»V soboto, 11. septembra, bo na našo šolo prišel predsednik republike Slovenije,« so nas presenetile učiteljice. Pripravljali smo se kot nori, čebljali in razpravljali pa cel teden. In končno je nastopila sobota. Na dan D smo vsi prišli v šolo lepo oblečeni in pripravljeni na dogodek stoletja.

Učiteljice so pred šolo urejale še zadnje podrobnosti, v jedilnici pa so okraševali oder. Preizkušali smo mikrofone, nastopajoči pa smo imeli še zadnjo vajo. Ob 10. uri smo že vsi nestrpno in z velikim pričakovanjem čakali, da ura odbije 10.10, ko naj bi v našo šolo vstopil predsednik republike. Tudi učiteljice so bile polne pričakovanja, saj so se za ta dogodek pripravljale in nam dajale točna navodila glede ploskanja ter žvižganja, vstajanja … Kar naenkrat je nastopilo prav posebno vzdušje, med nami se je slišalo šušljanje: »Je prišel ali še ni … Na mostu je … Tu je.« Učiteljice so nam dale znak, da prihaja predsednik. Vsi smo vstali in začeli ploskati. Nato je po protokolu sledila himna, potem pa je vse zbrane pozdravil ravnatelj, zapeli smo šolsko himno, predstavili našo šolo.

Predsednik Türk se je v svojem govoru zahvalil za povabilo, spomnil se je svojih otroških let, ko je počitnice preživljal blizu Leskovca pri Krškem, poudaril je pomen prijateljstva in izpostavil znanje kot vrednoto. Po koncu programa si je predsednik s spremstvom ogledal prostore, se vpisal v knjigo spominov, se z nami fotografiral in še on s svojim mobijem »pritisnil« nas … Učiteljice pa je presenetil, ker se je želel slikati še posebej z njimi. Čez nekaj minut pa smo bili že na avtobusih, ki so nas odpeljali proti Planini nad Podbočjem, kjer je potekala proslava Spomin in opomin.

Sama sem bila kar pomemben člen pri sprejemu na šoli in na proslavi na Planini. Na to sem zelo ponosna. Za piko na i pa je predsednik izrazil željo, da bi se rad fotografiral z mano. Njegovi varnostniki so me odpeljali in jaz sem se slikala z njim. Namenil mi je tudi par spodbudnih besed. To je bil tak občutek, ki se ga ne da opisati z besedami. Čeprav sva se z mami zjutraj skregali zaradi različnih pogledov na ustrezno toaleto, je zdaj tudi ona kar žarela.

Ta dan je bil zame res "noro" dober in nikdar ga ne bom pozabila. Verjetno tudi ne bom nikdar več tako blizu najpomembnejšemu možu v državi. Še zdaj me prevevajo valovi veselja in ponosa in kar ne morem verjeti, da je bilo vse resnično.

Vsi pa smo bili v ponos šoli, saj je vse potekalo po načrtu in predsednik bo obisk na OŠ Podbočje gotovo ohranil v lepem spominu.