Jure Kljajić

Milan Zrinski, ki je že več kot petdeset let Beltinčan, je bil rojen 9. julija 1948 v Skakovcih očetu Francu in mami Mariji, ki sta izvirala iz Bodonec. Oče je bil mizar, mama pa gospodinja, ki je zbirala mleko v domači zbiralnici. Kot pravi, so se pri starših vedno srečevali ljudje, ki so pripovedovali različne zgodbe, klepetali, vmes tudi opravljali. Ker je bil pri tem tudi sam prisoten, ga je že od zgodnjih otroških let privlačilo spoznavanje in raziskovanje starih časov, običajev in navad.

Milan, ki ima pet let mlajšo sestro Zlatico, je dve leti obiskoval vrtec na Cankovi, v tamkajšnji šoli je končal tudi prva dva razreda, nato pa so se z družino preselili v Puconce, kjer so si postopoma zgradili hišo in tam ustvarili dom, prav tako so zgradili delavnico za očetovo mizarsko obrt. V Puconcih je nato obiskoval preostalih šest razredov osnovne šole, zatem pa se je vpisal na Gimnazijo Murska Sobota. Po koncu srednješolskega izobraževanja se je vpisal na pedagoško akademijo v Mariboru, oktobra 1970 je diplomiral in postal predmetni učitelj ruščine in slovenščine.

Osebni arhiv

Še prej se mu je ponudila priložnost za poučevanje. Kot absolvent je v šolskem letu 1969/70 poučeval slovenščino na puconski osnovni šoli, 1. decembra 1970 pa se je zaposlil na Osnovni šoli Beltinci in tam ostal vse do upokojitve. Deset let je poučeval slovenščino in srbohrvaščino, vmes tudi biologijo in razredni pouk, trideset let pa je vodil šolsko knjižnico, ki je tudi po njegovi zaslugi takrat bila ena najsodobnejših knjižnic v regiji. »Kot prva šola v Pomurju smo vpeljali sistem Cobiss, kamor sem sam vnesel več kot 17 tisoč enot. Takrat sem se prvič srečal z računalnikom, ki pa bi ga kadar koli zamenjal za pisalni stroj,« je povedal. Poučevanje na beltinski šoli je prekinil le leta 1971 zaradi služenja vojaškega roka.

Osebni arhiv

Vleklo ga je h knjigam

Čeprav si je njegov oče želel, da bi se zaposlil v njegovi delavnici in kasneje tudi prevzel posel, je Milana vseskozi bolj vleklo h knjigam in poučevanju. O tem, da bo postal učitelj, je pripovedoval že kot otrok, ta želja pa se mu je zaradi vztrajnosti, vloženega časa in truda tudi obrestovala. Službovanje mu nikoli ni povzročalo stresa, je pa zato poklic toliko bolj spoštoval in ga z odgovornostjo tudi opravljal. Ker mu nikoli ni bilo dovolj le poučevanje ali vodenje knjižnice, je poleg osnovnih zadolžitev urejal in tiskal tudi šolsko glasilo Naša mladost, vodil je pravljične in literarne ure, šolske nastope, pa dramski, literarni, knjigoveški in strelski krožek. V veselje mu je bilo pripravljati razstave, odgovoren je bil tudi za šolsko papirnico. S tem zaslužkom so bogatili knjižnični fond.

Osebni arhiv

Po dogovoru s šolo je opravljal različne naloge za občino in krajevna društva, v šoli pa so v času socializma urejali in tiskali tudi vse izdaje Krajevne skupnosti Beltinci, drugih društev in organizacij iz občine, vseskozi so sodelovali tudi z vrtcem in podjetji. Kot je povedal, je bila knjižnica na ta račun vedno nekakšen logistični center tako za kraj kot širšo okolico.

