M. Ž.

Kam in kako z uporabnimi ostanki se že več kot deset let ukvarjajo tudi v Slovenski filantropiji in od januarja 2014 izvajajo projekt Hrana ljudem – ne smetem. Kakovostna živila in tople obroke, ki ostajajo v gostinskih obratih in trgovinah, razdelijo ljudem, ki jih potrebujejo, in tako se hrana ne zavrže.

V tem projektu od oktobra 2020 sodeluje tudi Hiša sadeži družbe Metlika (HSD Metlika), organizacijska enota Slovenske filantropije, ki pa ga je nadgradila še s kuharskimi delavnicami, v katerih največkrat kuhajo s presežki  hrane in sezonskimi sestavinami, pridelanimi na domačih vrtovih. Glavni kuhar, ki nikoli ne razočara s sestavljanjem okusov, je njihov prostovoljec Mirko Fir.

M. Ž.

Mirko kuha po navdihu; nikoli ne ve, kaj bo naredil, dokler ne odpre hladilnika in shrambe v njihovih prostorih ob železniški postaji na Kolodvorski 1 v Metliki. Vedno se najde nekaj, iz česar naredi okusne in – kot pravijo v HSD Metlika – preproste, praktične, hitro pripravljene ter predvsem za prste polizati dobrote.

»Na naših delavnicah na uporabnike prenašamo praktične veščine za ustvarjalno kuhanje in vodenje gospodinjstva, jih motiviramo za preudarne nakupe hrane in uporabo presežkov z raznolikimi okusnimi recepti. Povezujejo se generacije, izmenjujejo se izkušnje o pripravi jedi, krepijo se socialne vezi.

Skratka, imamo se lepo in vedno kaj dobrega pojemo,« pove Mojca Ivanušec, vodja metliške HSD.

Presežke hrane, ki jih dnevno razdeljujejo med uporabnike, njihovi prostovoljci in prostovoljke poberejo v trgovinah Spar in Mercator, jih pripeljejo v Hišo, v kateri jih sortirajo in razdelijo ali pa jih sami razvozijo po terenu do oddaljenih družin ali posameznikov, ki niso mobilni.

M. Ž.

»Imamo devet prostovoljcev, ki zelo vestno opravljajo to delo, pri delitvi na terenu pa se tudi na kratko družijo z uporabniki,« prida Mojca in doda, da izvajajo različne medgeneracijske aktivnosti in delavnice, vsak mesec povprečno od 21 do 28.

»Do 30. junija letos smo izvedli že 185 dogodkov, ki jih je obiskalo 384 različnih uporabnikov. HSD Metlika, ki je od avgusta lani tudi del petletnega medgeneracijske projekta Marela – Večgeneracijski center Dolenjske in Bele krajine, ima za svoj logotip krompir, po katerem smo že zelo prepoznavni v lokalni skupnosti, in slogan 'Brez ta star´ga mlad ne zraste', ki na hudomušen način pove veliko o naši hiši.«

Tortilje in lazanja iz palačink

No, in v njihovi hiši je na kuharski delavnici, ki smo jo obiskali, res omamno dišalo po mehiških začimbah. Mehiška kuhinja je Mirku Firu zelo blizu, priprava tortilj pa z različnimi nadevi – kuhanimi, pečenimi ali surovimi – omogoča neštete možnosti in kombinacije.

FB HSD Metlika

»In tudi improvizacijo, tako kot je improvizacija tudi kuhanje s presežki hrane, tako da natančnih receptov sploh nimam. Kaj boš na primer naredil, če imaš eno svežo papriko, en krompir in eno jajce? Verjetno bi večina pomislila, da dejansko nič. A ni tako. Naredimo lahko različico španske tortilje: naribanemu krompirju dodamo jajce, malo moke, narezano papriko, sol in poper ter spečemo v ponvi kot palačinko.

V pravi španski tortilji je sicer čebula in ne paprika, a se lahko poigramo in vanjo umešamo na primer še sir ali šunko, skratka, malo pospravimo po hladilniku,« pripoveduje Mirko in z nasmehom povsem resno prida: »Kuhati se naučiš, ko imaš prazen hladilnik in si lačen. Takrat začneš uporabljati svojo domišljijo.«

Tokrat je na pšenično tortiljo v plasteh naložil manjšo, lahko bi rekli tudi tortiljo, narejeno iz sladke koruze, moke in jajca ter pečeno v pečici in nadev iz mletega mešanega mesa, rdečega fižola in koruze, začinjene s soljo, poprom, česnom in s čemaževim pestom, ker je bilo česna premalo, ter začimbnima mešanicama chili con carne in fajito.

M. Ž.

Povrhu je dal še popečeno svežo papriko, motovilec, ker je bila to takrat solata, ki so jo imeli iz presežkov hrane, malo parmezana in dve omaki – eno iz kisle smetane z začimbama chili con carne in fajito, drugo pa iz kisle smetane s pestom iz čemaža. Tortiljo je prepognil in jo okrasil s parmezanom ter z malo fajite. Bilo je res slastno in prste za oblizat.

»Pesto iz čemaža sem pripravil sam, pinjole, ki so sicer v originalnem receptu in so precej drage, sem nadomestil z orehi, lahko bi dali tudi lešnike.

