V Sloveniji vsako leto za rakom zboli okoli 17 tisoč ljudi in rak je eden vodilnih javnozdravstvenih izzivov tako pri nas kot po svetu, poudarja Nacionalni inštitut za javno zdravje. Njihovi podatki kažejo, da z rakom živi več kot 120 tisoč ljudi v državi. Diagnoza je huda za vsakega, ki se sreča z njo, za njegove bližnje, še mnogo huje pa je, če je postavljena otrokom in mladostnikom, ki so komaj začeli živeti. Po dostopnih podatkih v Sloveniji za rakom letno zboli od 80 do 90 otrok. Najpogostejša rakava bolezen pri mlajših od 15 let je levkemija, kot je zapisano v publikaciji Ko otrok zboli za rakom, ki jo je izdala Ustanova za pomoč otroku z rakom in krvnimi boleznimi, sledijo tumorji osrednjega živčnega sistema, limfomi (rak celic limfatičnega tkiva) in drugi manj redki tumorji. Nekoliko drugače je pri mladostnikih, ki štejejo od 15 do 19 let, v tem obdobju je najpogostejši limfom.

Po začetnem šoku bolniki in družine vse misli usmerijo v zdravljenje, ki ima lahko različne posledice, ena od teh je lahko izguba las. Za marsikaterega bolnika je to zelo travmatična izkušnja, in da pred svetom ne bi že na daleč pokazali, da so bolni, se nekateri odločajo nositi lasulje.

Profimedia

Društvo študentov medicine Slovenije se je že pred leti lotilo projekta Onko, s katerim ozaveščajo javnost o raku, pomenu preventive in zgodnjega odkrivanja raka, obenem pa ljudi spodbujajo k samopregledovanju, udeleževanju presejalnih programov in destigmatizaciji pogovora o raku, paliativni oskrbi in smrti. Pripravljajo tudi akcijo, v kateri so se povezali s frizerko Brigito Smrekar in k sodelovanju povabili frizerske salone, v katerih bi lahko potekale akcije darovanja las za otroke in mladostnike z rakom. Njihov cilj je ljudi spodbuditi, da darujejo svoje lase, in s tem povečati količino darovanih las. »Ta akcija ne le pomaga pri zagotavljanju lasulj iz pravih las za tiste, ki so jih zaradi bolezni izgubili, ampak tudi povečuje ozaveščenost o delovanju organizacije The Little Princess Trust,« so pojasnili in dodali, da je odziv velik, zato se je začetek akcije nekoliko zavlekel.

Organizacija The Little Princess Trust ima sedež v Veliki Britaniji, Smrekarjeva pa z njo kot edina ambasadorka iz drugih držav sodeluje že pet let. Je frizerka in lastnica frizerskega salona v Domžalah, na katero se obračajo starši otrok, ki bi želeli pridobiti brezplačno lasuljo. Kot je v medijih večkrat poudarila, se je tega, da so lasje pomembni za samopodobo, še posebej začela zavedati, ko je njena hčerka zbolela za levkemijo. »Moja hčerka sicer ni imela lasulje, smo pa takrat začeli iskati rešitve, kako bi otroci pri nas lahko prišli do brezplačne lasulje,« nam je povedala. Britanski organizaciji je poslala prošnjo za sodelovanje in čeprav ni imela velikih pričakovanj, so se hitro odzvali in pristali. »Otrok, ki se zdravi zaradi raka in želi lasuljo, po dogovoru pride do mene. Skupaj s starši se pogovorimo o željah, otroku izmerim obseg glave, izberemo dolžino in barvo las,« opiše. Prav tako je pomembno, da vidi, kakšna je oblika otrokovega obraza, kakšna je rast las ... Po potrebi se z družinami bolnih otrok sreča tudi v ljubljanski bolnišnici, kjer se zdravijo. Nato odda naročilo za lasuljo, in ko jo dobi iz Velike Britanije, jo uredi tako, da je čim bolj podobna naravni pričeski. Tako po obliki kot po barvi. »Da je čim bolj podobna tisti, ki jo je imel otrok.«

Doslej med 40 in 50

Organizacija The Little Princess Trust zbira darovane lase iz različnih držav. Po besedah Smrekarjeve je v Sloveniji doslej lasulje prejelo od 40 do 50 otrok, različnih starosti in iz različnih delov Slovenije. Najmlajša deklica je bila ob prevzemu stara štiri leta, najstarejša 24 let, kar je tudi zgornja meja. »Na začetku so se za lasulje odločale večinoma deklice, v zadnjem obdobju so se opogumili tudi dečki.« Sogovornica je doslej zbrala okoli tristo kilogramov las in jih nato poslala v Veliko Britanijo. Nekatere čope las odstriže v svojem salonu, druge pa prejme po pošti, dnevno tudi po tri, štiri pakete.

