Mateja J. Potočnik

Njena ovinkasta pot, polna ovir, jo je prisilila k rasti in raziskovanju. Popisala jo je v zajetni knjigi, ki se bere kot scenarij za hollywoodsko uspešnico. Predvsem pa si je v 40 letih delovanja nabrala toliko znanja in modrosti, da je prava enciklopedija, ki ji veljavo priznavajo tudi nekateri zdravniki, predvsem tisti širokega duha in pogleda na svet. Na pomoč jo kličejo obupani starši, ki ne vedo, kako bi še pomagali svojim (avtističnim) otrokom, ko odpove klasična medicina. Lone je v Ljubljano prišla na povabilo Nataše Kos Križmančič, ki je edina licencirana učiteljica metode sorensensistemTM v Sloveniji in poleg  šole obrazne refleksoterapije vodi svoj terapevtski studio. Nedavno sta pripravili prvi festival obrazne refleksoterapije in doživel je velik odziv.

Prisluhnite svojim občutkom. »Vse se začne z občutkom. Kjerkoli, v družini, službi, med prijatelji … Občutim strah, ker se nekaj dogaja, jezo, žalost, skrb, frustriranost, ki se le stopnjujejo. Če smo nenehno zaskrbljeni, ker želijo v pehanju za dobičkom v službi več od nas, smo nenehno v stresu, da nam ne bo uspelo. Bojimo se, kaj se bo zgodilo, če ne dosežemo norme. Nas bodo odpustili? To se naseli v možganih, obenem pa poruši hormonsko ravnovesje v telesu. Zviševati se začne krvni sladkor, pojavi se diabetes. Z naraščanjem zaskrbljenosti prihaja do depresije in kemija v telesu privede do izgorelosti. Nekdo drug ima občutke strahu zaradi zlorab v otroštvu, boji se, da se mu bo to ponovilo. Razvije se travma, ki sega v odraslost in ima hude posledice. Od človeka do človeka je odvisno, kako bo zbolel, če ne bo nič spremenil in bo pustil, da stres postane kroničen,« pravi Lone, za katero se zdi, da je nič ne more spraviti iz tira.

Bolni ljudje so odličen posel. »Od moje mladosti, ko sem opazovala staranje svoje stare mame, se je spremenilo veliko stvari. Vse bolj pa se mi zdi, da se ljudje sami brišemo s tega sveta. Še nikoli ni bilo toliko imunskih bolezni, sladkorne, alzheimerjeve, avtizma in drugih, za katerimi zbolevajo vse mlajši ljudje. Ni prijetno slišati, toda vse bolj se mi zdi, da nekdo ustvarja vse te bolezni zaradi biznisa, kajti bolezen je vedno odličen način za služenje denarja. Boljši od prostitucije, oboroževanja, nafte. Kot da bi šlo za vnaprej pripravljen načrt ljudem vsiliti življenjski slog, v katerem se v želji po materialnem zaganjajo kot hrčki v kolesu. Obenem pa je na Zemlji približno 15 odstotkov preveč ljudi, ki se jih je treba nekako znebiti. Bolni ljudje so odličen posel,« ugotavlja malce cinično, a trezno.

Sama sem dolgo v glavi vozila z 290 kilometri na uro! Nisem imela časa za nič in nikogar, se zdelo mi je, da moram narediti. Šele rak me je streznil in upočasnil.«

Pomoči ljudem se je lotila naključno. Kot refleksoterapevtka je deset let delala na Danskem, tam se je prvič poročila, pa tudi ločila. Za novo ljubeznijo je šla v Argentino. Rodila je tri otroke. Sin je imel hude epileptične napade in začela je študirati, kaj bi mu lahko pomagalo, saj je klasična medicina odpovedala. Njeno znanje se je širilo, k njej je prihajalo čedalje več ljudi. »Tisto so bili osupljivi časi. Bila sem prva in edina refleksoterapevtka v Južni Ameriki. Ljudje so se začeli k meni množično zatekati po pomoč. Delala sem tako z običajnimi ljudmi kot invalidi. K meni so prihajale množice, mislim, da skupaj več kot 150.000 ljudi. Posvetila sem se raziskovanju možganov in možganskih poškodb ter iskala načine po vsem svetu, kako bi lahko našla še kaj novega, kar bi pomagalo,« se spominja. V osebnem življenju se je morala spopasti še z eno osebno preizkušnjo – hčerko je njen oče spolno zlorabljal in morala je ukrepati. Odločila se je za novo selitev, tokrat v Barcelono, kjer je še danes. Vmes se je še dvakrat spopadla z rakom.

