Boštjan Pucelj

Bili so med prvimi repatriiranimi Slovenci iz te južnoameriške države, v kateri so bile razmere za življenje zaradi političnega in gospodarskega položaja zelo težke in neprijazne. Nov dom, prijatelje in delo so našli v Novem mestu, Daniela oz. Pili, kot jo kličejo vsi, kmalu tudi ljubezen, in tako zdaj že kakšno leto živi v vasi blizu Metlike.

Veliko pomoč in oporo so takoj našli v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto (DRPD) in Branki Bukovec, ustanoviteljici in predsednici društva. To jim je pomagalo pri urejanju doma, iskanju najrazličnejših, za življenje nujnih informacij, sklepanju novih poznanstev, ustvarjanju socialne mreže pa tudi pri intenzivnem učenju slovenskega jezika.

DRPD Novo mesto

»Prvi korak za uspešno integracijo je znanje jezika,« je prepričana Daniela. »Slovenski jezik je lep, a zelo težek. Dvojina je nekaj, zaradi česar te boli glava (smeh). Veliko energije smo vsi skupaj vložili v učenje. Opravila sem več tečajev, vestno delala domače naloge, gledala risanke, brala novice, poslušala radio, se veliko družila z ljudmi, pa čeprav od začetka nisem prav veliko razumela. Za učenje jezika si je treba vzeti čas, nič ne gre na hitro.«

Z učenjem tujih jezikov ima sicer že kar nekaj izkušenj, saj poleg španščine, ki je njen materni jezik, govori tudi angleško in francosko. Kot kaže, je talent za jezike podedovala po pokojnem dedku Jožefu Hočevarju, ki se je v Merido po drugi svetovni vojni preselil iz Malih Lašč, spoznal soprogo in si ustvaril družino. Razumel je namreč kar 14 jezikov in govoril devet. Poučeval je na univerzi, na kateri so po njem leta 2013 poimenovali knjižnico.

»Pri lažjem razumevanju besed nam je bilo v veliko pomoč, da smo na enem od tečajev na daljavo imeli učiteljico, ki je govorila tudi špansko. Tako da danes jaz v DRPD-ju, v katerem sem tudi zaposlena štiri leta, pomagam drugim repatriiranim Venezuelcem, teh je bilo v petih letih okoli 150. Med drugim sta konec lanskega leta v Slovenijo po programu repatriacije prišla tudi moja mama in oče, ki živita v Logatcu,« razlaga simpatična 30-letnica.

Ples je njeno življenje

Daniela je plesalka, diplomirala je iz študija plesa in umetnosti gibanja. V Venezueli je imela plesno šolo, v Sloveniji pa ima popoldanski s. p., prek katerega ponuja svoje plesne tečaje plesnim šolam. Plesne dejavnosti je v okviru dnevnega centra DRPD kot prostovoljka vodila že takoj po prihodu in jih vodi še danes.

osebni arhiv Daniele Hočevar

»V našem dnevnem centru za otroke imam plesno skupino deklet iz Ukrajine, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, lani smo nastopili tudi na festivalu v Črni gori, Tednu kultur v Novem mestu, novoletnem živžavu, po eno skupino pa imam v romskih naseljih Brezje in Jedinščica. V plesnem društvu Arabeska učim dve skupini v Beli krajini, poučujem tudi v Novem mestu, v Ljubljani pa v plesnem centru Tej in še kaj bi se našlo. Pri vsem tem je najpomembnejše, da pri plesu uživaš in se družiš, tudi če ne znaš vseh korakov,« navdušeno našteva. Naj dodamo, da je na plesnem tečaju spoznala tudi svojega Belokranjca Tonija.

