi župnik Martin Golob

Domači

Matic Herceg po izzivu: Začelo se mi je mešati in na eni točki blesti

Naša ekipa se je na lastne oči prepričala, da njihovi računalniki ure ne kažejo in da na njih ne morejo dostopati do točnega časa. Vendar jim to ne predstavlja največjega izziva. Skoraj soglasno se strinjajo, da najbolj pogrešajo svoje domače in dnevno svetlobo. Ker so okna in vrata neprodušno zaprta, jim izziv predstavlja tudi slab zrak. 

Robert Balen

Kaj je bilo do zdaj najtežje?

Lara: Mislim, da dopust ravno ni, ni pa bilo tako zelo težko. Smo si kar dobro naredili. Največja težava je slab zrak, ker ne moremo zračiti.
Miha: Najtežji test je imel Matic, ki ga je opravil z odliko; car je.
Anja: Za zdaj ni hudih težav. Zame predvsem to, da ni zraka, ne moremo videti razgleda in poklicati svojih dragih. Ampak ja, samo pet dni je, na svetu so še hujše stvari.
Denis: Kar zadeva mene, je ful dobro, ker sem to predlagal. (smeh) Sicer pa mislim, da nam gre zelo dobro. Matic je štetje zares zagrabil in zdržal; mislim, da nas je v torek pripeljal na bolj ali manj pol ure točno. Jaz sem ga zamenjal za kosilo in štel za 200 ... Heroj Herci.

Imate pa tudi posebno taktiko štetja ...

Anja: Začeli smo kuriti svečke. Aleš Novak je povedal, da ena svečka gori približno štiri ure, in zdaj kurimo svečke.

Kaj bo največji izziv?

Anja: Mislim, da bomo vsi zdržali, ne čutim, da bi imel kdo veliko krizo. Vem, da bomo do petka tako ali drugače zaključili, ker ima Avdić v soboto obveznosti.
Lara: Mislim, da bomo zdržali do konca. Naj bi pa največja kriza nastopila v sredo, ampak menim, da je ne bo. Imamo enko.

Robert Balen

Miha, ti si imel že prvi dan manjšo krizo ...

Miha: Zdaj se ne oziramo nazaj, vedno gledamo naprej, to je za nas timbilding. Če je Herci štel, bomo tudi mi zdržali. Je pa dober eksperiment. Res je, da pogrešaš dnevno svetlobo, zračenje je slabo, telefon pa ne. Prav osvežitev je, da smo brez telefona. Me pa nekaj stvari zanima. Kako je s sinom, ki je v reprezentanci, kako se je odrezala slovenska odbojkarska reprezentanca.
Denis: Ne zanima nas odbojka, ampak kako je Matej Deželak odigral prvo tekmo v reprezentanci U17 in »fotr« ni mogel videti prve tekme. Jaz grem iz katerekoli službe, da gledam otroka.
Anja: Ne vzbujaj mu slabe vesti.
Miha: Zaupam mu in vem, da bo odigral še kakšno tekmo.
Denis: Veš, kako sem šele jaz ponosen na Mateja! Od malega ga poznam. 
Miha: Sam si je to izboril, mogoče je včasih malo več treniral kot ostali.

Denis, največji izziv zate?

Tudi jaz bi poklical domov. Ne samo poklical, šel bi domov. Preveril bi, se malo pogovarjal ...

Koliko veste, kaj se bo dogajalo? 

Lara: Nič, razen tega, kar si sami naredimo v dnevu. Jaz sem danes napisala sedem ali osem strani dnevnika. Nič o hiši, tukaj se ni zgodilo nič pametnega, razmišljala sem o zunanjem svetu.

Robert Balen

Od kod sploh ideja za tak eksperiment? 

