Jure Kljajić

Do letošnjega avgusta sem nabral tri večje izkušnje z bolnišnicami. Dve sta bili pozitivni, ena pa negativna. V pozitivnih sem bil neposredno udeležen sam, pri negativni pa sem zaradi napake zdravnika in njegovega osebja izgubil ljubljeno osebo iz najožjega kroga družine.

Pogosto sem razmišljal o tem, kako bi moja življenjska pot najverjetneje potekala povsem drugače, če se to ne bi zgodilo. Ampak to verjetno lahko rečemo za vsako prelomnico, ki se nam zgodi v življenju, pa ni nujno, da je tako usodna.

Konec avgusta letos sva se z ženo odpravila na krajši dopust v Zreče, kjer sva bila v prejšnjih letih že najmanj trikrat, seveda vsakokrat z obveznim pohodom na bližnjo Roglo. Nekaj dni pred odhodom so me doma ponoči mučile neke zdravstvene težave, ki so trajale vse do jutra, dokler nisem končno zaspal za nekaj ur. Ko sem se zbudil, težav več nisem imel in tako je bilo vse do odhoda, ko se mi je zdelo, da še vedno za malenkost čutim njihove posledice.

Uroš Detiček

Vožnjo po naši nacionalni katastrofi zadnjih let, ki se ji reče slovenska avtocesta, sva opravila brez pretresov in nato sva mirno uživala tudi v Zrečah vse do zgodnjega večera, ko se mi je zazdelo, da se moje zdravstvene težave spet malce poslabšujejo. Še huje je postalo po večerji, ko me je začelo spet mučiti povsem enako kot doma.

Sprva sem skušal na silo zaspati, da bi minilo, pa ni šlo. Naj tu povem, da svoje zdravstvene tegobe vedno skušam najprej odpraviti sam in si pomagati na tako imenovane staromodne načine. Ljudje smo različni, sam nisem eden tistih, ki bi že ob prvih težavah leteli k zdravniku. Menim, da tudi oni niso najbolj veseli, če se ljudje prikažejo pri njih, že če jih je kaj uščipnilo v ramenu ali so trikrat zakašljali.

Vseeno sem kljub svoji trmi, ki je trajala nekaj ur, na ženino odločno prigovarjanje popustil in privolil, da me odpelje na najbližjo urgenco, ker mi je bilo že dovolj tega mučenja. Še prej pa sem jo razjezil, ko sem priznal – in to je glavna poanta –, da nimam s sabo kartice zdravstvenega zavarovanja.

Res je, v zadnjih letih na dopust sploh nisem jemal zdravstvene kartice, ker sem jo pred tem tako dolgo časa vlačil po žepih, da se mi je skoraj zlomila na pol. Od takrat sem jo puščal kar doma in na srečo je doslej tudi na daljših dopustih nisem potreboval.

Ne glede na moj namerni spodrsljaj sva se v upanju na najboljše odpeljala v tri kilometre oddaljene Slovenske Konjice v ambulanto za nujno medicinsko pomoč. To se je dogajalo med tretjo in četrto uro zjutraj, tako da me ni presenetilo, ko sva po dvakratnem zvonjenju po domofonu ambulante slišala odgovor, da naj malce počakava.

Jure Kljajić

Čez kakšnih pet minut so se vrata odprla in sprejela sta naju mlada dežurna zdravnica in njen asistent. Videlo se je, da sta malo prej še dremala, kar mi je bilo čisto razumljivo, saj ob štirih zjutraj tja ne pride pacient ravno vsak dan.

Hitro sem priznal, da nimam zdravstvene kartice s sabo, pa mi je zdravnica mirno rekla, da to ni težava, če me najde v računalniškem sistemu zdravstvenega zavarovanja. Ko je to opravila, sta se oba z asistentom posvetila mojemu pregledu, mi vzela kri in mi dala dve infuziji. Če sem bil ob prihodu v res slabem stanju, sem se po drugi infuziji začel počutiti veliko bolje in se že začel napol šaliti, ali lahko za pol ure zaspim na pregledni mizi.

Nič ni bilo z dremežem, mi je pa zato zdravnica predpisala močna zdravila in nato skupaj z asistentom zatrdila, da mi ni treba plačati ničesar. Dejala sta, da sta pri koncu dolgega dežurstva in da sem bil njun zadnji pacient.

Tudi v novem jutru ni bilo treba v lekarni v Zrečah plačati ničesar za zdravila. Dejali so povsem enako, namreč da ne potrebujejo kartice zdravstvenega zavarovanja, če sem vpisan v računalniški sistem.

Prijetno presenečenje se je nadaljevalo na kraju najinega bivanja, saj nama zaradi nenačrtovano zgodnjega odhoda tudi tam ni bilo treba plačati. Zaželeli so mi čim hitrejše okrevanje in nama celo zagotovili, da bova imela brezplačen dan bivanja, ko se znova vrneva.

Drži, da so Zreče skupaj s Slovenskimi Konjicami zelo turistično območje in da si nihče ne želi, da turisti in drugi obiskovalci od tam odidejo s kakšnimi slabimi spomini. Ampak v sodobnem času, polnem pritoževanj čez veliko stvari, se ne zgodi pogosto, da doživiš tako topel človeški sprejem in obravnavo.

Za epilog naj dodam, da sem septembra v Murski Soboti opravil vse potrebne preiskave, ki so pokazale, da nimam nič resnega in da je najverjetneje šlo samo za kakšno močno vnetje, ki sta ga pogasili ravno infuziji, ki sem ju dobil v Slovenskih Konjicah.

Tako da imam sedaj za sabo štiri večje izkušnje v zvezi z bolnišnicami oziroma ambulantami. Pozitivne zdaj vodijo proti negativnim s 3 : 1. Kar je izid, ki ga na primer Mura z eno redko izjemo ni dosegla že res dolgo.