Marko Vavpotič

Novopečena Ljubljančanka Saša Lešnjek zajema življenje z veliko žlico. Od nekdaj ji je bolj kot življenje na vasi na kožo pisan mestni vrvež. Uživa, ko se s kolesom pripelje v središče mesta in se s prijatelji dobi na pijači. »Zelo imam rada Ljubljano. V to mesto sem zaljubljena že od majhnega, vedno sem si želela tu živeti, zelo mi prija mestni utrip,« pravi pevka, ki je postala mestno dekle po lanski ločitvi. Z bivšim možem sta se dogovorila, da o razlogih za razhod ne bosta javno razglabljala. Saša odkrito pove: »Imela sva zelo javno razmerje. Iz tega sem se veliko naučila. Več kot poveš o sebi v javnosti, več zgodb imajo potem ljudje, ki si ustvarijo neko mnenje o tebi in to se lahko tudi hitro obrne proti tebi. Mislim, da mora zasebno življenje ostati zasebno v neki meri. To je bila dobra lekcija zame.«

A njeno srce ni osamljeno, temveč sveže zaljubljeno: »Imam se zelo lepo, to je pa za zdaj to, kar bi povedala. Nič mi ne manjka, zelo se veselim vsakega dneva in prihajajočih projektov.«

Sodelovanje z Magnificom

To poletje se Saša predstavlja z novo pesmijo s pomenljivim naslovom Tipi z jeepi. Njen nedavni nastop na Melodijah morja in sonca ni ostal neopažen, bil je že njen drugi na omenjenem festivalu. Prvič je prejela nagrado za najobetavnejšo izvajalko: »Ta nagrada je bila najlepša popotnica, ki jo lahko dobiš na katerem koli festivalu.« Zanimiva je zgodba okoli pesmi: »Pesem je napisala Barbara Pešut skupaj z Magnificom in Schatzijem pred dvajsetimi leti. Zanjo niso našli prave izvajalke, zato so jo dali v predal in pozabili nanjo. Dva dneva pred tem, preden sva se z Magnificom spoznala, so ponovno našli pesem in se spraševali, kdo bi jo lahko odpel. Magnifica sem spoznala na zabavi skupine Joker Out. Predstavila sem se mu: 'Živjo, jaz sem Saša,' pa mi je odvrnil: 'Ja, vem, saj te malo spremljam, vem, kdo si.' In jaz sem skoraj omedlela od veselja. Povedal mi je, da mu je všeč, kako pojem, moja interpretacija, in še tisti večer sva skupaj zapela ob spremljavi kitare. Povedal mi je, da ima en komad, in seveda sem bila navdušena. Ko te taka oseba vpraša, ali bi sodelovala, to sploh ni vprašanje. Šla sem k njemu in poslušala pesem, ki je taka poletna, igriva, zabavna, v stilu Magnifica. Govori pa o tem, kako si ne želim tipa z jeepom, nekakšnega pozerja, temveč si želim umirjenega, bolj sramežljivega fanta.«

Pozitiven pogled na življenje

Saša je znana po svojem večnem nasmešku in nalezljivo dobri volji. Jo sploh kaj spravi v slabo voljo? »Seveda tudi jaz nisem vedno dobre volje. Res pa je, da želim pozitivno gledati na stvari, tudi če se kaj zatakne. Potem si rečem, da se vedno vse izide tako, kot se mora, tako, da je prav. Nekako poskušam iti s to miselnostjo skozi življenje.«

Preberite še ...

· Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Verjetno tudi zato ni prav znano, da ima že od otroštva resne zdravstvene težave. Tega dejstva ne nosi na pladnju in na začetku kariere o tem sploh ni želela govoriti v javnosti. »Ni šlo za to, da bi se tega sramovala, da bi mi bilo neprijetno, samo nisem želela oznake pevke, ki je bolna. Da je dobro, da o tem na glas govorim, sem sprevidela šele zdaj. Čez čas sem namreč videla, da bo moja zgodba lahko pomagala komu, ki je v podobnem položaju. Da bo videl, da bolezen ni ovira, da prideš do svojih sanj. Zato zdaj tudi lažje govorim o tem in dobim veliko lepih sporočil ljudi s podobnimi zgodbami.«

Saša se je z boleznijo že rodila, do izraza pa je prišla pri njenih enajstih letih: »Takrat je bilo naporno tako zame kot za mojo družino. Več sem bila v bolnišnici kot doma. Nekaj let nismo natančno vedeli, kaj je narobe, tudi zdravniki niso natančno vedeli, kaj bi lahko bilo, imela sem različne težave, izgubljala sem zavest. Čez čas, po številnih testih in preiskavah, so ugotovili, da gre za bolezen na srcu. Najprej so me začeli zdraviti z zdravili, potem so mi vstavili snemalnik, da mi je ves čas snemal srce. Ko so videli, da sem imela trikrat manjši srčni zastoj, sem pri štirinajstih letih dobila srčni spodbujevalnik. V bolnišnici smo bili v sobi jaz in kakšnih deset osemdesetletnikov. Še vedno mi danes kdo ne verjame, da imam srčni spodbujevalnik. Načeloma zdržijo deset let, potem ga moraš zamenjati. A nazadnje, ko sem bila na kontroli, so rekli, da bo zdržal še nekaj let.«

Tudi pred kratkim, ko je imela nastop za Društvo ljudi s srčnimi spodbujevalniki in jim je povedala da je tudi sama njim enaka, z isto težavo, ji marsikdo ni mogel verjeti zaradi njene mladosti: »Udeleženci so bili vsi starejši od petdesetih let in ob tem razkritju se jih je to očitno tako dotaknilo, da je neka gospa začela jokati.«

Saša se je življenja s srčnim spodbujevalnikom že dodobra navadila, a zanjo obstajajo nekatere omejitve. »Ne smem, na primer, iti na vlakec smrti. Adrenalin je namreč tisti, ki mi lahko sproži napad. Odpade tudi skakanje po trampolinih, kar je bilo pri enajstih letih na primer težko sprejeti. Vse stvari torej, ki bi mi na hitro pospešile utrip srca. Je pa zanimivo, da mi na odru to nikoli ne povzroča težav. Nikoli mi namreč to ni povzročalo stresa. Vedno sem se na odru počutila odlično.«

Na odru da Saša vedno vse od sebe in vedno se potrudi, kot najbolje zna. Njeno vodilo je, da se vedno kar najbolj potrudi, ne glede na to, za kakšen nastop gre, ali je majhen ali večji, saj nikoli ne ve, kdo sedi med občinstvom: »Vse, kar sem namreč dosegla do zdaj, je prišlo ravno iz tega, ker sem se vedno tako potrudila, da me je nekdo slišal in prišel do mene ter sem dobila kakšno povabilo za naprej. To je tudi nasvet, ki ga dam vsem ustvarjalcem. Absolutno vsakič moraš dati vse od sebe.«