Neverjetno težke preizkušnje. »Ko sem študirala vzhodne medicine, sem se naučila, da različni ljudje različno reagirajo na življenjske preizkušnje, eni so šibki, drugi pa močni, vendar se ne sme opredeljevati, kaj je dobro in kaj slabo, saj jim je to dano že ob rojstvu. Ko se nekaterim ljudem zgodijo težke stvari, otrpnejo in čakajo, da bo minilo. Sama sem borka, nenehno v gibanju, in to me je rešilo. Vsake toliko sem otrpnila, toda le za nekaj ur, nato pa sem nadaljevala svoja prizadevanja. Ljudje hitro zbolimo, vendar je pot okrevanja dolgotrajna. Sama sem dolgo v glavi vozila z 290 kilometri na uro! Nisem mogla obdržati fokusa, vsa sem bila razpršena in raztrgana na tisoč koščkov. Nisem imela časa za nič in nikogar, zdelo se mi je, da moram vse narediti. Šele rak me je streznil in upočasnil. Ko sem refleksoterapijo uporabila na sebi, sem že po prvi terapiji postala mirnejša. Takšna sem tudi učinkovitejša in imam čas za vse. Ohranjam fokus in koncentracijo.« Bolezen je bila opozorilo, da si ne sme privoščiti, da bo prišlo do raka v četrtem stadiju, in da sebe postavi na prvo mesto. Danes je ni več strah, da bo dobila raka, prvih pet let pa je ves čas razmišljala in analizirala, kaj vse se ji lahko zgodi in kdaj se bo ponovilo. »V nekem trenutku, ko sem se začela ob premišljevanju spet tresti, sem se odločila, da neham s temi mislimi. V meni se je nekaj prelomilo in sem zaupala samo še svojemu telesu. Če mi je namenjeno, da bom zbolela, me bo že opozorilo. Vendar že 26 let nisem bila pri zdravniku, razen ko sem bila zaradi izrednega dogodka v stresu in sem padla po tekočih stopnicah ter si trikrat zlomila roko in nogo. Pa še takrat bi se lahko izteklo drugače, če bi se prej umirila,« pripoveduje Lone, ki po vsem svetu učinkovito širi svojo mrežo pomoči ljudem. »Povezala sem se z ljudmi in jih naučila svojih metod. Skupaj smo močnejši in pomagamo veliko ljudem.«

Kaj se dogaja z otroki? Pri delu opaža, da ima vse več otrok težave, ki so jih nekoč pripisovali starejšim. V zadnjih desetletjih se vse več otrok sooča s posledicami sodobnega sloga življenja, vse več se jih zapira vase. Ne uspejo izraziti in razviti svojih potencialov; imajo čustvene težave in doživljajo hude stiske ob soočanju z zahtevami tako v šoli kot doma. So pod velikim stresom, ne zaradi službe kot odrasli, toda od njih se toliko pričakuje, da so v stresu že mnogi štiriletniki. Starši jih želijo čim bolje pripraviti in usposobiti za življenje, da jim poleg šole ali vrtca od osmih do treh vsako popoldne nakopljejo vsaj še eno dejavnost – glasbeno šolo, šport, to ali ono delavnico, tečaj. Otrok pa pod pritiskom, ali bo vse to zmogel in dosegel pričakovanja staršev. Ne dovolimo jim več biti preprosto otroci, temveč jim življenje načrtujemo do zadnje podrobnosti. Tako se pri veliko otrocih razvije t. i. socialni avtizem, ki je povezan s slabo prehrano ali stresnimi dogodki v družini, kot je denimo ločitev staršev, eden največjih problemov današnjega časa.

