Prlek pri 80 letih teče vsak drugi dan in s tem ohranja vitalnost
Veteran boksarskega ringa in maratonskih preizkušenj Karl Vrbnjak iz Dragotinec se še danes udeležuje tekaških dogodkov po vsej Sloveniji. Športni duh ga ohranja mladostnega in aktivnega.
Karl Vrbnjak prihaja iz Dragotinec v Občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Februarja letos je dopolnil 80 let, pa vendar leta zanj niso nobena ovira. Še danes se namreč aktivno udeležuje maratonskih tekov. Nemirni duh in vztrajnost ga spremljata od malih nog, kar mu je koristilo tudi v poklicnem življenju. Končal je šolo za kovača in to delo opravljal vse do pokoja. Zraven pa našel ljubezen do športa, predvsem boksa in teka.
Prvo srečanje s športom
Karl Vrbnjak se je kot kovač zaposlil v Tovarni avtomobilov Maribor – TAM, kjer je delal v kovačnici. »Zraven dela sem končal tudi tedanjo delovodsko šolo v Mariboru in si s tem prislužil napredovanje v službi,« pove. Nekega dne je v Mariboru srečal znanca z domačih koncev, v pogovoru je beseda nanesla na boks. Ta znanec je namreč treniral boks v Železničarskem boksarskem klubu v Mariboru, ki obstaja še danes. Ker ga je zanimalo, kakšen je ta šport, se je kmalu udeležil treninga.
»Kolikor se spominjam, na vasi ni bilo veliko športa. Iz časov šole se spominjam samo, da smo igrali med dvema ognjema. Sicer pa zaradi učenja za šolo nisem imel precej časa, da bi se zanimal za kakšen šport,« pojasni Vrbnjak, ki se je nato priučil boksa v mariborskem klubu. Ta borilni šport je nato postal del njegovega vsakdana. Uspešno se je udeleževal tekmovanj in posegal po najvišjih mestih, leta 1969 si je prislužil lovoriko, ki ga je zelo motivirala za naprej. Postal je slovenski prvak v boksu v srednji kategoriji.
Življenje v Nemčiji
»Leta 1970 sem se poročil in z ženo sva se preselila v Nemčijo. K odločitvi je pripomoglo tudi to, da je tam živela ženina sestra,« pove Karl in doda, da se boksarski karieri ni želel odpovedati. Po preselitvi v Tuttlingen, mesto blizu Bodenskega jezera, je hitro iskal, kje bi lahko treniral naprej. Kljub temu da v tem mestu boks ni bil razvit in popularen, se mu je želja uresničila. Tam je boksal 12 let in tudi pridobil licenco za trenerja boksanja. »Ko sem se učil za trenerja, sem se naučil tudi marsikaj o športu, licenca je namreč zahtevala veliko znanja in pri ocenjevanju so bili zelo strogi,« doda.
»Iz boksanja nimam veliko pokalov, kajti nismo boksali v nobeni ligi, ravno zaradi tega, ker boks v tej pokrajini ni bil tako priljubljen. Tudi zaslužka z boksom ni bilo, prislužil sem si nekaj takratnih mark, ki pa sem jih porabil že na poti na kraj boksanja. Veliko smo boksali po šotorih, velikokrat tudi ob slavni nemški prireditvi Oktoberfest. Ob tem praznovanju sem imel v mestu Dachau dvoboj z največ občinstva. V šotoru je bilo namreč približno tri tisoč gledalcev.«
Boksarska kariera predvidoma traja do 35. leta, tako se je leta 1981 končala tudi njegova. »Takrat naj bi imel poslovilno borbo v Nemčiji, na dogodek je bilo povabljenih veliko prvakov,« pripoveduje upokojeni boksar. Vendar do zaključnega dvoboja ni prišlo. »En teden prej se je naša ekipa pomerila z ameriškimi vojaki. Med dvobojem sem si v drugi rundi zlomil palec na roki,« opiše nesrečni dogodek. Je pa Vrbnjaka mikal še en šport, tek. Že v Nemčiji se je udeleževal tekmovanj v teku. »V Nemčiji sem se ukvarjal s tekom na krajše proge, krose ter teke do 12 kilometrov. Takrat sem hitro spoznal, da sem kar hiter tekač, kar me je motiviralo, da nisem odnehal.«
Tudi v Nemčiji je delal v strojni kovačnici. »Bilo nas je veliko, ki smo iz Maribora šli tja delat. Delali smo za avtomobilsko industrijo in Nemce učili kovati. Pripomogli smo k razvoju kovačnice in tudi celotnega mesta. Zaposlenih je bilo okoli 500 kovačev,« ponosno pove.
Vrnitev v Slovenijo
Po 16 letih življenja v Nemčiji so se odločili za vrnitev v Slovenijo. Preselili so se na Vrbnjakovo domačijo v Dragotincih. »Pogrešali smo dom, po srcu smo le Slovenci. Hčerka je bila takrat stara 15 let in tudi njena želja je bila, da bi se vrnili na domačijo, v naravo, k živalim.«
Vrbnjak je imel šest sorojencev, s katerimi je spal skupaj v največji sobi v hiši, imenovali so jo prednja hiša. Tam danes stoji boksarski ring v originalni velikosti. Spomini na to, kako je dobil vrvi, so še vedno zelo živi. »V Nemčiji smo na lep sončen dan postavljali ring na prostem in ko smo napeli vrvi, se je ena strgala. Tako smo morali borbo za dve uri prestaviti, da smo šli po nove. Stare so hoteli zavreči, pa sem jih vzel za spomin,« pojasni.