Osebni arhiv

Ob tem ko dela dobra dela, se v salonu srečuje s težkimi zgodbami družin, otrok in staršev. »Ko pridejo starši k meni, so navadno na začetku poti. Jaz vem, kako je, ko otrok zboli, ko si zmeden, prestrašen in ne veš, kaj te čaka. Ob tem da otrokom pomagam, da se bolje počutijo, mi je najpomembneje to, da jim lahko dam spodbudo in dam vedeti, da niso sami. Kljub temu da je težko, ti te izkušnje veliko dajo,« poudari. Čeprav se sprva ne zdi tako, so na koncu nasmeški tisti, ki ji vse poplačajo. »Lažje je, če ti nekdo pove, da se da kljub bolezni normalno živeti naprej, da greš lažje v boj.«

Iz samih začetkov zbiranja las se spomni bolnice, ki se je dolgo zdravila zaradi raka. Vsakič, ko so ji nekoliko zrasli lasje, je morala vnovič na kemoterapijo in ostala brez njih. »V zadnjih mesecih življenja je dobila lasuljo in je bila res srečna. Veliko mi je pomenilo, da je z lasuljo dobila tisti kanček normalnosti, ki si ga je želela,« je povedala. Opaža sicer, da se otroci ne sramujejo tega, da so brez las, razen morda najstniki, in sprejmejo boj z boleznijo. »Težava je bolj v tem, da te vsi gledajo z usmiljenjem. Nihče te ne vidi kot normalnega človeka. Ko pa dajo gor lasuljo, ne izstopajo več in delujejo kot zdravi ljudje, kot to, kar želijo biti. Tudi omenjeni deklici sem vsaj za nekaj trenutkov lahko to pričarala.«

Darujejo tudi pri nas

Društvo študentov medicine Slovenije bo kmalu objavilo seznam frizerskih salonov, ki so se odločili za sodelovanje v projektu Onko, že sedaj pa se v nekaterih frizerskih salonih, tudi v Pomurju, stranke pred striženjem odločijo, da bodo svoje lase darovale za izdelavo lasulj.

profimedia

Frizerka in kozmetičarka Nastja Rajsar, ki deluje v Studiu Emax pri Gradu, je konec januarja ostrigla sošolca iz osnovne šole. »Pustil si je dolge lase, in ko sva se dogovarjala za termin striženja, je nekako prišla ideja, da bi bilo lepo, če bi še malo počakala, da bodo lasje dovolj dolgi, da jih bo lahko daroval. Tako je še nekaj mesecev počakal, in ko je prišel, sva ostrigla okoli 32 centimetrov las,« je opisala. Frizerka je možnost darovanja zasledila na družbenih omrežjih in pomoč otrokom se ji zdi zelo dobro delo. »Redko se zgodi, da ima kdo naravne in tako dolge lase. Zdaj v salonu večkrat omenim to možnost in je kar precej pozitivnega odziva. Verjamem, da bo v prihodnje še kakšen tak primer,« je dejala in dodala, da je bil sošolec prvi, ki mu je odrezala lase za darovanje. Po striženju sta jih oprala in osušila, na obe strani dala gumico, nato pa je darovalec lase poslal po pošti. »Ob tem sva imela dober občutek, tudi njegovo dekle, lepo je nekomu pomagati,« pravi Rajsarjeva, ki se v salonu srečuje tudi s strankami, ki se borijo z rakom.

Že vrsto let lase za darovanje strižejo v Frizerskem salonu Pati v Ljutomeru. Lastnica Patricija Smolkovič se spomni, da se je prva stranka za to odločila pred 13 ali 14 leti. »Večinoma se za to odločijo ženske srednje generacije, vedno več pa je tudi mladih strank, starih okoli 20 let,« pove. Veliko je takih strank, ki se odločijo skrajšati lase, in ko vidi, da so ti zdravi in bi bili primerni za darovanje, jim to možnost omeni, tako si včasih premislijo in dajo postriči nekoliko več. »Stranke se same odločijo, ampak morda dajo po spodbudi kakšen centimeter več, kot so nameravale sprva.« Tudi sama je poudarila, da je pomembno, da so darovani lasje zdravi. »Če se stranka odloči postriči 40 centimetrov, ampak je pol dolžine zanič, ker so konice razcepljene, lasje pobeljeni, ožgani, potem takih las ne moremo darovati.« Nekatere čope las stranke same pošljejo tistim, ki jih zbirajo in pošiljajo v tujino, kar nekaj pa jih pošlje oziroma odda frizerka.

Osebni arhiv

Tudi ona se pri delu sooča z žalostnimi zgodbami, k njej prihajajo namreč tudi stranke, ki so obolele za rakom in nosijo lasuljo. V teh primerih si navadno želijo lasuljo oblikovati ali pa jo prinesejo na pranje. »V težkih trenutkih sta zelo pomembni bližina in tolažba. Sicer pa jaz vedno pravim, da se dobro z dobrim vrača, tudi pri darovanju las, in če bomo vsi stremeli k temu, bo svet za naše otroke boljši,« sklene Smolkovičeva.