Šokantna razkritja. »Prav osupla sem, ko delam v Omanu in k meni prihajajo po pomoč starši, ki ne znajo biti starši. Tam je skoraj v vsaki družini en otrok z različno izraženim avtizmom. Ko so ga starši pripeljali k meni, sem bila začudena, kako so ravnali z njim in ga vzgajali. Ni čudno, da je deček, za katerega niso imeli varstva in so ga privezali v otroški stol ter mu za osem ur, kolikor traja služba, za varuško prižgali televizijo. Pri štirih letih ni zmogel osnovnih socialnih in komunikacijskih veščin. Ali pa deček, katerega prehrana je bila dvanajst steklenic koka kole in kozarec nutelle in pri katerem se je razvila huda oblika avtizma. Pa otrok, ki so mu že pri nekaj mesecih, ko otroci začenjajo prijemati stvari, kar možganom omogoči, da se usklajeno razvijajo, potisnili v roke telefon ali tablico. Ko so ga pripeljali k meni, ni vedel, kaj je knjiga. Po njej je drsal kot po tablici. Si predstavljate, kako so se razvijali možgani teh otrok?! Veliko avtizma našim otrokom pridelamo sami starši, ko ne znamo biti starši. Zato v programih usposabljam oboje, otroke, še bolj pa njihove starše. Zanimivo je, da premožnejši starši več zahtevajo od svojih otrok kot tisti manj premožni, obenem pa imajo manj časa zanje in jim posvečajo manj pozornosti. Po mojih izkušnjah so manj premožni bolj motivirani, da pomagajo svojim otrokom, in se bolj držijo tega, kar jih naučim, kako terapije izvajati doma.« Pri klasični medicini so potrebna tri leta za diagnosticiranje (v Sloveniji dve) avtizma, ona pa s svojimi izkušnjami otroka okvirno oceni v treh minutah, podrobneje pa v dobrih dveh urah. »Klasični« zdravniki se čudijo, kako točne so njene napovedi. To staršem in drugim prihrani veliko časa, saj prej ko imamo diagnozo, prej lahko začnemo ukrepati in otroku pomagati, prej pa tudi pride do rezultatov. »Sama ne potrebujem diagnoze uradne medicine, ko vidim otroka in se z njim pogovorim. Hitro, v dveh ali treh urah, vidim, kako se mu da pomagati. Včasih sem prav jezna, da so za diagnozo potrebovali toliko časa, ko pa je vidno v minuti?! To je spet začarani krog klasične medicine, ki služi z dolgotrajnimi zdravljenji in postopki,« pravi Lone, ki se posveča tudi lajšanju tegob starejših.

Stres na stres privede do najhujšega. Tudi tisti, ki jih je prizadela demenca ali alzheimer, imajo najprej občutek stresa, ko pozabljajo stvari. Na začetku jasno vedo, da se ne morejo več spomniti imena sina ali hčerke. Vendar pa ko bodo šli ven, ne bodo našli poti domov. To jih spravlja v stres in jim povzroča jezo, strah, žalost, frustriranost … Število obolelih se povečuje zaradi naših življenjskih navad. Čedalje več ljudi nima dovolj za osnovne življenjske potrebe. Iz 60., 70., 80. let prejšnjega stoletja se je marsikaj spremenilo, čedalje manj je srednjega razreda … Vso to pomanjkanje ali že misel nanj ljudi spravlja v stres. Vse bolj se morajo boriti za preživetje. Čeprav se zdi, da zadnja desetletja živimo bolje, je vse odvisno od vrednot, ki jih imamo. Če hočeš boljši avto, hišo in druge potrošniške stvari, pa jih ne moreš dobiti, te to frustrira, spravlja v stres in ljudje zbolijo. Res je, da imamo po eni strani v enem delu sveta preobilje (vsaj hrane), izginjajo pa vrednote, kot je človečnost. Ljudje čedalje manj časa preživljajo skupaj, če pa ga že so, na telefonih in računalnikih.

Lone je ženska odprtega duha. Nikoli ni proti uradni medicini, pravi,  naj vsakdo najde tisto, kar mu bo olajšalo življenje in pomagalo. Ko jo starši sprašujejo, ali naj še obiskujejo logopeda z otrokom, jim ne bo rekla ne, čeprav več kot očitno ne pomaga, saj sicer ne bi iskali njene pomoči. Na pamet ji ne pade, da bi kritizirala druge ljudi. Vedno skuša pomagati. »Kadar pridejo k meni po pomoč, to pomeni, da bodo morali pol leta ali devet mesecev delati s svojim otrokom, kar prinese tudi spremembo družinskih vzorcev. Potem je vse drugače. Ko se stanje izboljšuje, so vsi olajšani in mirnejši.«

Preberite še ...

