Člana ansambla Slovenskega mladinskega gledališča Staneta Tomazina širša javnost pozna iz serije Ena žlahtna štorija, v kateri je upodabljal nadutega Ljubljančana Žana, ki ne ve ničesar o vinogradu. Resnica je povsem drugačna, saj je Kostanjevičan s trtami povezan, odkar ve zase. Zelo navezan pa je tudi na domač kraj. Da bi njegove lepote skupaj s kulturnimi spoznali še drugi, je lani z Mladinskim društvom Kostanjevica na Krki ustanovil FKK – Festival kulture Kostanjevica. Letošnji je trajal tri dni, obogatili pa so ga tudi programsko. Več v nadaljevanju, v katerem boste med drugim izvedeli, zakaj ga vsaj kmalu ne boste videli v kakšni televizijski seriji in zakaj tako časti lenobo.

Če se nekateri po selitvi od doma (ali ko gredo enkrat študirat v Ljubljano) bolj poredko vračajo domov, za vas to ne velja. Vsaj tak občutek imam, glede na to, da sodelujete tudi pri Festivalu kulture Kostanjevica. 
Ja, se kar vračam. Zdi se mi, da smo v Kostanjevici na Krki vsi takšni lokalpatrioti. Včasih je to dobro, včasih pa bi mogoče potrebovali malo »distance«. Za Festival kulture Kostanjevica smo se v Mladinskem društvu Kostanjevica na Krki odločili, ker se je skozi zgodovino v tem kraju dogajalo zelo veliko stvari in se nam je zdelo škoda, da se ne bi spet. Radi bi obudili to kulturno tradicijo, s katero je v 50. in 60. letih začel Lado Smrekar, dedek Ajde Smrekar, ki je v Kostanjevico pripeljal gledališče in galerijsko dejavnost. Potem je bil tu Dolenjski kulturni festival, na katerega so hodili s celotne Jugoslavije, Gogini dnevi, pri katerih je sodeloval tudi Branko Jordan, nazadnje pred desetimi leti pa so poskušali s festivalom Noster Nostri. Zdaj smo poskusili še mi in obudili festivalsko dogajanje. Lani smo naredili prvo izdajo festivala in odzivi so bili odlični. Upam, da se bomo tradicionalno obdržali, čeprav smo vsi prostovoljci in garamo, da lahko vse skupaj organiziramo. Finančno nam sicer pomaga Občina in sponzorji, ki jih je treba zbrati ogromno.

Stane Tomazin (1989) je že med študijem začel sodelovati s profesionalnimi gledališkimi skupinami in ustanovami. Leta 2013 je diplomiral z vlogo Starca v uprizoritvi Ionescovih Stolov (režija Mateja Kokol) in zanjo prejel akademijsko Prešernovo nagrado. Leto zatem se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču. Nastopil je tudi v kratkih filmih, tako profesionalnih kot študentskih. Za vlogi v študentskih Nad mestom se dani in Divji vzhod je dobil zlatolaski (akademijska nagrada)

Kako je z nastopajočimi? Se odzovejo povabilu?
Se. Če jim pojasniš in si pri tem iskren, če vidijo, da se res trudiš, so se pripravljeni odzvati. Naše pravilo je, da mora biti prav vsak izvajalec plačan, in to čim prej po opravljenem nastopu, ker res sovražimo, da ustvarjalec pogosto dobi zadnji ali sploh ne dobi plačila.

FKK je tudi lepa priložnost, da se za nekaj dni vrnete v domač kraj. Ste zelo navezani na dom oziroma družino?
Sem. Živeli smo v majhnem stanovanju in smo bili veliko skupaj, to je rodilo še močnejšo povezanost, kar se vidi, ko smo skupaj. Izjemno otroštvo sem imel. Ves čas sem bil z bratoma zunaj. Vinograd, igrišče, poleti Krka. To so bili časi, ko še ni bilo Facebooka, Instagrama in teh stvari. Me prav zanima, kako bi bilo, če bi odraščal v današnjem času. Verjetno bi bil zasvojen z napravami že pri petih letih.

