ŠKTD Adrijanci

Za nami so prvomajski prazniki, ki so v ospredje ponovno postavili vse delavke in delavce ter njihove pravice. Kot je znano, se na praznik dela po vsem svetu spomnimo 1. maja 1886, ko je bilo ob zatrtju delavskih protestov v Chicagu, na katerih so delavci zahtevali osemurni delavnik, v spopadih s policijo ubitih več ljudi. V Sloveniji so 1. maj kot državni praznik uzakonili leta 1948. Pri nas 1. maja praviloma ne zaznamujemo z velikimi zborovanji ali protesti delavcev, drugače pa je po velikih mestih po celotnem svetu. Shode so tako tudi letos organizirali v Španiji, Italiji, Nemčiji in Franciji, posebej pestro pa je bilo v Turčiji. Kot so poročali številni svetovni mediji, so tam pridržali okrog 400 ljudi, ki so se želeli v shodu prebiti na trg Taksim v središču Istanbula. Oblasti so že zjutraj tistega dne trg zaprle zaradi bojazni, da bi izbruhnili protesti.

Zakaj pišem vse to? Ker se lahko strinjamo, da se ta dan povsod po svetu ljudje združijo, od oblasti zahtevajo delavske pravice, ki jim pripadajo. Vlada enotnost, čeprav se ta morda razblini že takoj ob razhodu ali naslednji dan. Kljub temu je pomembno, da odločevalci vidijo enoten nastop tistih, zaradi katerih gospodarstvo živi, ter morda sprevidijo, da ne morejo s svojimi odločitvami, ki so velikokrat le izraz njihovih lastnih interesov, teptati kar vseh naokrog.

Tudi v Sloveniji smo bili v zadnjih nekaj letih, predvsem v času koronakrize, priča takšnim in drugačnim shodom, ki pa posebnih učinkov niso prinesli. Ne nazadnje, če se ozremo na področje kmetijstva, smo v zadnjih dveh, treh letih kar nekajkrat v našem mediju pisali o protestnih shodih kmetov, ki so se na ulice podali s traktorji in drugo kmetijsko mehanizacijo. Iz teh shodov se – roko na srce – ni izcimilo bogve kaj, ker so jim odločevalci največkrat s figo v žepu vrgli nekaj drobtinic, da so jih pomirili, in pri tem je ostalo.

O shodih pri nas, o katerih bi nato poročali tudi tuji mediji, torej ne moremo govoriti, prav tako je malo verjetno, da bi se lahko na takšni ravni prebivalci dežele na sončni strani Alp tudi povezali. Se pa lahko povežemo pri drugih stvareh. Naj se ponovno navežem na prvomajske praznike, ki jih zaznamujemo na različne načine, s katerimi ohranjamo predvsem tradicijo. Na predvečer praznika dela so povsod po državi, tudi v Pomurju, pripravili kresovanja. O tem, da so nekje želeli kres izkoristiti za kurjenje azbestnih plošč in druge nesnage, ne bom. Vsekakor pa velja izpostaviti drugo tradicijo in običaje, ki spremljajo ta praznik. Tako kot so se kurili kresovi, so se postavljali tudi mlaji, v Pomurju znani tudi kot majpani in majoši. Na praznični dan nato sledijo budnice, pohodi in druga rajanja okrog mlaja. Čeprav drevo marsikje že postavljajo na bolj moderen način, je bolj kot to pomembno, da se krajani povežejo. Možje gredo v gozd po bor, ženske pripravijo pogače, narezke, pecivo, nato skupaj okrasijo mlaj in ga postavijo – ročno ali na modernejši način. Tradicija, za katero mnogi vedo, zakaj se ohranja, mnogi pa tudi ne, je torej še vedno prisotna. Da jo lahko ohranjamo, sta potrebni složnost in povezanost. Brez tega ne gre.

Prav tako ob 1. maju pri marsikom ne gre brez krajšega dopusta ali oddiha, če že ne prvo, pa skoraj na vsakem slovenskem dvorišču zadiši po perutničkah, čevapčičih, rebrcih. Priznam, tudi pri nas doma je bilo tako. Me pa kljub temu moti ena stvar. Če že praznujemo praznik dela in delavskih pravic, zakaj je treba ravno ta dan, ki je mednarodni praznik in dela prost dan, pokositi vso travo okrog hiše, posaditi krompir, oprati vsak avto, ki je pri hiši? Tudi 2. maja imamo v Sloveniji kot edini v Evropi dela prost dan in lahko vse to postorimo tudi takrat.

Jure Kljajić