Denis: BBC je delal nekaj podobnega. Cela jutranja ekipa je predlagala, da preverijo, kdo ima najboljšo biološko uro. Šli so spat in se zbudili brez budilke, v studiu pa so jih snemali in so v službo prihajali ob različnih urah. Mi pa smo predlagali, da bi to razširili na ves teden. Najprej so nam dejali, da ni mogoče. Čez en teden pa smo našli rešitev. Potem smo iskali lokacijo, da ni motilcev, da smo sami, da ne slišimo prometa ... Najprej smo našli hišo. Potem pa se je začelo razvijati, kaj bomo delali, kdo bo dežural, ker vseeno potrebujemo podporo tehnikov in dogajanje čez dan, morajo priti gosti ... Predlagal sem, da nas zavajate z uro. Dogajanje mora biti. Kaj se bo dogajalo? Tega pa res ne vem. Prepustil sem se.

Kaj pa ostali?

Denis: Niso vedeli, da lahko prostovoljno gredo domov, kadarkoli želijo. Herceg ni vedel, kaj ga čaka. To, da bo štel, sem se odločil v sredo, da mu povem v petek. Naši so mu želeli povedati v ponedeljek, jaz pa sem se odločil, da mentalno ni v redu in da je dobro, da ve vsaj tri dni prej. Na nekaj takega mora biti človek pripravljen.

Matic ostaja z vami? 

Denis: Da, v načrtih je do petka, ampak ne ve, kaj ga čaka. Bo pa neverjetno užival in imel najboljšo možno vlogo v vsej hiši.

Kaj pa se dogaja v ozadju? 

Denis: V studiu mora biti vedno nekdo prisoten, tudi ponoči, saj se lahko zgodi, da kaj pade ali se pojavi nepričakovan dogodek. Ko končamo svoje delo, Matjaž prevzame. Običajno samo posluša radio, vendar mora poskrbeti za vse, kar je potrebno. Če mi končamo kasneje, ima manj dela; če prej, pa več.
Anja: Na primer če končamo ob petih, Lovše pride ob šestih in dela do dveh popoldne. Pomembno je, da zjutraj poslušalci ne ostanejo prikrajšani za dogajanje, ki poteka za kulisami, tako kot ga imamo mi.

Koliko vas obremenjuje, da ljudje ne verjamejo, da ne gledate na uro?

Denis: Tega se ne bi šli, če bi vmes gledali, koliko je ura. Eksperiment je potem brez pomena. 
Anja: Jaz sem zjutraj vstala prej, naša »social media managerka« je polnila telefon, in lahko bi ga pogledala, pa ga nisem. Zakaj bi? Sama sebe bi pretentala. Igramo se.
Denis: Mi štirje ne vemo, Matic Herceg ne ve, ekipa, ki je z nami, pa seveda ve. Mi smo tisti, ki želimo v eter govoriti o pravih občutkih, ko si odrezan. Od informacij, od vsega, tudi od časa, saj se ne moreš orientirati, ne moreš videti, kdaj je noč in kdaj dan. Te stvari nas zaznamujejo. Lažje bomo o tem govorili in lažje bomo prišli do zaključka, ki ga bomo lahko v petek delili o tem, kako dojemamo čas.

Ste se pripravljali ali samo šli?

Vsi: Ne, samo šli. 
Denis: Nismo se pripravljali, mogoče se je edino Matic.

Matic, ponči s ponedeljka na torek si imel kar velik napor. Omenjal si celo blodnje. Kaj se je dogajalo? 

Ne vem točno, kaj se je dogajalo ponoči eno uro in pol, ampak po zapiskih, ki sem jih imel, je šlo vse tako, kot mora iti. Vmes sem res mislil, da ne bom zdržal. Imel sem občutek, da je stvar šla čez vse meje, ker sem se prvič soočil s tem, da sem šel toliko izven sebe, da sem nasprotoval samemu sebi.  Že na začetku sem povedal, ko sem govoril z Mihcem, da si bom to naredil. Nisem pa vedel, da bo tako težko. Bil sem pripravljen, a je bilo vseeno težko. 

Kolikokrat si razmišljal o tem, da bi končal in šel domov? 

Enkrat sem razmišljal o tem, da pritisnem gumb. Ampak sem se hitro odločil, da tega ne bom naredil, ker sem videl, da lahko še funkcioniram in da bom to speljal do konca.