V boksarskem ringu je dve leti treniral tudi okoliške fante. Fantje so hitro obupali, saj so videli, kako zahteven šport je to. Sedaj stopi v ring le še za šalo in za spomin na stare čase. Tam ima še kolebnico ter boksarske rokavice, ki jih včasih za šalo še nadene.
Je pa Vrbnjak nadaljeval svojo atletsko kariero. Po vrnitvi v Slovenijo se je včlanil v Tekaško sekcijo Radenska. »To je bila takrat najmočnejša sekcija v Sloveniji. Rudi Babušek je bil zaslužen, da je bila tako uspešna. Počutili smo se kot majhna družina, s katero smo se skupaj z avtobusom odpravili na tekmovanja po Sloveniji in drugam. Tako se je začela moja pot po maratonih,« ponosno pove atlet, ki je bil deset let tudi kondicijski trener ženske rokometne ekipe. Rokometašice iz Rokometnega kluba Millenium iz Svetega Jurija ob Ščavnici so v tistem času dosegale lepe uspehe.
Atletski uspehi
Karl je do sedaj pretekel že več kot 20 maratonov, tekel je po skoraj celotni Evropi – Sloveniji, Avstriji, Švici, Češki, Madžarski ... Še vedno se spominja prvega pretečenega maratona, bilo je v Gradcu leta 1998. Vse svoje uspehe in fotografije hrani na policah stare domačije, ki jo je sam obnovil. Na policah najdemo več kot sto pokalov, kolajn in drugih priznanj.
Pohvali se lahko z mnogimi dosežki – je večkratni državni prvak v veteranski kategoriji na 21 kilometrov, 5 kilometrov, 10 kilometrov. Pretekel je stezo berlinskega maratona, bil je balkanski veteranski prvak na 21 kilometrov, letos je osvojil naslov državnega veteranskega prvaka na Ormoškem teku. Najbolj pa je ponosen na svetovno veteransko prvenstvo v Avstraliji leta 2001. Tam je v ekipni uvrstitvi, skupaj s kolegoma, dosegel bronasto medaljo.
Leta 2014 in 2016 se je udeležil gorskega maratona v Švici, imenovanega Jungfrau. »Izredno ponosen sem, da mi je to uspelo. Gre namreč za enega najtežjih maratonov v Evropi. Startna črta je na 400 metrih nadmorske višine, cilj pa na 2200 metrih nadmorske višine, kar je fizično in psihično zelo naporno. Vendar ob vsej lepoti narave pozabiš na bolečine. Zelo mi je ostalo v spominu, ko se je blizu nas sprožil snežni plaz, mi seveda nismo bili ogroženi. Bilo je zanimivo videti nekaj takega s svojimi očmi, narava je res neverjetna,« pove maratonec, ki se je enega izmed gorskih maratonov udeležil s hčerko. Maratona se je z njo hotel udeležiti še tretjič, vendar mu je poškodba prekrižala načrte.
V tem letu sodeluje v pokalu Tekaškega društva Štajerske in Koroške, ki zajema 21 tekov. Za opravljen pokal se je treba udeležiti najmanj petih tekov, Vrbnjak se jih bo najverjetneje udeležil deset. Med njimi je Blaguški tek, katerega ustanovitelj je prav on. Blaguški tek poteka ob Blaguškem jezeru pri Svetem Juriju ob Ščavnici in vključuje proge za otroke ter za člane in članice. »Blaguški tek je letos potekal 19. leto zapored in prvič, da pri organizaciji več nisem sodeloval. Zraven sem bil 18 let in sem se nekako odločil, da pri 80 letih to nalogo predam mlajšim,« pravi Vrbnjak, ki pa se je teka udeležil kot tekač. Dan pred Blaguškim tekom se je s prijateljema udeležil tudi teka trojk na maratonu Pot ob žici v Ljubljani. Tekel pa bo tudi v Radencih, na 21-kilometrski progi. »To bo najverjetneje moj zadnji maraton. Ali pa bo zadnji šele pri 90 letih,« v smehu pripomni Vrbnjak.
Recept za aktivno življenje
Vrbnjak še danes vsak drugi dan teče. »Rad krepim svoje telo in na šport ne gledam kot napor, niti me ne zanimajo rezultati. Po naravi sem zelo vztrajen, tudi pri delu. Delovne navade so ključ do tega, da lahko pretečeš maraton. Če ne bi bil navajen delati, okoli hiše, v službi, tudi maratona ne bi pretekel. Tudi kot majhen sem moral pomagati na kmetiji, kar mislim, da je prispevalo k moji vztrajnosti. Velikokrat moramo vzdržati napor in ne takoj vreči puške v koruzo, tudi pri teku je tako.«
Pove, da je v mlajših letih tekel v vsakem vremenu, sploh če se je pripravljal na kak maraton. »Da sem lahko na maratonu pretekel 42 kilometrov, sem pač moral preteči na določen dan 20 kilometrov,« nadaljuje Vrbnjak, ki vsak dan najde čas za šport. Ali je to trening na kolesu, dvigovanje uteži ali pa sprehod. S prehrano si ne dela preglavic. Meni, da tudi nekoč niso dajali toliko pozornosti prehrani, niso poznali dodatkov in so bili kljub temu dobri športniki. »Po mojem mnenju lahko ješ vse, v mejah normale, brez prenajedanja.«
Danes mu je pomembno uživanje v naravi in vesel je, da pri teh letih njegovo telo še zmore preteči ciljno črto. Hkrati pa se še vedno veseli srečanj s prijatelji na tekmovanjih. »Vsakič, ko se udeležim kakšnega tekmovanja, se veselim srečanja s kolegi. Po teku se namreč vedno družimo, pogovarjamo o teku in tudi o športu na splošno, kar se mi zdi zelo pozitivno izkoriščen čas. Menim, da šport povezuje ljudi,« za konec poudari Vrbnjak.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
