Osebni arhiv

Po podatkih Statističnega urada se je lani v Slovenijo priselilo 33.023 tujih državljanov, največ iz Bosne in Herce­govine, sledijo jim s Kosova, iz Srbije, Severne Makedonije in Ukrajine. Samo na Upravni enoti Trebnje so lani izdali skoraj 2.000 delovnih dovoljenj tujcem, niso pa vsi z območja Trebnjega, saj so lokalne upravne enote reševale tudi za­deve zunaj svojega območja. »Se pa v zadnjem obdobju trend bistveno spre­minja, saj zaznavamo veliko vlog tujcev, ki prihajajo iz Bangladeša, Nepala, In­dije, Pakistana, Kitajske in s Filipinov,« doda vodja oddelka za upravne notranje zadeve Danica Ahlin.

In točno tako pisano druščino sesta­vljajo tudi udeleženci tečaja Začetna integracija priseljencev (ZIP), ki že leta poteka na Centru za izobraževanje in kulturo (CIK) Trebnje. Brezplačen tečaj slovenskega jezika in kulture sofinan­cirata država prek Urada za oskrbo in integracijo migrantov in Evropska unija. Vsak priseljenec, ki želi živeti in delati v Sloveniji, mora od lanskega novem­bra narediti izpit iz slovenskega jezika, pojasnjuje organizatorica izobraževanja odraslih na CIK-u Tanja Vrčkovnik Kravcar.

Znanje jezika kot vstopnica v življenje

Ljudmila Kiričenko je morala svoj dom zapustiti zaradi ruske invazije na Ukraji­no. »Najprej in najmanj, kar sem lahko storila, je bilo, da se iz spoštovanja nau­čim jezika ter se bolj seznanim s kulturo in tradicijo države, ki me je sprejela,« pravi Mila, kot kličejo Ljudmilo. »Všeč mi je bila struktura tečaja, profesorica Bojana je dala velik poudarek na komu­nikacijo, tečaj je bil zelo življenjski. Zelo sem hvaležna celotni ekipi CIK-a, orga­nizatorici Janji Papac, direktorici Sabini Tori Selan, ki mi je celo pomagala pri nostrifikaciji diplome. Največja hvala pa gre profesorici Bojani Lekše, saj brez nje učne ure ne bi bile tako zanimive. Ra­zložila nam ni samo pravil slovenskega jezika, snov je podajala v igralni obliki, z veliko praktičnega dela, prek aktualnih novic, ekskurzij. Zdaj že delam in sem na to zelo ponosna, saj s tem že vračam svoji novi državi. Sem povsem samostoj­na in lahko rečem, da že skoraj tekoče govorim slovensko.«

Kot pove Tanja Vrčkovnik Kravcar, ve­čina udeležencev ZIP-a prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije, v zadnjem času tudi iz Ukrajine in Rusije. »Med ude­leženci smo imeli tudi posameznike iz bolj oddaljenih držav, kot sta Nikaragva in Maroko, kar kaže na vedno večjo jezi­kovno in kulturno raznovrstnost našega okolja.«

Osebni arhiv

Predavatelji zelo pomembni

In kako krmari med različnimi znanji, zmožnostmi, potrebami in željami ude­ležencev profesorica slovenskega jezika Bojana Lekše? »Ljudje smo si različni – po temperamentu, vrednotah, priori­tetah, kulturi, kar se opazi tudi na tečajih slovenščine, vendar zelo nerada govorim o narodnostih na splošno, ker je znotraj ene narodne skupnosti veliko razlik. Lahko pa rečem, da bodo udeleženci, ki se res želijo vključiti v slovensko okolje, zagotovo našli čas in motivacijo za obisk tečaja ter učenje tudi zunaj predavalni­ce. Poiskali bodo vse načine in vložili vso svojo energijo. Nekateri so pripra­vljeni zamenjati tudi službo, da imajo priložnost delati v okolju, kjer so veči­noma Slovenci, vključijo se v društva, hodijo na različne dogodke in še sami poiščejo dodatno literaturo. Vsak ude­leženec, ki ima voljo in se hoče naučiti jezika, se ga bo naučil. Opažam pa večjo motiviranost pri tistih, ki ne pridejo na tečaj samo zaradi urejanja dokumentov, ampak si res želijo v Sloveniji ustvariti življenje,« pove profesorica Bojana.

Premagati sram - zmaga!

In ena takih je 35-letna Amra Burzić, ki je pred petimi leti sledila možu in si iz 200 kilometrov oddaljenega rojstnega Cazina v Bosni in Hercegovini nov dom uredila v Trebnjem.

