Shutterstock

Pepino (Solanum maricatum) izhaja iz visokogorskih Andov, iz Peruja, Čila in Kolumbije. Tako ga boste na tržnicah v Južni Ameriki pogosto srečali, pri nas pa v trgovinski ponudbi praktično ne obstaja, saj sveži plodovi ne prenesejo tako dolgega transporta. Na srečo pa so nam malce podjetnejši dobavitelji sadik omogočili, da ga lahko vzgojimo na domačih vrtovih. In to je super, saj so njegovi plodovi zares okusni in tako zelo sladki, da jih marsikdo pravzaprav šteje med sadje. Uživajo se lahko surovi kot zdrav prigrizek ali pa jih narežemo v sadno solato. Iz njih lahko pripravimo tudi okusno marmelado ali kompot. Če imate radi paradižnikovo solato, ga lahko narežete tudi v to kombinacijo. Na oko taka solata niti ne bo precej drugačna, saj so plodovi pepina po videzu precej podobni tudi paradižnikovim in morda bo kdo celo pomislil, da gre le za kakšno malce drugačno sorto našega kralja vrta.

Vzgoja na domačem vrtu

Tudi vzgajamo pepino precej podobno kot paradižnik. Grmiček naravno zraste do metra in pol in načeloma ne potrebuje opore. A s pinciranjem ga lahko vzgojimo v pokončno držo, kar bo omogočalo, da bodo plodovi bolje osvetljeni in bodo tako lahko razvili vse svoje potenciale. Najbolj priporočljivo je, da iz ene sadike vzgojimo tri vrhove, pri tem pa vsakemu od njih zagotovimo svojo oporo. Opora bo omogočila, da teža plodov vej ne bo preveč potegnila k tlom. Če ga bomo vzgajali v rastlinjaku, bo njegova rast bujnejša in v tem primeru lahko zraste tudi do dva metra visoko, pridela pa lahko celo dvakrat toliko pridelka kot na prostem.

PREBERITE TUDI:
- Okrasne, a tudi užitne: kana, sladkorni koren in sončni koren,
- Kako uspešno vzgojiti artičoko, kardij in komarček tudi v celinskem vrtu.
 

Čeprav je prilagojen na visokogorske razmere, ima rad toplejše vreme in je tudi nekoliko občutljiv za zmrzal. Prenese sicer tudi kakšno stopinjo pod ničlo, sploh če take razmere ne trajajo dlje časa, a kadar ga zebe, navadno odvrže precej svojih listov in tako hitro zgublja moči. Če bi ga želeli vzgajati kot trajnico, je tako priporočljivo, da ga posadimo v okrasni lonec in ga prezimujemo v kakšnem pred mrazom zaščitenem prostoru.

Shutterstock

Pepino se, tako kot paradižnik, precej pogosto srečuje s škodljivci in boleznimi, tako pa njegove polne kondicije ni ravno najlažje ohranjati več let zapored. Zato je morda še najbolj smiselno, da ga sejemo kar kot enoletnico na vrt ali pa ga tako kot sladki krompir razmnožujemo s potaknjenci. Ko mu na vrtu iščemo primeren prostor, ne pozabimo, da je razhudnik, kar pomeni, da je v sorodstvu s paradižnikom, papriko, jajčevcem in tudi krompirjem. To vsekakor upoštevajmo pri načrtovanju kolobarja. Pri sajenju sadik naj bo razdalja med rastlinami in vrstami približno 70 cm.

Pepinu namenimo s hranili bogato prst, v času najintenzivnejše rasti pa ga tudi redno dognojujemo, najbolje z gnojili, ki vsebujejo nekaj več kalija. Močnih neposrednih sončnih žarkov in hude vročine me mara, zato mu bo ustrezalo, če bo stal v senci nekoliko višjih rastlin. Za razvoj sočnih plodov potrebuje veliko vode in vedno vlažno zemljo, zato ga je treba redno zalivati, priporočljivo pa mu je nameniti tudi zastirko. Če boste za ta namen uporabili gabezove liste, ki so bogate s kalijem, boste ujeli dve muhi na en mah.

Simpatičen od glave do pet

Shutterstock

Sadika pepina bo hitro rastla in razvila nežno vijolične cvetove, ki so zelo podobni krompirjevim. Iz teh se bodo razvili sprva majhni in zeleni plodovi, ki pa bodo kmalu začeli pridobivati težo in se barvati v oranžne odtenke z vijoličastimi lisami. Tako so tudi po videzu plodovi precej podobni meloni, še bolj pa je tak okus – nekako med melono in hruško, čeprav nekateri pravijo, da njihove brbončice okušajo tudi nekaj podtona po kumarici, ki bi lahko bila marinirana v sladkem medu. Plodovi dozorijo nekje tri mesece po sajenju rastline, proti koncu avgusta, največji pa lahko dosežejo tudi slabega pol kilograma. Uživamo jih skupaj z lupino, ko jih bomo okušali, pa bomo zagotovo zaznali, da tudi lepo dišijo.