Arhiv Dolenjskega lista

Konji so se v zadnjih letih vrnili na naše podeželje, bolj kot delovni športni in tekmovalni, kovačev, ki bi zanje skrbeli, pa je malo.

Med redkimi, ki še obvladajo ta posel, je tudi Marjan Štampek iz Gmajne v krški občini, ki se s tem poklicem preživlja. Podkovski kovač je že dvajset let, kar pomeni, da je izkušen, a še vseeno pravi, da se učenje v tem poslu nikoli ne konča.

Marjan je odrasel na kmetiji, pri hiši so imeli živino in tudi konje, a kovaštvo ga ni prav nič mikalo. Po osnovni šoli se je Marjan odločil za poklic metalurga - preoblikovalca (kovača). Srednjo šolo je obiskoval v Mariboru. Šele ko je nekaj časa delal v hlevu v Mokricah, kjer so imeli okrog dvajset konj, in kasneje na izobraževanju v Nemčiji je poklic podkovskega kovača bolje spoznal in se zanj navdušil.

DELA ŠE PREVEČ

Marjan Štampek hodi po terenu po vsej Sloveniji, se pravi po kmetijah. Kot pravi, ima dela dovolj, pravzaprav preveč. Trudi se, da imajo »njegovi« konji negovano in podkovano kopito, ki omogoča živali normalno gibanje, dobro počutje in zdravje. Kako pogosto je treba zamenjati podkev, je odvisno od pasme in reje konja - najpogosteje je to na dva ali tri mesece.

»Imam veliko stalnih strank, kar je prednost, saj spremljam živali in ob obisku tudi svetujem,« pove Marjan, ki opaža, da večina za svoje konje dobro skrbi, a nasploh je danes konjem predobro, preveč jih crkljajo, vsega imajo v izobilju, problemi pa so, ker nič ne delajo in naredijo premalo kilometrov.

AVTO Z DELOVNO OPREMO

Po terenu se vozi z delovnim avtom, v katerem ima vso potrebno kovaško opremo: od podkev, nakovala, pečice za gretje ali razbeljenje podkev, žebljev, pa seveda do orodja in pripomočkov za podkovanje, nego in oblikovanje kopit, kot so: pile, nožki, klešče, kladiva, vrtalnik itd. Med delovno opremo sodi tudi zaščitno oblačilo - usnjene ojačane hlače ali predpasnik, trpežni čevlji, kajti delo kovača je tudi nevarno: lahko se opeče, udari… Poškoduje ga seveda lahko tudi konj, zato je še kako pomemben umirjen pristop in ocena stanja konja. Kovač mora poznati mimiko živali, govorico telesa, znati mora pravilno odreagirati v vseh situacijah. Seveda ne gre tudi brez veterinarskih znanj. Dobro mora poznati anatomijo in fiziološke značilnosti kopit in parkljev.

Preberite še ...

· Slovenija

Skriti hram slovenske energije

VSAK KONJ IN KOPITO DRUGAČNO

Sicer pa je vsak konj drugačen od drugega in prav vsako kopito je drugačno od drugega - celo pri enem konju. Podkev mora kovač prirediti in namestiti tako, da se lepo prileže in uleže na kopito. Konju najprej odstrani staro podkev, očisti in obreže kopito, oblikuje roževino. Nato opravi še korekcijo kopita in preveri stojo živali. Umeri podkev, jo namesti in s kovaškimi žeblji pribije na kopito, ga še dokončno oblikuje in opili žeblje. Ob koncu konja pregleda in oceni, če se dobro giblje.

POKLIC KOVAČA IZBRISALI

Podkovski kovači, ki jih je v Sloveniji le okrog deset ali petnajst, so se v zadnjem času povezali v združenje, saj niso zadovoljni, da pri nas sploh ni več kovaške šole.

»Šepa sistem izobraževanja, poklic kovača so enostavno izbrisali. Konjev je vse več, šole pa ni, ravno tako je vse manj tudi starih kovaških mojstrov, od katerih smo se še mi lahko učili. V tujini je vse drugače,« pove Marjan in doda, da se vedno rad udeležuje izobraževanj. Kovači si izmenjujejo izkušnje in dobro sodelujejo.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista