Meni je vsak dan lagal, da gre delat, in ko sem mu povedala, kaj sem izvedela, ni zanikal. Vprašala sem ga, kako namerava to rešiti, pa je samo skomignil z rameni. V meni se je nekaj prelomilo. Nisem mu mogla več zaupati in odločila sem se, da ga zapustim. Doma sem povedala, kaj se dogaja, in mama me je posvarila, češ da je nor name, da ima orožje in da se mi bo maščeval. Ne, sem ji odvrnila, ne bo se, saj ve, da je sam kriv. A se je.«

Tako svojo zgodbo začenja Veselka Pevec, paraolimpijska strelka, ki ima še vedno živo pred očmi usodni 31. avgust 1983. Tedaj je z družino živela v Kninu, in ker fant nikakor ni sprejel njene odločitve, da se mirno razideta, se je odločila, da gre k sorodnikom v Beograd in tam konča zadnja dva letnika gimnazije. »Želela sem si samo miru, zato sem hotela stran od njega, in to seveda skrivala pred njim. Vendar je izvedel, da odhajam. Na policijski postaji je vdrl v omarico z orožjem, ki ga, ker je bil suspendiran, ni imel. Vzel je pištolo in šel za mano na železniško postajo, kjer sem z mamo in sestričnama čakala na vlak. Še zdaj se spomnim, da je bila tam velika množica mornarjev: oni so čakali vlak proti Splitu, jaz proti Beogradu. Potem je prišel on s pištolo in vsi so se razbežali. Ko je streljal vame, me je prvi strel zadel v hrbet in mi poškodoval hrbtenico. Mama se je vrgla name in me skušala zaščititi, a me je še petkrat ustrelil od blizu,« se spominja Veselka, za katero se je zatem začel osemmesečni trd in vsakodnevni boj za življenje. In čeprav je izgubila ogromno krvi, imela prestreljeno črevesje, tako da sploh ni smela jesti, in si dolgo ni opomogla, ji je navsezadnje uspelo zmagati.

Več v tiskanih Zvezdah (št.36/2016)