
Ko se dobri nameni spridijo
Za Tomaža Domicelja, enega najbolj zanimivih, zgovornih in neposrednih umetnikov na naši sceni, je napočil čas okroglih obletnic.

Praznuje namreč pet desetletij kariere, zato se v teh dneh vrača na »kraj zločina« – na Šubičevo gimnazijo, kjer je imel prvi nastop.
»Naredil sem veliko neumnosti,« začenja spomine na otroštvo Tomaž Domicelj, ki se je rodil 11. marca 1948 v Ljubljani. »Prvo neumnost sem naredil že pri treh ali štirih letih, ko smo stanovali v Šiški. Takrat še ni bilo stanovanjskih blokov, na cesti je bil makadam. K nam je priletela soseda, ki je zelo hecno govorila, kar me je že takrat zabavalo. Vpila je, da sem potrgal vse nageljne, kar je bilo tudi res, saj sva z leto dni starejšo sosedo našla mrtvega vrabčka, ki sva ga pokopala, njene rože pa sva potrgala, da sva okrasila grobek. Še naslednja tri leta me je sovražila,« pravi Tomaž o prvem »incidentu« v svojem življenju.
Več v tiskanih Zvezdah (št.44/2016)
Preberite tudi
Trenutno
8 °C
Oblačno
četrtek, 13. 3
Deževno
petek, 14. 3
Deževno
sobota, 15. 3
Deževno
7-dnevni obeti