Profimedia

Na velikonočni ponedeljek je odjeknila novica, da je umrl papež Frančišek. Kljub znanim zdravstvenim težavam in letom je to marsikoga presenetilo, sploh zato, ker je še dan prej na Trgu svetega Petra v Vatikanu pozdravil zbrano množico. Da je bil velik človek, ni dvoma, saj se je dotaknil tudi številnih nevernikov in gorečih kritikov Rimskokatoliške cerkve, cenili so ga tudi evropski in svetovni voditelji.

Ljudstvu se je prikupil v prvi vrsti s tem, da je papeško funkcijo »prizemljil« v smislu, da je pokazal, da je samo človek in da ni nad nami, »navadnimi smrtniki«. V marsičem je bil prvi – bil je prvi papež iz Amerike, prvi papež, ki si je ime nadel po Frančišku Asiškem, zavetniku ubogih in revnih, prvi, ki je na položaj v Vatikanu imenoval žensko. In prvi papež, ki je odprl račun na instagramu. Predvsem se je širši javnosti prikupil zato, ker je zamajal okostenelost Cerkve, odprl njena vrata tudi tistim, ki jih ta dotlej ni sprejemala, pričeval o strpnosti in pomenu odpuščanja. Pokazal je, da gre Cerkev lahko tudi v koraku s časom, ne pa zgolj trmasto vztraja pri svojih stoletja starih vzorcih in doktrinah. Z njim je Katoliška cerkev gotovo dobila več podpornikov ali pa vsaj manj kritikov.

Kakšne vrste papež ga bo nasledil, je vprašanje, ki se sedaj gotovo poraja v glavah mnogih. S tem mislim na to, ali bo novi papež sledil Frančiškovi začrtani poti (in naredil kakšen korak naprej tam, kjer je njemu zmanjkalo) ali pa se bo Cerkev s kakšnim zategnjencem spet povlekla sto let nazaj. Kako pomembno je, kdo je na položaju vodilnega, pa naj bo to v majhnem družinskem podjetju, v veliki korporaciji, na čelu države ali cerkve, lahko vidimo in občutimo vsak dan. Od tega, kdo zaseda vodilne položaje, je odvisna prihodnost organizacije, države, celo svetovni nazor in smer, v katero svet gre.

Današnji časi so v marsičem drugačni, kot so bili še pred 50 leti. Če je bila včasih Cerkev poleg šole in dveh televizijskih kanalov državne televizije edino, kar je povprečen človek lahko videl in slišal, smo danes zaradi nenehne povezanosti in dražljajev, ki prihajajo s svetovnega spleta, obkroženi z milijardami informacij, ki so resnične ali tudi ne, zato si vsak ustvarja svoje mnenje in sledi nekim svojim načelom. Zaradi tega niti šola niti Cerkev nimata več takšne funkcije, kot sta jo imeli nekoč, in prav zato je pomembno, da se prilagajata sodobnemu času. To vsekakor ne pomeni, če se usmerim na Cerkev, da mora opustiti svojo osnovno doktrino, tisto, kar ljudem sporoča in je bistvo njenega nauka, le način posredovanja mora biti drugačen. Enostavno povedano – če se domači župnik zna približati svojim župljanom, predvsem pa mladim, se za prihodnost Cerkve ni bati. Na srečo imamo tudi v Pomurju nekaj takih.