Jure Klobčar

Nujna so večja pooblastila policiji, kadar bo ta skladno s svojo doktrino obravnavala nasilneže in druge storilce kaznivih dejanj, pri čemer bi mogoče lahko tudi pogledali skozi prste policistom, ki bi prekoračili pooblastila. S tako občutno zaostritvijo bi bilo zadoščeno pravici: če nasilnež »prekorači pooblastila«, se pravi vse meje dopustnega obnašanja, mora policist na drugi strani nastopiti vsaj z enako silo, da bi policijsko posredovanje zaleglo. 

Taka je logika pozivanja k drastičnemu ukrepanju proti kriminalcem, ki še posebno na našem območju v zadnjem času sejejo strah med ljudmi in celo usodno strežejo po življenju. Težko je ta trenutek zavračati take pozive kot pretirane. In če je kje kdaj skoraj moralo veljati načelo: če te udari po enem licu, nastavi mu še drugo, to načelo ne sme nikakor imeti prostora med nami po nedavni tragični smrti v Novem mestu in spričo streljanja, požigov, ponavljajočih se kraj in podobnih dejanj v zadnjem daljšem obdobju. 

Jure Klobčar

Nasilje, povezano z romsko skupnostjo, traja že dolgo časa, v posmeh vsem pravilom medsebojnega sožitja se stopnjuje pred očmi državnih ustanov in organov in pogosto v spodbudo kriminalcem ostaja nekaznovano. Nad temi dejstvi je družba upravičeno zgrožena in zaskrbljena, kar podžiga čustva. V tem je nevarnost, da se družba, ranjena in prizadeta, sama ujame v past, ki jo z zahtevami po širjenju pooblastil policije, če ne celo vojske, upravičeno postavlja neobvladljivemu kriminalu. V zahtevah po ostrejših ukrepih se pojavlja beseda radikalno, radikalneje. Ampak z »radikalizacijo« se ni igrati.

Bog ne daj, da bi se sedanji pozivi k radikalnejšim ukrepom v naših krajih končali v pohodih »radikaliziranih«. In Bog ne daj, da bi se uresničili pozivi nekaterih k oboroževanju ljudstva, da se bo lahko branilo pred nasiljem. Življenjski prostor takim pozivom v precejšnji meri določa vsakokratna oblast. Tega ne gre pozabiti in to velja pogledati na več načinov.

L. M.

Nemčija, denimo, je zelo glasna v napovedih tako rekoč radikalnih sprememb v svoji obrambni politiki: svojega paradnega konja, avtomobilsko industrijo, z milijardnimi naložbami spreminja v vojaškoindustrijski kompleks z nepreglednim arzenalom orožja. Sedanja nemška oblast kopiči »obrambno« orožje, a ga ima pod nadzorom in z njim ne opleta po ulicah, niti po tistih, v katerih pozdravljajo Salam alejkum.

A vprašajte nemške gospodinje, zlasti priseljene, tudi tiste iz Slovenije, in nekatere druge naključne sogovornike, »prave« Nemce, česa se bojijo. Padca, da bi skrajno desna, tudi že prepovedana stranka AFD, Alternativa za Nemčijo, prevzela oblast in tako odločala tudi o uporabi nakopičenega »obrambnega« orožja tam, kjer se bo njej zdelo to potrebno, in bi zavladala logika: svinčenke v izbrane in tudi naključne cilje. 

Radi se zgledujemo po Nemčiji.