»Ko sem prišla v Trebnje, sem se takoj odločila za tečaj slovenskega jezika, a žal je bil takrat kovid in vse se je ustavilo. Sem se pa že doma začela učiti sloven­ščino po spletu in to mi je zelo pomaga­lo, saj sem osnovo s tem že imela, nisem bila popolna začetnica. A je nekaj pov­sem drugega, kadar delaš z učiteljico. Je­zika sta si podobna, pa je šlo. Poleg tega sem v času kovida veliko delala s hčerjo, ki je imela šolo na daljavo, tako da sem v šolo hodila tudi jaz,« se nasmeji Amra.

Na začetku jo je bilo kar precej sram go­voriti slovensko v javnosti, bala se je, da jo bodo ljudje gledali postrani, strah jo je bilo dvojine in sklonov. A je to sčasoma premagala, saj je vedela, da se bo izbolj­šala samo, če bo tudi v javnosti govorila slovensko. »Ljudje so pozitivno prese­nečeni, da znam tako dobro vaš jezik. Najprej mislijo, da ne znam nič, ko pa začnem govoriti, so vsi po vrsti navdu­šeni,« je ponosna Amra, ki je ustni izpit iz slovenskega jezika opravila z najvišjim številom točk na ravni B1. Pohvali tudi tečaj ZIP, saj ta z vsemi vsebinami pokri­je življenje nekega priseljenca v celoti, od slovnice in kulture do življenjskih situacij, v katerih se znajdemo vsi: obisk zdravnika, banke, najem stanovanja, šo­lanje otrok …

Osebni arhiv

Tudi v skupini so se zelo povezali in ozračje je bilo izjemno spodbudno. »Največja težava je dvojina, tudi kakšno besedo še iščem, ampak sem zdaj res že zelo suverena. Zelo pa mi pomaga to, da sem v službi, kjer delam kot vodja gospodinjstva v hotelu, vseskozi v stiku z jezikom. Poznam kolegice, ki delajo v okolju, kjer so sami tujci, tako da sploh nimajo priložnosti govoriti slovensko, kar je res težava,« zaključi vedno nasme­jana Amra, Trebanjka iz Cazina, ki že išče informacije za nov tečaj slovenskega jezika na višji ravni.

Od doma zaradi boljšega življenja

Iz Cazina prihaja tudi 35-letni Adi To­pić, po poklicu gostinec. Vsem, ki pri­hajajo v Slovenijo, položi na srce, naj se začnejo, takoj ko je mogoče, učiti sloven­skega jezika. »Vsi te takoj začnejo gledati drugače, bolj te spoštujejo. Kar je seveda logično,« pravi Adi. V Slovenijo je prišel pred skoraj sedmimi leti, saj je iskal bolj­šo službo in s tem boljše življenje, kot je v Bosni in Hercegovini. In v isti službi, ki si jo je našel sam, brez posredovanja agencije, je že ves ta čas, saj sta zado­voljna tako on kot njegov delodajalec, v brezhibni slovenščini pove Adi.

Ko se je ustalil oziroma videl, da je živ­ljenje v Trebnjem dobro, sta k njemu prišli tudi žena in hči. Kmalu je začel iskati priložnosti za učenje slovenščine, saj, prizna, je bilo zanj na začetku zelo težko. »Delam v strežbi in na začetku nisem kaj dosti razumel, kaj govorijo okoli mene, bilo je zelo stresno. Stranki tudi ne moreš razlagati v bosanščini, saj smo v Sloveniji. No, glede na to, da sem bil po osem ur v službi v stiku s sloven­ščino, mi je šlo dokaj hitro, a vseeno sem šel z veseljem na tečaj ZIP. Čeprav je bilo težko usklajevati službo in tečaj, sem vztrajal in v sebi našel veliko notranje motivacije, za katero še sam nisem ve­del, da jo imam,« se pošali Adi, Mirnčan iz Cazina.

S skupnimi močmi zmoremo vse

Vse to je zelo pomembno, da se sestavi celota, ki ima rezultat v dobro izpelja­nem tečaju in znanju udeležencev, pove profesorica Bojana. »Ob dobri pripravi in z različnimi metodami učenja se pre­davatelji trudimo ohraniti zbranost in motivacijo ter se tudi ustrezno prilago­diti, vendar to ni vedno mogoče. Zgodi se, da motiviranost pade. Poleg tega je v vsaki skupini drugačna dinamika, kar je odvisno od predznanja in tudi motivov ter zanimanja za učenje. Si pa vsi večino­ma želijo čim bolje spoznati tudi lokalno okolje, zato v ure tečaja vključim obiske kulturnih in naravnih znamenitosti, udeležujemo se različnih dogodkov in delavnic, gremo na pohod.«

Nova znanja, nova prijateljstva, novi prebivalci Republike Slovenije. Vsak pri­nese svoj značaj, svoje poglede na svet, svoje izkušnje, predvsem pa željo, da ži­vijo mirno življenje v novi domovini, ki ji želijo vračati s tem, da postanejo pol­nopravni državljani, ki z delom in zna­njem pripomorejo k blaginji vseh. Mila, Amra in Adi so vse to – in še več.