Bi živeli tam, če bi bilo to logistično izvedljivo? Morda na stara leta načrtujete, da bi se preselili nazaj?
Jaz bi mešal – polovico časa bi bil v Ljubljani, polovico pa v Kostanjevici. Kostanjevica ima svoje prednosti, ima pa tudi svoje slabosti, tako kot Ljubljana. Najboljša se mi zdi kombinacija narave in mesta. Ne vem pa, kako bi bilo to izvedljivo, še posebno, če bi imel družino.

Če je res, kar je rekel režiser Tomi Janežič v predstavi še ni naslova, ste zelo vztrajni, kar se vam je na koncu obrestovalo, saj ste potem (sicer namesto želene vloge Don Juana) dobili svojih 20 minut v odmoru po odmoru ...
Nisem vztrajen povsod. Odvisno, za kaj gre. Ta proces mi je bil zelo pomemben in mi je še vedno, ker je še vedno v teku, čeprav ne tako intenzivno. Ni šlo toliko za vztrajnost, ampak za željo in neko usmerjenost, ki sem jo moral imeti, potem pa se je vse nekako »poklopilo«. Včasih si želim, da bi bil bolj vztrajen pri nekaterih stvareh in popustljiv pri drugih, ampak mislim, da je tako pri vseh. 

Meni ste sicer v posebnem spominu ostali po zadnjem plesu, v katerem ste nagi. Tudi sicer se v Slovenskem mladinskem gledališču igralci pogosto razgaljate. Vam je težko odvreči oblačila?
Ko sem se moral prvič sleči, mi je bilo to res mučno. A če vidiš, da predstava to zahteva in da ne gre za nikogaršnjo muho, če se mi zdi, da je upravičeno, s tem nimam težav.

Ste sicer zadovoljni z vlogami v matičnem gledališču?
Ja, še posebno zadnji dve sezoni. Zdi se mi, da sem dobil res dobre priložnosti. Všeč mi je Slovensko mladinsko gledališče, ker ponuja veliko različnih možnosti ustvarjanja in raziskovanja.

Kako pomembno je za vas, da ste del nekega ansambla?
Če sem iskren, sem šele v postopku nastajanja predstave še ni naslova začutil to povezanost. Res sem se počutil sproščeno. Ekipa je bila odlična. Med nami se je vzpostavilo zaupanje. To je res lep občutek. Zdi se mi, da občutek kolektivnosti na splošno zelo manjka. To je težava. Res je dober občutek, ko veš, da se lahko na koga nasloniš.      

Je sicer igralski poklic takšen, kot ste pričakovali, da bo, ko ste se vpisali na AGRFT?
Takrat imaš neke druge predstave in ideje. Je zelo lep poklic. Veliko ti lahko da, ampak moraš tudi ti veliko dati. Ne bom rekel, da včasih ni težko, ampak se obrestuje, zdi se mi, da je eden lepših poklicev. Lahko pa je tudi zelo stresno, ker si ti medij, prek katerega se to dogaja, zato se moraš naučiti, kako se zaščititi, a vseeno obdržati občutljivost in ranljivost, ki sta nujni za ta poklic. Tukaj je včasih težko loviti ravnotežje.

Si želite kakšne posebne vloge?
Zgodilo se mi je že, da sem si kaj zelo želel ali o čem sanjal, pa je bila na koncu velika polomija, tako da sem zdaj glede tega malo bolj previden. Želim si le delati dobre stvari z ljudmi, ki so odprti in imajo veliko znanja, ki so se posvetili temu, kar delajo, ker se na to hitro »priklopiš«. Prav določena vloga ni toliko pomembna. Rad bi se preizkusil tudi v filmu.

