Profimedia

Tokratna kolumna nastaja na dan mladosti in dan brisače. Ker se mi po prvi ob letošnji 15. obletnici mature že malo kolca, se bom raje posvetila drugi. Brisača v poklon Douglasu Adamsu in njegovemu Štoparskemu vodniku po galaksiji, ki je te dni ponovno na moji nočni omarici (knjiga, ne brisača), me spomni na kaotičnost življenja in nesmiselno iskanje smisla. 

Še preden bodo naš planet uničila bitja iz vesolja, bomo za to očitno poskrbeli sami in vedno bolje nam gre. Iskanje smisla je nesmiselno, če ne poznamo pravega vprašanja. Je sploh smiselno govoriti o ohranjanju okolja, če je človek človeku morilec, nad otroki in nedolžnimi se izvaja genocid, ljudje kot jaz in ti pa služijo zgolj kot živi ščit? Kaj sploh lahko naredimo, če se niti o tem ne strinjamo? Iz luksuza na sončni strani Alp, kjer so naši glavni problemi razprtije na pop glasbeni sceni, poslanci na strehah, ki napovedujejo dan D, in mobilna aplikacija za prevoze, od katere prav nihče nima koristi. Podobno kot pri podnebnih spremembah – zdi se, da bore malo. No, saj se tudi o tem ne strinjamo in očitno v tem tiči problem.  

Profimedia

Številke ne lažejo – do 23. maja je bilo v Gazi pobitih več kot 53 tisoč ljudi, med njimi več kot 17 tisoč otrok. Kar lahko in moramo narediti, je, da o tem glasno govorimo in nečloveška dejanja obsodimo. Brez če in ampak. V Gazi se dogaja genocid, planet pa ogrožajo podnebne spremembe, ki jih povzroča človek. Tudi v tem primeru številke ne lažejo. 23. maja letošnjega leta je bilo v našem ozračju 429,5 delca CO2  na milijon. Varna vrednost bi bila maksimalno 350 delcev na milijon. 

Najhuje pa je, da se eno z drugim potencira. Univerza v Readingu je ravno v teh dneh izdala poročilo, da so vojne poleg mikroplastike, svetlobnega in zračnega onesnaževanja med najbolj perečimi grožnjami za opraševalce. Že Einstein je vedel: »Če bi čebela izginila z obličja sveta, bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja.« V nasprotju z nami Palestincem v Gazi ni treba čakati štiri leta. Življenja pol milijona ljudi zaradi blokade humanitarne pomoči in oskrbe s hrano ogroža lakota. 

Pexels

Vojne ne uničujejo le ljudi in mest, uničujejo okolje. Uničujejo ekosisteme, zastrupljajo vodo in zemljo, kurijo fosilna goriva. Po podatkih Urada Visokega komisariata Združenih narodov za begunce bo do leta 2050 zaradi podnebnih sprememb razseljenih več kot 200 milijonov ljudi. Vse več teh selitev se prekriva s konflikti, z izginjanjem virov, z izgubo upanja. Krog se sklene – a ne v pravi smeri. Vsaka bomba, vsak napad, vsak požig skladišča hrane pušča posledice, ki presegajo nacionalne meje in generacije.

Najbolj znani fizik je izjavil tudi tisto znano o neskončnosti: »Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan.« Trenutne razmere kažejo, da je res tako. Da v tej bitki ne bo zmagala človeška neumnost, lahko marsikaj storimo. Vojnih spopadov kot posamezniki ne moremo ustaviti, jih pa lahko jasno in glasno obsodimo. Za opraševalce lahko čisto konkretno poskrbimo tudi tako, da prenehamo kupovati poceni plastično blago za enkratno uporabo in od proizvajalcev zahtevamo odgovornost za vse vrste onesnaževanja. 

Profimedia

Morda je rešitev v tem, da se nehamo odločati in postavljati na dva pola, ampak stremimo k istemu cilju. Vprašanje torej ne bi smelo biti Izrael ali Gaza, ampak kako doseči mir. Vprašanje tudi ne bi smelo biti okolje ali gospodarstvo, ampak kako ohraniti planet za trenutne in prihodnje generacije. Za otroke gre, kajne? Morda pa v tem lahko najdemo smisel. Človeštvo potrebuje mir in okolje, v katerem se da preživeti. 

Ko bomo končno doumeli, da varno okolje in trajen mir nista ločeni sferi, temveč dve plati istega kovanca, bomo morda pripravljeni delovati drugače. Do takrat pa – govorimo. Pišimo. Ukrepajmo. Mir ni samo politična odločitev. Je vrednota. In čeprav je tišina lahko sveti prostor, včasih prav mir zahteva, da postanemo glasni. Za začetek bo že veliko, če to počnemo z enim glasom – in se obdamo z brisačo iz naravnih materialov brez mikroplastike.