Peter Železnik

Zelo znan primer sožitja je mikoriza, sožitje med glivami in višjimi rastlinami. Večina dreves v gozdu gosti na svojih koreninah glive. Gliva z gostim prepletom hif (nitk, iz katerih je sestavljeno podgobje) močno prerašča tla in omogoča drevesom boljši dostop do vode in hranil, jih ščiti pred boleznimi. Ta gozdni »internet« omogoča komunikacijo med drevesi v tleh in celo izmenjavo snovi. Drevesa glivam prepustijo del hrane, ki jo sama pridelajo v listih v procesu fotosinteze.

Manj poznani so primeri sodelovanja med samimi drevesi. Že od sredine 20. stoletja raziskovalci presenečeni odkrivajo v gozdu zraščene korenine dreves iste vrste ali celo med drevesi različnih vrst. Zdi se celo, da je zraščanje korenin popolnoma različnih skupin dreves, kot so listavci in iglavci, lahko odziv na ujme (predvsem močen veter). Raziskovalci pa velikokrat poročajo celo o vzpostavitvi fiziološke aktivnosti med koreninskimi sistemi. Slabo raziskano je tudi lažje opazno nadzemno zraščanje tkiv različnih drevesnih vrst.

Primer tega zanimivega naravnega fenomena imamo tudi v Ragovem logu v Novem mestu, kjer lahko ob sprehajalni poti na južnem gozdnem robu srečamo tesno objeta smreko in hrast, ki sta bila zaradi posebnosti tudi imenovana za drevesno naravno vrednoto. Očitno je, da se med seboj podpirata, saj ju ni omajal niti hud vetrolom v letu 2018, ki je podrl precejšen del sosednjih dreves. Naj nam bosta še dolgo v opomin, da je sodelovanje na dolgi rok vedno boljše od tekmovanja.