Najpomembnejša je družina

Mlademu Milanu pa se s poučevanjem in udejstvovanjem v šolstvu ni uresničila le karierna želja. V Beltincih je spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico Greto, ki je bila zaposlena v podjetju Beltinka kot tekstilna delavka. Skupno pot sta uradno zapečatila decembra 1974, ko sta se poročila, že čez pet mesecev se jima je rodila hčerka Svetlana. Novembra 1979 se je prvorojenki pridružila še Jasna, družina pa je več kot dve desetletji živela v dveh blokovskih stanovanjih v Beltincih. »Leta 1997 nam je uspelo zgraditi hišo, ki je kmalu postala naš dom. Vedno rad poudarim, da je žena odgovorna za dela v hiši, moja pa je okolica.«

Osebni arhiv

Hčerki sta se v tem času že odselili od staršev in si tudi sami ustvarili družini, kljub temu pa ohranjajo redne in pristne stike, saj se pogosto vračata k staršema na obisk. Milana in Greto poleg hčerk razveseljujejo še štiri vnukinje, ki stara starša rade obiskujejo. »Najpomembnejše izmed vsega, kar sem v življenju dosegel, je čudovita družinska harmonija, ki nas še vedno druži,« pravi sogovornik.

Osebni arhiv

Vsestranski kulturnik

Šolsko okolje pa je bilo tisto, zaradi katerega se je sogovornik začel ljubiteljsko ukvarjati tudi s kulturo. Žena Greta sicer v šali rada doda, da je to zato, ker je prišel na »markasto«. Ko se je namreč v 70. letih prejšnjega stoletja zaposlil na Osnovni šoli Beltinci, mu je takratni ravnatelj povedal, da bo moral v okolju delovati tudi nekje zunaj šole. »Ker me je kultura ves čas zanimala, sem se vpisal v takrat novoustanovljeno Kulturno-umetniško društvo (KUD) Beltinci, kjer sem prihodnje leto oziroma leta 1971 že postal tajnik društva.«

Sprva je pod taktirko Gustava Gonze več kot dve leti prepeval v moškem pevskem zboru, nato pa se je navdušil nad folkloro in se ji zapisal za pet desetletij. Beltinska folklorna skupina je v 70. letih pridobila naziv izvirna folklorna skupina v slovenskem merilu, s čimer se je ponašalo manj kot deset skupin iz Slovenije. Beltinski folklorniki so nastopali po različnih odrih Pomurja in po Sloveniji, pa tudi v Porabju, Avstriji, Nemčiji, Italiji, v vseh republikah nekdanje skupne države Jugoslavije, na Češkem in Madžarskem.

Osebni arhiv

»Ko smo postali starejši, smo ustanovili še drugo, lahko bi rekli veteransko folklorno skupino. Mladi fantje, ki so takrat še služili vojaški rok, so bili namreč velikokrat zaradi šolskih ali službenih obveznosti odsotni in se niso mogli odzvati vabilom na nastop, ki jih je bilo čedalje več. Predvsem turizem se je začel vse bolj razvijati, turisti pa so želeli videti naše običaje, navade, kulturno dediščino,« pripoveduje Zrinski. Nekdanji člani, ki so obiskovali člansko folklorno skupino, so se tako povezali in kar 25 let plesali izvirne ljudske plese. Sedaj veteranske folklorne skupine ni več, se pa formira na novo. »Manjka mi ples, zato se z ženo še kdaj pa kdaj zavrtiva. Ona je bila članica tamburaške skupine, tako da sva bila oba zelo kulturno dejavna.«

Poleg folklore je 25 let Milanovo življenje zapolnjevalo tudi društvo starodobnikov in ljubiteljev starih koles Dimek Beltinci. Društvu se je pridružil ob ustanovitvi, predvsem zato, ker je imel kolo, staro več kot petdeset let.

Osebni arhiv

Bil je tudi član dramske skupine, ki je delovala pri KUD Beltinci, tako je igral na ljudskih odrih, včasih tudi v gledališču, s folklorniki so med drugim nastopili na filmskih snemanjih, izpostavi film Strici so mi povedali. Mladim na šoli je redno predstavljal bogastvo preteklosti, da to ne bi šlo v pozabo. »Rad sem tudi pisal in urejal knjige, pisal članke za lokalne medije, glasila, pripravljal besedila pod slikanice v časopisih, pripravljal sem scenarije za prireditve, med drugim sem pisal za časopis Porabje in Porabski koledar,« pove.

