B. B.

B. B.

Ko ji je prijateljica Andreja Beg pred nekaj meseci povedala, da jo namerava predlagati za nagrado mestne občine Novo mesto, Frančiška Danica Pavlin, Franja, kot jo kličejo prijatelji, ni bila čisto nič navdušena.

»Ne maram se javno izpostavljati, raje pomagam ljudem, kolikor pač lahko. A Andreja je vztrajala. Potem mi je še povedala, da občinsko priznanje spremlja tudi denarna nagrada. Takrat sem zastrigla z ušesi. To bi pa lahko porabila za svoje reveže, sem si rekla, in sem pristala,« pripoveduje, ko jo obiščemo na njenem domu v Mačkovcu v Novem mestu.

Frančiškina življenjska zgodba je nekaj posebnega. Rodila se je nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne v kmečki družini v Šmihelu. »Doma smo bili revni. Če ata ne bi pil, ne bi bili, tako pa je šlo vse v gostilno. A po srcu je bil dober človek, tako kot mama. Katerikoli revež ali berač je prišel k nam na dom, nikoli ni odšel, ne da bi kaj dobil. To je ostalo v meni. Mama mi je vedno rekla, ti imaš dom, tudi če zdaj nimaš kruha, imaš vsaj streho nad glavo, ta pa nima ne kruha niti nima kje biti.«

BOLEČINA IN USMILJENJE

B. B.

Frančiška se je pri 20 letih poročila, a je leto kasneje pri porodu izgubila otroka. Otrok ni mogla imeti več in v zakonu se je začelo obdobje hudih preizkušenj, ki se je končalo z ločitvijo. Mož si je ustvaril novo družino, z njeno prijateljico in sodelavko, v kateri sta se rodila dva otroka. »Bilo mi je nepopisno hudo. Ne vem, kako bi preživela, če ne bi imela vere. Prosila sem Boga, naj mi pomaga prestati vse to. In res, vedno sem rada pela in ponudila se mi je priložnost, da se pridružim ansamblu Ivana Šiške. Kasneje sva se pridružila ansamblu Matiček, ki ga je vodil Matija Slak, brat Lojzeta Slaka, in to so bila prečudovita leta. Posneli smo dve plošči in veliko prepotovali.«

Potem je življenje prineslo nov preobrat. Nekdanji mož Tone je ovdovel in s Frančiško sta se spet zbližala. »Njegova otroka sta nekoč z mojima nečakom in nečakinjo pridrvela v sobo, kjer sem živela. Otroci so se igrali, medtem ko se je Tone strigel pri svaku Rudiju Glihi, ki je bil frizer v Šmihelu. Vedela sem, da je njuna mama zbolela in umrla in skozi to usmiljenje se je vse začelo znova. Veliko ponosa je bilo treba požreti in ne bi zmogla, če ne bi imela vere. Deset zapovedi me je vedno spremljalo in mi dajalo moč. Brez tega ne bi mogla prenesti vsega, kar se mi je zgodilo,« pripoveduje Frančiška.

V TRDOSRČNOSTI NI SREČE

Z nekdanjim možem sta se ponovno poročila, Frančiška je zapustila ansambel in se posvetila družini. »Fanta sta bila stara 3 in 7 let, veste, kako lepo je bilo, ko smo se usedli na kavč in sta se cukala, kateri bo pri meni,« pripoveduje, medtem ko se ji glas rahlo trese ob spominu na dneve polne sreče.

Otroka sta odrasla in doštudirala, Frančiška, ki je vrsto let delala kot preddelavka v Krki, pa se je upokojila. Približno v tistem času jo je nekdanji šmihelski župnik Ciril Plešec povabil, naj se pridruži Karitasu. Zbirali so hrano, oblačila in kar je bilo potrebno ter to delili. »Tudi sedanji šmihelski župnik Igor Stepan nam zelo stoji ob strani. Tako srečna sem, kadar lahko komu pomagam. Ker nekateri ljudje res nimajo. Veliko jih je, ki jih je sram to povedati. A jaz imam veliko prijateljev in mi povejo zanje. Potem grem kar do njih. Povem, kdo sem, pa da sem jih prišla malo pogledat. Potem se začne debata in ljudje se odprejo. Nihče me nikoli ni odgnal. Številne je sram in si ne poiščejo pomoči, če pa jih poiščemo mi, so je nepopisno veseli. Je pa zelo pomembno zaupanje. Nikoli nisem nikogar izdala. Če kdo noče, da kaj povem o njem, sem tiho. Pomembno je, da lahko pomagam, drugo me ne briga. Ni važno kdo je, človek je in pomoči potreben. Pomagati je treba!«

»Pomagati je treba,« te besede Frančiška med našim obiskom izgovori še nekajkrat. Njeno življenjsko vodilo so, imperativ, ki mu sledi do zadnjega. »Kolikokrat sem dala zadnji dinar, da sem lahko komu pomagala. A se je vedno vse uredilo, kajti če nekaj daš, potem tudi dobiš. V tem, da si trdosrčen, ni sreče. Srečen si, če deliš. Če lahko nekomu pomagaš in vidiš, da je tega vesel. Kaj je lepšega na svetu? Nič.«