· Prehrana · Oglas

Ribe naj bodo na jedilniku vsak teden

Rešitev je v nas. Sliši se lepo, toda kako ukrepati v situaciji, ko so ljudje zaskrbljeni zaradi številnih strahov? »Težko je, toda edini način je, da se umirijo v sebi, najdejo ravnotežje, kajti le umirjeni bodo lahko delovali in si izboljševali svoje pogoje za življenje, sprejemali boljše odločitve. Ko se počutiš boljše, je vse lažje in lepše. Zato naj vas ne premamijo lažne obljube o boljšem počutju z več materialnimi rečmi, temveč si raje privoščite kakšno terapijo ali masažo za svojo dušo! Vedno je najbolje ustaviti konje, prisluhniti sebi in začutiti, česa si pravzaprav želimo. Običajno to niso velike reči, temveč drobna zadovoljstva, ki nas polnijo in nam lepšajo življenje. Videla sem ljudi umirati za kapjo in infarktom, ki ga povzroči stres. Ljudje v Argentini so v času hiperinflacije množično umirali, ko so denimo zjutraj prodali stanovanje, da bi si kupili večjo hišo, pa je bil denar vreden le še toliko, da so dobili nekaj kil mesa. To jih je tako prizadelo, da niso mogli več živeti. Treba je znižati raven stresa,« pravi Lone. »Z refleksoterapijo se zdravi tudi različne težave, kot so denimo posledice hudo travmatičnih dogodkov, pa tudi spolnih zlorab. Travmo začutim pod svojimi prsti, ravno tako težave z organi, hormonske motnje, visok tlak ... Zdravljenje travme je odvisno od človeka in prizadetosti. Enim pomaga že nekaj terapij, drugi potrebujejo več. Močnejši ljudje prej doživijo olajšanje. Pomagam veliko ljudem, vendar se vsega ne da pozdraviti in zgodi se, da otrok umre. Vendar sem vedno ob starših, ko se to zgodi. Izgubo otroka le težko sprejmeš. Pomagati ljudem v teh tragičnih trenutkih je tudi del mojega poslanstva. Nekateri potrebujejo nenehne dražljaje in ne znajo biti v miru ter tišini sami s seboj. Ljudje so razpršeni in zaposleni vsak s svojimi stvarmi. Potem pa gre denimo družina enkrat na leto na dopust. Pa saj ne znajo biti več skupaj drug z drugim! Tudi to jih spravlja v stres. To je znak, da se ne znamo imeti dobro skupaj. Zato se splača potruditi in nekaj narediti, da bomo živeli lepše, lažje in boljše,« sklene.

Mateja J. Potočnik

Najbolje je preprečiti! Lone pravi, da žal k njej prihajajo najbolj bolni ljudje, pri katerih je uradna medicina pogosto dvignila roke. Zdravi pa niti ne pomislijo, kako malo bi bilo treba narediti, da sploh ne bi zboleli. Naučiti bi se morali le prepoznavati stres in ga sproti odvajati, pa ne bi prišlo do raka v četrtem stadiju, s kakršnim se je spopadla sama.

Skrivnost Loninih metod. Njene metode se razlikujejo od klasične tradicionalne medicine. Temeljijo na predpostavki, da ima vsak človek na obrazu edinstven mikrosistem, največjo koncentracijo živčnih končičev, iz katere izkušena terapevtka »prebere«, kaj se dogaja na obrazu in v telesu. Z različno stimulacijo točk doseže različen učinek v možganih in s tem v telesu ter pride do olajšanja.

Kako deluje refleksoterapija? Stimulacija, ki jo izvajamo na obrazu ter tudi stopalih in dlaneh, močno vpliva na pretok v štirih telesnih sistemih, živčevju, meridijanih, limfi in krvožilnem sistemu. Delovanje na živčevje ima takojšen odziv in s ponovitvami omogoča nastajanje novih nevroloških poti. Ko so te vzpostavljene, je omogočena rehabilitacija izgubljenih ali okrnjenih funkcij ter izgradnja novih. Če torej nekdo po možganski kapi težko govori, izgublja spomin, se ne more več sam obleči ali pa če denimo otrok težko sledi pouku in pomanjkljivo razume snov v šoli, ima pogojene čustvene reakcije, je z vzpostavitvijo pretoka informacij preko živčevja, novih živčnih poti in vzpostavljanjem biokemičnega ravnovesja v organizmu možno pridobiti izgubljene funkcije oziroma optimizirati delovanje možganov ter telesa v celoti.

Objavljeno v Zarji št. 23, 5. 6. 2018.