Prostovoljka v centru Jane Dular Wang’ombe

Daniela rada potuje, saj jo nadvse zanimajo druge kulture. V različnih projektih DRPD-ja je obiskala že veliko držav, potovanje, ki ji bo za vedno ostalo v najlepšem spominu, pa je bilo januarja letos v Kenijo, kjer sta s Tonijem tri tedne kot prostovoljca pomagala v izobraževalnem centru ELA za otroke s posebnimi potrebami in glasbeno-filmski šoli za urjenje mladih talentov v vasi Ruyenjes Dolenjke Jane Dular Wang’ombe, humanitarke in pravnice, ki že 15 let humanitarno deluje v vzhodni Afriki.

osebni arhiv Daniele Hočevar

Janina zgodba in delo sta jo navdušila, še preden jo je spoznala v živo na predavanju v Dolenjskih Toplicah konec novembra lani. Enako njenega Tonija, zato sta se v službah dogovorila za enomesečno odsotnost in si kupila letalski vozovnici za vročo Afriko. Jana jima je dala nekaj praktičnih napotkov glede cepljenj in podarila svojo knjigo, »da se bova pripravila«. Na pot sta se odpravila 7. januarja in že prihod na letališče v Nairobiju je bil pravo doživetje – neznosna gneča, v kateri vse teče zelo počasi in se nikomur ne mudi. »Meni je bilo to vse znano, podobno kot v Venezueli, za Evropejca, ki je vajen precej hitrejšega življenja, pa je to kar kulturni šok. Ljudje so zelo prijazni, odprti in radi pomagajo, moraš pa paziti pri menjavi denarja,« pripoveduje.

Najprej sta tri dni raziskovala po narodnem parku Amboseli, ki je poln najrazličnejših živali – slonov, bivolov, nilskih konjev, hijen, žiraf, leopardov, gepardov, antilop, krokodilov, več kot 600 različnih vrst ptic –, v njem pa živijo tudi Masaji. »Nato sva se odpravila v center ELA. Je zelo lepo urejen in velik. Poleg stavbe z učilnicami in glasbeno-filmske šole so tu še otroško igrišče, zunanja in notranja kuhinja, sanitarije in tuši ter hiška s tremi sobami za prostovoljce. Takrat sva bila edina prostovoljca, zadnji teden se je pridružila še Leja,« opiše Daniela.

Dopoldne so denimo prali perilo, seveda na roke, pomagali v kuhinji, tu je bil Toni zelo dobrodošel, saj je po poklicu kuhar, pripravljali igre in delavnice, pili čaj … »Ob 12. uri smo šli iskat prvo skupino otrok, starih od 4 do 8 let, v javno šolo in jih odpeljali v center. Tam jih je najprej čakalo kosilo, za nekatere je bil to edini topli obrok v dnevu. Zelo hvaležni jedci so, nikoli se ni zgodilo, da bi kaj pustili. Tamkajšnji prebivalci jedo predvsem riž, različne vrste fižola in stročnic, koruzo, od sadja pa pasijonke, papaje, banane, vse to so okusi, ki so meni kot Venezuelki poznani. Meso je zelo redko na krožnikih,« pripoveduje.

osebni arhiv Daniele Hočevar

Kosilu je sledila igra, potem pa je bilo na vrsti delo v učilnicah: ponovili so snov iz šole, se učili matematiko, angleščino, brati, pisati. Podobno kot to počne v Novem mestu. »Če je ostalo kaj časa, smo se še malo poigrali, nato smo jih vrnili v šolo. Potem je prišla starejša skupina otrok, starih osem in več let. Otroci so zelo hvaležni za čas, ki ga preživiš z njimi. Radi so skupaj, radi se igrajo, materialne dobrine jim ne pomenijo veliko, saj jih tudi ne poznajo. Seveda smo imeli tudi plesne delavnice, nad katerimi so bili otroci navdušeni, menda še zdaj vsak petek vprašajo, kje sva. Teden dni sem vadila tudi z afriškim plesalcem Williamom za nastop na cesti Ruyenjesa, da malo pomagam promovirati njihove počitniške delavnice, ki se dogajajo v decembru.«

Obiskala sta tudi nekatere vaščane, ki so jima gostoljubno pokazali, kako živijo in preživijo. »Imajo malo zemlje, kravo, da imajo mleko, sir in maslo, kakšno kozo in kokoši,« še pove Daniela in doda, da bi vsakemu priporočila, da bi kot prostovoljec pomagal in doživel nekaj tako pristnega. »Marsikomu bi odprlo oči in spremenilo pogled na potrošniški svet, kot ga poznamo mi,« poudari.