L. M.

Direktor uspešnega podjetja Iskra Pio ter Kmetije Karlovček, ki skupaj dajeta kruh kar okoli 190 zaposlenim; predsednik Kasaške zveze Slovenije, predsednik Kluba za konjski šport Šentjernej, član Rotary kluba Novo mesto ter veliko šentjernejskih društev, mož, oče, dedek, prijatelj …

Vse to in še marsikaj je 65-letni Andraž Rumpret, ki ga v teh dneh zaposluje še visok jubilej, 140 let kasaških dirk v Šentjerneju. Konji, ki so njegova ljubezen od majhnih nog, pa so eden izmed zaščitnih znakov občine Šentjernej. Pred vrati so nedeljske tradicionalne, a letos še bolj praznično obarvane Jernejeve velike kasaške dirke, ki bodo gotovo privabile številne tekmovalce in gledalce. Skupaj z zagnanimi člani kluba bodo spet pripravili vse potrebno za čudovit dogodek.

· Dva tedna za vse okuse

Jernejevo 2025: V petek se začenja pestro dogajanje v Šentjerneju

»Rad imam Šentjernej in zadovoljen sem, če občina napreduje in se razvija, če so ljudje povezani in sodelujejo,« pravi Rumpret, ki gotovo tudi sam močno prispeva k temu. Delovnih navad mu ne manjka, čeprav je bil blokovski otrok. Z družino – mamo farmacevtko, očetom veterinarjem in sestro – so se iz Šentjerneja sicer kmalu preselili v Krško, a se je vedno rad vračal pomagat na mamino rojstno kmetijo v Vrh pri Šentjerneju, pozneje pa jo je od strica, ki ni imel potomcev, tudi prevzel.

Po gimnaziji v Brežicah je naš sogovornik razmišljal o študiju medicine in veterine pa tudi strojništva in elektronike, a po odličnih rezultatih na državnem tekmovanju iz računalništva in ko je šentjernejska Iskra razpisala štipendije, je izbral elektrofakulteto, smer računalništvo in informatika. Nikoli mu ni bilo žal, pravi.

Rumpretovi poklicna in zasebna pot sta se nadaljevali v Šentjerneju, kjer je po propadu Iskre leta 1991 s sodelavci zastavil svoje podjetje Iskra Pio, ki se ukvarja z vrhunsko tehnologijo za farmacijo, ultrazvočnimi čistilniki in s stavbnim pohištvom. Jeseni bodo dokončali potrebno dograditev zaradi večjega prometa in zaposlenih, saj je podjetje, ki je imelo v začetku 18 delavcev, danes pa zaposluje 170 ljudi, zelo napredovalo in je tudi mednarodno uspešno.

»Zadovoljen sem s to potjo. V vseh letih so bile potrebne spremembe in prilagajanja; da nismo odvisni le od ene dejavnosti, imamo širši program. Ravno tako pri kmetiji Karlovček, na kateri sta osnovna dejavnost vinogradništvo in sadjarstvo, gojimo pa tudi sončnice, buče, ukvarjamo se s predelavo pridelkov …,« pove Andraž Rumpret.

· OBNOVA KLEVEVŽA

Gredo korak za korakom

· Rumpretovi

Že tretji rod

Kot podjetnik je vedno imel čut za kraj in je gledal na domačine, ki jih rad zaposluje – mladi k njim prihajajo na prakso, dobijo štipendijo, obenem je to prihodnja delovna baza. Brez zavzetih in zadovoljnih delavcev ne gre, lahko imaš še tako tehnologijo, tega se naš portretiranec, ki slovi kot dober in razumevajoč vodja, zaveda.

»Ljudje morajo od firme v kraju tudi nekaj imeti,« je prepričan Rumpret, ki rad podpira domače gasilce in društva, vedno prispeva za dobrodelne namene, že vrsto let pa je glavni pokrovitelj Šentjernejskega okteta in Orkestra Ave. »Brez kulture nas ni, kultura nas povezuje in bogati. Predvsem pa spoštujem delo vseh, ki nekaj za dobrobit skupnosti delajo v svojem prostem času, brezplačno,« razloži.

Marsikoga čudi, da se Andraž Rumpret še ni odločil za vstop v lokalno politiko, čeprav so ga mnogi nagovarjali za kandidaturo za župana in svetnika. »Vesel sem, da sem ostal pri gospodarstvu, v katerem lahko pelješ svojo pot tako, kot hočeš. V politiki je treba biti všečen, kar mi pa ni všeč,« se nasmeje. Jasna beseda je ena izmed njegovih vrlin, svoja stališča pove in jih zna tudi argumentirati. Tako se v zadnjem času brez težav javno izpostavi pri romski problematiki, ki teži šentjernejskega oz. sploh dolenjskega človeka. »Če želimo rešitve, se problemov ne sme potiskati pod preprogo,« je prepričan.

Andraž Rumpret ima za svoje delo vseskozi močno podporo v družini, drugače gotovo ne bi šlo. Z ženo Jožico, ki jo je našel seveda v Šentjerneju in ki je vrsto let delala na pošti, zdaj pa je zaposlena na domači kmetiji, sta si ustvarila lep dom in družino. Otroci so ob študiju pridno pomagali doma in so že skoraj vsi pri kruhu. Nejc, inženir agronomije, je že prevzel Kmetijo Karlovček; Žiga kot inženir elektrotehnike dela v Iskri Pio; hči Anja pa končuje študij farmacije. Andraža in Jožico že razveseljuje tudi vnuk Jernej.

Sicer pa našega portretiranca najbolj sprošča delo, za katero pravi, da predstavlja njegov način življenja. Najbolj so mu pri srcu vinogradniška opravila, in sicer rez trte. »Ni lepšega, ko včasih, tudi pozno zvečer, ko se že temni, z baterijo svetim v trtje in režem. Sam, v miru, brez zvonjenja telefona in drugih dnevnih motenj, ko lahko prisluhnem naravi in sebi …«