Sem privrženec lokalno pridelane hrane, in če se le da, uporabljam lokalno pridelano hrano. Če kaj potrebuješ, najprej vprašaj soseda, če to ima (smeh). Govedino kupujem od soseda, imam vrt, letos ga je sicer nekoliko prizadela suša, pa kokoši, zajce …,« pove.

Večkrat kaj skuha tudi za otroke, ki obiskujejo dejavnosti v HSD Metlika, zelo radi imajo (pa ne samo oni, ampak tudi odrasli) lazanjo iz palačink. »Če se me vpraša, je veliko okusnejša od lazanje iz testenin, pa še kupiti nam jih ni treba.

Pripravimo običajne palačinke, del jih imamo lahko zvečer za večerjo, iz drugega dela pa pripravimo lazanjo za kosilo za drugi dan. Postopek zlaganja je povsem enak kot pri klasični lazanji, kak bo nadev, pa je odvisno od tega, kaj ima kdo rad – lahko je mesni, lahko zelenjavni.«

FB HSD Metlika

Če se malo sprehodimo na Facebooku HSD Metlika, zasledimo še kakšno zanimivo jed. Kot so enkrat zapisali, je Mirko malo pobrskal po hladilniku in že imel idejo. Tokrat je uporabil masleno testo, zelenjavo, riban sir, kislo smetano, dve pašteti z lososom, nekaj začimb in nastal je prav poseben zavitek.

Gostinec po duši

Mirko je svoje bogato kuharsko znanje nabiral v praksi. Zase pravi, da je gostinec po duši, po poklicu pa prometno-transportni delavec, mehanik in prodajalec. Po končani osnovni šoli v Metliki je srednjo šolo obiskoval v Ljubljani.

»Šel sem tja, kjer sem lahko dobil štipendijo, in to je takrat dajala le železnica. Zelo hitro sem ugotovil, da to ni zame, a sem šolo končal, opravil pripravništvo, ko so me hoteli zaposliti, sem se jim lepo zahvalil in šel raje v vojsko, potem pa v šolo za trgovca.

Po sili razmer, če sem hotel preživeti v Ljubljani, sem se znašel v gostinstvu. Zaposlil sem se kot natakar v gostilni, da sem vsaj enkrat dnevno imel topel obrok. Deset let sem delal v strežbi, petnajst let pa v kuhinji. Imel sem srečo, da sem prišel delat v eno izmed najbolj poznanih gostiln v Kranjski Gori, v kateri so me naučili kuhati.

Od tu imam tudi enega najlepših spominov. K mizi me je poklical francoski par in za mojo pašteto dejal, da bi bila na najvišjem ocenjevanju v Franciji, ki je domovina paštete, gotovo med prvimi tremi. To mi je bila največja pohvala, kar sem jih kdaj dobil,« spomine obuja Mirko.

Med drugim je kuhal na Obali, njegove jedi so razvajale brbončice tudi marsikaterega znanega Slovenca, kot sta na primer predsednika države Milan Kučan in Janez Drnovšek.

M. Ž.

Prehodil camino

A kot se pogosto zgodi, je tudi z Mirkom Firom življenje imelo drugačne načrte. Za njim je nekaj težkih preizkušenj, iz katerih se je pobral in se nazadnje odločil, da se vrne nazaj v rodno Belo krajino, v kateri mu je bil v veliko pomoč HSD Metlika.

»Ko sem nazaj sestavljal življenje, sem se leta 2018 odpravil na El Camino de Santiago, ki je najbolj znana romarska pot. V 35 dneh sem prehodil 1.100 kilometrov. Začel sem v Saint Jean Pied de Port v Franciji, nadaljeval čez Španijo do Santiaga in nato še naprej do rta Finistere in Muxie.

To je pot čiščenja in spoznavanja sebe. Začel sem tudi risati, moja dela so tudi na Češkem, v Srbiji, na Hrvaškem, v Avstriji …, moj zapis Koraki življenja pa je eden izmed izbranih, ki jih je založba 5KA med pandemijo objavila v knjigi Virus idej,« pripoveduje 52-letnik.

Seveda še vedno rad kuha in ustvarja, še posebej sladice, predvsem torte, ki jih, pričakovano po vsem povedanem, ne dela po receptu. »Vse je odvisno od navdiha, tako da so unikatne. Za eno torto uporabim kakih pet naravnih arom in na koncu je v ustih eksplozija okusov.«

A to ni več služba, to je za dušo, pove. »Ne psihično ne fizično ne bi več zmogel kuhati kot nekoč. Ni vse v denarju. To je res ubijalski tempo; kdor ne poskusi, ne ve. To je zelo podcenjeno delo.«

Poleg tega, da je prostovoljec v HSD Metlika, je trenutno prostovoljec tudi v kuhinji Doma starejših občanov Metlika. »Sem brezposeln, zato veliko časa namenjam drugim. V domu starejših občanov pomagam, kadar me potrebujejo, sicer pa trikrat tedensko. Zelo mi je všeč in z veseljem prihajam pomagat,« sklene Mirko Fir.

Želimo mu vse najboljše v nadaljnjih korakih življenja.