Se vam obeta kaj takega? Morda sodelovanje v kakšni televizijski seriji?
Za film še nisem dobil povabila, ampak vse ob svojem času. Kar zadeva serije, za zdaj nimam neke potrebe, da bi jih snemal, ker je to res naporno in izčrpavajoče. Kakšno epizodno vlogo bi še sprejel, več pa verjetno ne. Zdaj so zame pomembnejše druge stvari, napisati moram magistrsko nalogo. To mi že pet let visi nad glavo. Je pa vse skladno s temo: Lenoba.

Kako to, da ste se odločili za takšno temo?
Hotel sem se ukvarjati z igro s teoretičnega vidika. Vprašal sem se, kaj je sploh igralsko delo? Nekako sem prišel do tega, da je delo igralca pravzaprav to, da mora omogočati nastanek kreacije, zato mora igralec narediti vse, da se lahko kreacija rodi. Potemtakem mora igralec pravzaprav čim manj delati, ker kreacija potrebuje čas in prostor, da vznikne. To je bilo umetniku še kot enemu zadnjih poklicev dovoljeno. Danes se mi zdi, da je umetniku s hiperprodukcijo odvzeto še to, da lahko lenari in pusti kreaciji, da se zgodi, da nekaj v njem dozori. Nenehno moraš proizvajati stvari in v takem okolju ne more zares nastati kakšen presežek. V stari Grčiji je bila lenoba občudovana in je bilo delo zaničevano, stvar sužnjev. Lenoba je bila v zgodovini vedno vir napredka in kreacije. Če že ni bila na vrhu družbene hierarhije, je imela vsaj višji kulturni status kot delo. Vse dokler se ni začela v novem veku uveljavljati kapitalistična gospodarska etika, katere rezultat je bilo popolno ponotranjanje delovne morale. Delo je dandanes središče naših življenj. Zaradi tehnološkega napredka bi morali delati manj, mi pa delamo več, kar je bizarno in izjemno paradoksalno. Moramo si ponovno izboriti pravico do lenobe.

Konec aprila ste izvedli njen empirični del, 72-urni nastop z naslovom Lenoba je težka. Kako ste preživljali čas?
Čas je bil edino, kar sem imel. Različno, po glavi so mi šle najbolj nepomembne stvari do nekih vprašanj, ki si jih redko zastavim. Mislil sem, da bom več spal, da bo hitreje minilo, a sem manj kot ponavadi, sem bil presenečen. Proti koncu sem že čakal, da bo vsega konec. Je pa res, da postaneš pozoren na povsem druge stvari, če zgolj ležiš in ne govoriš. Druga pozornost in drug način opazovanja se ustvari, to mi je bilo dragoceno. O tem nastopu sem razmišljal kakšni dve leti in sem ga imel ves čas nekje v glavi, da ga bom izvedel, pa sem se odločil kakšne tri dni prej, tako da je bilo zelo stresno v pripravah. Nisem pa pričakoval takšnega odziva. Je nekaj na temi lenobe, kar ljudi vznemirja, še posebno v slovenskem okolju, kjer je delovna etika sveta in se je ne sme skruniti.

Do kakšnih sklepov ste prišli? Je lenoba težka?   
Lenoba je izjemno težka, ker smo jo izbrisali iz svojih življenj. Ne smemo mešati prostega časa in lenobe. Ljudje prosti čas večinoma preživljajo aktivno, kot da bi delali. Lenoba je zame, da se ustaviš in pustiš času, da te on vodi, ne pa da si v nenehni pripravljenosti in pričakovanju. Se mi zdi, da se ne znamo ustaviti – in tu je težava. To povleče ogromno stvari za sabo, ki jih mogoče sploh ne opazimo. Ugotovil sem, da je mogoče doseči resnično lenobo zgolj v popolni samoti. Lenoba je v bistvu zelo intimna stvar.

Kako sicer najraje preživljate prosti čas?
Rad grem na kakšen koncert, pogledam kakšen film, še posebno v kinu, ali se družim s prijatelji. Poleti pa rad plavam v morju ali doma na Krki.

Zidanico še imate, pomagate kaj v vinogradu?
Zdaj v njej živi brat, tako da se s tem bolj ukvarja on. Jaz pomagam, ko je treba kaj večjega postoriti.