Splet

Šolo je obiskoval v Kamniku, a mu triletke ni uspelo dokončati, saj je bilo učenje zanj takrat prevelika muka. Ko pa je dobil veselje do učenja, šolanja ni bilo lahko nadaljevati. A nekako se mu je uspelo vpisati na gimnazijo v Karlovcu in potem še na licej v Ljubljani, kjer je opravil zadnja dva letnika in maturiral. Vpisal se je na bogoslovje in 1847 leta, star 28 let v Mekinjah pel novo mašo.

Prvo službo - kot kaplan- je dobil v Adlešičih, kjer je bil od 17. junija 1848 do 26. septembra 1850. V času njegovega službovanja v Adlešičih je bil tam župnik Štefan Kobal, ki je umrl za grižo le 15 dni po Humarjevem odhodu. Nato je v letih 1850-53 kot kaplan delal v Črmošnjicah (danes občina Semič) in 1853-58 v Sostrem (pri Ljubljani). Upravitelj župnije v Stari Oselici (občina Gorenja vas) je bil v letih 1852-62. Kot župnik se leta 1862 ponovno vrne v Črmošnjice in takrat upravlja tudi faro Planina (pod Mirno goro). S 14. aprilom 1876 je nastopil novo službo na Primskovem (Šmartno pri Litiji). Tu je bil župnik in seveda zdravilec vse do svoje smrti, ko je na umrl na Gradišču. Vrnil se jez obiska zelo bolnih bolnikov (sam pa je imel pred tem hud prehlad) z nalezljivo boleznijo.

Splet

Kasnejši študij

Po začetnih težavah z učenjem se je pozneje predajal študiju naravoslovnih znanosti, astronomije in jezikov. Odlično je govoril latinsko, grško, hebrejsko, nemško; kot vnet panslavist je obvladal vse slovanske jezike (v knjižnici je imel sveta pisma v vseh slovanskih jezikih), kot samouk se je naučil sanskrta in v tem jeziku – v pisavi devanagari - tudi pisal pisma. Govoril je tudi italijansko, francosko in angleško. Leta 1871 je Janez Trdina pisal, da Humar piše sedaj vse v cirilici – župnijsko kroniko, svoje znanstvene beležke in pisma prijateljem, ki vsaj malo razumejo cirilico. S pisavo cirilico ali devanagari, a v slovenskem jeziku je pisal krogu sorodnikov in prijateljev, da bi s tem onemogočil nadzor oblasti nad svojim početjem. Posebno pomembna je njegova korespondenca z nečakinjo Filomeno (tudi ona je imela čudežno zdravilno moč, v manjši meri tudi njen brat) in grofico Vay. Z namenom olajšati delo misijonarjem si je izmislil univerzalen jezik (predhodnica esperanta) in leta 1870 v Gradcu izdal prvi slovarček z 2.000 osnovnimi izrazi v jeziku, ki ga je poimenoval pasigrafija.

Splet

Čudežna zdravilna moč

Najbolj znan pa je po svojih čudodelnih, celo mističnih zdravilnih delih. Nabiral je zdravilna zelišča in iz njih pripravljal praške in zvarke ter jih priporočal kmetom, ki si niso mogli privoščiti obiska pri zdravniku. Njegova posebnost pa je bilo zdravljenje z magnetizmom, katerega učinke je začel preskušati leta 1853, ko je bil kaplan v Črmošnjicah. Tam mu je župnik pokazal preprosto metodo odpravljanja zobobola in od takrat se je poglobil v znanost in svoja spoznanja nadgrajeval in prenašal na ljudi. Njegova prva pacientka je bila mežnarjeva žena, ki je bila očitno zgovorna in je razširila novico o njegovi nadnaravnih sposobnostih. Iz njegovih pisem sorodnikom in prijateljem je videti, da je dobro poznal učinek homeopatije. Humar je vedno najprej ugotovil bolnikove težave – to je naredil navadno še prej preden mu je ta opisal problem. Njegovo vodilo je bilo: »Ozdravljati in zdravila dati ni umetnina; bolezen spoznati, to je umetnost«. Po determiniranju vzroka je navadno gladil oboleli del telesa, včasih premikal roke v neposredni bližini telesa in vanje pihal. Za nadaljnje zdravljenje doma je magnetiziral pripomočke, največkrat kruh.

Splet

Uroki

K njemu so prihajali ljudje v najrazličnejših stiskah – ne le zaradi svojega zdravja, pač pa tudi zaradi živine, pridelkov, finančnih težav, informacij o sorodnikih v tujini …, iz vseh koncev. Ne le Slovenci in Hrvati, imel je paciente iz Avstrije, Nemčije, Rusije, celo član španske kraljeve družine Don Carlos ga je obiskal v veliki zdravstveni stiski, ko je po kirurškem posegu ostal brez glasu. Po ozdravljenju se mu je pisno zahvalil: »Odkar sem imel veliko čast, Vas veličastni, pred letom obiskati, sem zdrav, kakor že dolgo ne.« Odpravljal je bolečine vseh vrst in ozdravljal različne težave: grižo, težave s kožo, neplodnost, celo slepoto, ohromelost in božjast. Na Primskovem ga je dnevno obiskalo tudi 200 ljudi; zaradi česar je imel težave z uradno medicino in posvetnimi ter cerkvenimi oblastmi, ki so mu poskušale preprečiti dejavnost, a neuspešno, saj jim je z urokom te namere vsakokrat preprečil. Tako je bil nekoč obsojen na zapor, a sodnik zaradi uroka ni mogel oditi iz dvorane, dokler ga ni oprostil obtožb, saj pred tem ponujene pomilostitve ni hotel sprejeti. Tudi zaradi njegovega izjemnega poznavanja bogoslovnih ved mu niso mogli podtakniti mazaštva ali čarovništva. Zaradi svojega videza je bil v sporu z predstojniki, nekateri časopisi pa so ga opisovali kot šarlatana in mazača, a ljudi to ni odgnalo od njega. Oblast je tudi vedela, da uslug ne zaračunava v denarju, a da prodaja velike količine pridelkov in mesnih izdelkov, ki mu jih v dar prinašajo hvaležni pacienti in verniki.

Splet

Živel je preprosto, revnim bolnikom je celo dajal hrano in denar. Hvaležni ljudje so mu prinašali različne darove, pridelke in denar, s katerim je obnavljal cerkve in znatno podpiral delo slovenskih misijonarjev v Ameriki.

Humarjevo osrednje življenjsko poslanstvo je bilo pomagati ljudem v raznih težavah. Z uradnimi cerkvenimi oblastmi je bil pogosto v sporu, z duhovniki se praviloma ni družil – izjema je bil župnik v Šmartnem pri Litiji, s katerim je bil dober prijatelj. Oblečen je bil v preprosto srajco iz domačega platna, široke hlače, surko (krajši suknjič – hrvaško oblačilo), širokokrajni klobuk, kolar je izven cerkve nosil le ko je bilo nujno, bril se ni, brado in lase je strigel le s škarjami, saj je menil, da bi se zaradi magnetizma lahko poškodoval.

Če bi živel v današnjem času, bi zanj uporabili izraze kot: homeopat, bioenergetik, radiostezist, jasnovidec, hipnotizer, telepat ali kaj podobnega.

Iz iste družine Humar izvira tudi duhovnik Tone Humar, Jurijev pra-pra nečak, ki ni šel po stričevih stopinjah le na bogoslovje, pač pa je tudi služboval v nekaterih istih farah. Najprej je bil župnik v Črmošnjicah, nato v letih 1984 – 1990 v Adlešičih, ko je ob tem upravljal tudi faro Preloka.