REJNICA ŠTIRIM

»Pomagati je treba,« je dejala tudi svojemu možu, zdaj že deset let pokojnemu Tonetu, ko je nekega dne pred 17 leti prišla domov s centra za socialno delo. Tam je izvedela za primere otrok, ki so iz takih ali drugačnih razlogov ostali brez staršev. »Prijateljica na socialni mi je povedala za problem in kar hitro sem se odločila, saj imam otroke zelo rada. Rekla sem ji, da je pri nas dovolj prostora in tudi za jesti imamo, le z možem se moram še dogovoriti. Ko sem prišla domov, me je precej stiskalo. Pa sem mu rekla: 'Ata, veš, nekaj ti moram povedati. No, v bistvu sem že obljubila.' 'Kaj si spet skuhala,' je rekel. 'Enega fanta bomo dobili, ker je tako hudo v družini. Mamica je zbolela in samo začasno ga bomo vzeli. Saj veš, pomagati je treba!' Nekaj časa je hodil gor in dol po jedilnici, potem pa je rekel: 'Prav si naredila.' O, kako močno sem ga objela.«

Tomaž je v rejništvu pri Pavlinovih ostal 16 let, k »teti« Frančiški pa so kasneje prišli še trije otroci, zadnji, 16-letni Sandi, pred kakim mesecem. »Vsi imajo za sabo težke zgodbe in velike travme. Tako sem vesela, ko jih lahko razveselim. Seveda ni vedno lahko, veliko je treba prenesti, veliko se je treba pogovarjati in veliko odpustiti. Zelo me lahko razveselijo, a tudi prizadenejo. A če se postavim v njihovo kožo in se vprašam, kako bi se jaz vedla, če bi sama prestala vse to, kar so oni, potem je lažje. Je pa nekaj res, kdor nima teh otrok rad, bo to težko prenesel. Kdor nima te ljubezni v sebi, naj se tega ne loteva. To je odgovorno in zahtevno delo. Človek mora dati veliko skozi, a veliko tudi dobi nazaj in je na koncu za vse poplačan.«

NAVDUŠILA VELEPOSLANIKA

Nad slovenskim sistemom rejništva nima nobene pripombe. »Center za socialno delo je čudovit. Težke primere morajo reševati, a se zelo trudijo in nikoli me niso razočarali. Vsak mesec se dobimo na pogovoru in rejniki imamo tudi redna izobraževanja.« Tudi okolica, sosedje, so njeno dejavnost lepo sprejeli. »Enkratni so, vsak dan smo skupaj, zjutraj na kavi in še popoldne. Eden brez drugega ne moremo. Na rejence nihče od sosedov nikoli ni gledal postrani in tudi otroci so jih lepo sprejeli, nikoli nisem slišala, da bi imel kdo kako slabo izkušnjo. A za to, da se razumeš s sosedi, je treba nekaj tudi narediti,« pripoveduje.

Da ima Frančiška veliko srce, je hitro jasno vsakomur, ki jo spozna, in človek se v njeni družbi skoraj ne more počutiti neprijetno. To je hitro spoznal tudi nekdanji britanski veleposlanik v Sloveniji Andrew Page. Ko se je pred leti spoznaval Dolenjsko, je prve dni spal pri različnih družinah, a ko je prišla vrsta na Frančiško, ji je že po nekaj urah rekel, da bo ostal kar pri njej. In je – osem dni. Še danes sta prijatelja in čeprav ga ni več v Sloveniji, ji vsake toliko časa pošlje razglednico, napisano v slovenščini. »Peljala sem ga na različne konce, na primer k nunam ali v komuno odvisnikov v Škocjan, za katere sem takrat zbirala hrano.«

POMOČ NARKOMANOM

Malo preden je skupnost Cenacolo odprla komuno v Škocjanu, je Frančiška brala knjigo, ki jo je napisal vodja podobne komune na Primorskem. Ko je izvedela, da bodo nekaj podobnega odprli tudi v Škocjanu, je šla na odprtje. »Hotela sem spoznati te fante. Ko sem videla, kako so s srcem sodelovali pri maši in peli, sem ugotovila, da so to čudoviti fantje in da se jih res ne gre bati.«

Po odprtju se je, kot je v njeni navadi, začela z njimi pogovarjati. »Zanimalo me je, kako se prehranjujejo, in povedali so, da pojedo tisto, kar sami pridelajo. Pa sem si rekla, da je treba kaj vendarle tudi kupiti in sem šla v akcijo. Najprej sama in s pomočjo sosedov, potem pa tudi prek Karitasa. Akcijo zbiranja hrane smo v postnem času organizirali tudi po cerkvah in ljudje so bili zelo darežljivi. Spet drugič sem jih vozila po farah, kjer so fantje po maši prodajali svoje slike in druge izdelke. Vse so prodali, saj so med mašami tudi pričevali, namesto pridige so pripovedovali svoje zgodbe, kar je ljudi zelo ganilo. Slišati to, je več vredno kot kaka pridiga.«

ZA REVEŽE

Postali so veliki prijatelji in Frančiška precej obžaluje, da komune v Škocjanu ni več, zato pa zdaj toliko bolj pomaga komuni TAV, ki že kakih 12 let deluje v okviru župnije Stari Trg ob Kolpi.

Ob vsem razdajanju še vedno najde čas za kako dobro knjigo in še vedno tudi poje na koru v šmihelski cerkvi, čeprav potarna, da glas ni več takšen, kot je bil nekoč. Občinskega priznanja, ki se ga je sprva tako otepala, je bila na koncu zelo vesela, sploh ker so čestitke in cvetje še kar nekaj dni deževali z vseh strani. Denar, ki je spremljal nagrado, pa je ves razdelila. Komu? »Ljudem, ki ga potrebujejo. Nagrado sem dobila na račun revežev in naj bo to zanje.«

Članek je bil 28. junija 2018 objavljen v Živi.