Z veseljem se spominja tudi ansambla Paktregarji, v katerem je kot bobnar deloval devetnajst let. S člani ansambla so igrali na zabavah, rojstnih dnevih, tudi porokah.

Osebni arhiv

Znan radijski glas

Milan, ki je že več kot desetletje in pol v zasluženem pokoju, pa kljub temu ne miruje. Še vedno je honorarni napovedovalec in voditelj na radiu Murski val, kjer je začel program sooblikovati leta 1973. »Na avdiciji nas je bilo 23, od tega sva ostala samo dva, jaz še vedno vztrajam. Še vedno vodim etnološki oddaji Bilo je nekoč in Kak je inda fajn bilo. Sogovornikov in tem za oddaje mi ni težko najti, saj so me tovrstne stvari vedno zanimale. Nedvomno je k temu pripomoglo tudi moje kulturno udejstvovanje.«

Jure Kljajić

Zaradi izkušenj, ki jih je pridobil na radiu, mu nikoli ni bilo težko javno nastopati in voditi številnih prireditev na različnih koncih Slovenije, pa tudi v tujini. Med drugim je vodil program na nekaj deset folklornih festivalih v Beltincih, še danes je napovedovalec na Dödolijadi v Puconcih, Kapüstnem dnevu v Šalovcih, Večeru tračev v kmečki hiši v Lipi, proslavah vojnih veteranov na Vaneči. »Skupno se je v vseh teh letih zagotovo nabralo več kot 500 prireditev in dogodkov, ki sem jih povezoval. Dolgčas mi res nikoli ni bilo,« smeje pove. Sprva si je besedila za vodenje sestavljal, nato pa je raje začel na odru improvizirati. »Seveda si v glavi okvirno pripravim besedilo, ki ga želim povedati, vendar se lahko velikokrat kaj spremeni, zato se raje pisanim besedilom izogibam.«

Jure Kljajić

Sogovornik, ki nima dlake na jeziku in vsem neposredno pove, kar si misli, se drži svojega mota »Če nikoli ne začneš, nikoli ne končaš«. Pri vseh stvareh, ki se jih loti, zato želi biti v celoti zraven, pri tem pa mu nikoli ni bilo mar za plačilo. »Zame je denar samo sredstvo preživetja. Več mi pomenijo zdravo druženje, pristni in iskreni odnosi, dobri prijatelji,« še pove.

Osebni arhiv

Tudi zaradi tega je pred približno petindvajsetimi leti nastal Ocvirkov aktiv. Gre za skupino učiteljev z beltinske šole, ki so nekoč tam poučevali oziroma še poučujejo. Ob koncu vsakega šolskega leta se zberejo pri Milanu in Greti doma, postavijo mize, jih obložijo s kruhom in ocvirki, ne manjkajo niti rebra in rujna kapljica.

»Aktiv je nastal povsem po naključju. Ko sem bil še zaposlen, smo se ob koncu šolskega leta nekoliko sporekli, zato si nismo pripravili zaključka. V vaški gostilni smo nato pametovali, da bi pa vseeno lahko nekaj nekje pojedli. Pa sem jim rekel, da lahko gremo k nam domov, saj smo imeli dan prej koline in imamo sveže ocvirke. Mislil sem, da se bodo nad tem zmrdovali, vendar so bili navdušeni. Od takrat torej deluje ta aktiv, ki ima tudi posebne majice z logotipom.«

Osebni arhiv

Kot zanimivost naj še povemo, da naš sogovornik nikoli ni uporabljal mobilnega telefona, zato ga je možno priklicati le prek žene, prav tako že 51 let vozi le avtomobile znamke Citroën.