osebni arhiv

Eva Breznikar je ponosna tako na svoje nekdanje plavalske uspehe kot tudi na zadnje, ki jih je dosegla kot veteranka. Plavanju je posvetila kar lep del mladosti, trenirala ga je namreč deset let: »Uspehi, na katere sem najbolj ponosna, pa niso državni rekordi in prva mesta, ker to pride in gre, temveč vse drugo, kar mi je šport prinesel in kar uporabljam na drugih področjih. To so vztrajnost, disciplina in poštena igra. Bolj kot rekordov se na koncu spomniš lepih, smešnih in nenavadnih trenutkov na reprezentančnih tekmah in pa prijateljstev. Nekatera trajajo še danes. Sama nisem nikoli trenirala za rekorde in prva mesta, to je kar nekako prišlo samo po sebi, nikoli jih nisem niti štela. Bila sem pač nadarjena za ta šport in obenem še delovna. So bili pa to časi, ko za trening nismo imeli dobrih razmer, Slovenija takrat še ni imela niti enega pokritega 50-metrskega bazena.«

A tudi po končani plavalni karieri je ostala športno aktivna: »K plavanju sem se vrnila pred približno sedmimi leti, ko sem imela zaradi odbojke resno poškodbo palca. Dolga leta sem rekreativno igrala odbojko, ki mi je zelo všeč, ampak zaradi narave mojega dela si poškodb ne morem privoščiti in čuvam prste, kolikor se le da. Najprej sem šla plavat zaradi hitrejše rehabilitacije in takrat me je v svojo veteransko skupino pri plavalnem klubu Olimpija sprejel trener Jure Bučar, nekdanji olimpijec in dolgoletni prijatelj. Zaradi vzdušja v skupini sem ostala, in ker smo nekdanji plavalci že v času aktivnih karier sanjali in čakali na novo kopališče Ilirija, dočakali pa le polaganje temeljnega kamna, smo se ob odprtju nove Ilirije odločili, da gremo po več kot dveh desetletjih čakanja in že davno končanih karierah na eno tekmo kar tako, na preizkus lepega novega bazena. Trener z nami tako ali tako dela, kot da gre zares, kot da nismo veterani. Tako smo se najhitrejši štirje prijavili na mednarodni veteranski superpokal, na stare čase, plavat štafeto, ker je pač najbolj zabavna, in nepričakovano osvojili 2. mesto. Z vodstvom plavalnega kluba Olimpija smo celo stavili, kakšen bo naš rezultat, zato smo vsi štirje sprintali, kot da gre za olimpijsko normo, in na koncu stavo dobili.«

osebni arhiv

Svojevrstna meditacija

V Evi se je ob udeležbi tega tekmovanja ponovno prebudil tekmovalni duh: »Ko smo na dan tekme kot štafeta Olimpije prišli na novo Ilirijo, so nas organizatorji prepričali, da če smo že tam, naj gremo plavat še vsaj eno posamično disciplino, recimo 50 metrov prosto. Pa smo šli, ker je ravno to paradna disciplina naše klubske kolegice, olimpijke Neže Klančar, za katero vedno noro navijamo, sočasno pa ima tudi ona vedno lepe besede za nas in se vzajemno spodbujamo, čeprav je moje vprašanje ob prihodu na bazen, ko Neža že končuje trening, vedno isto: 'Neža, a je danes mrzla voda?' Prijateljici sva že dolga leta in spremljam jo od samega začetka, saj je bil njen trener moj soplavalec in reprezentančni kolega. In tako sem nenačrtovano nastopila še na 50 metrov prosto in ob prihodu v cilj sploh nisem vedela, da je to veteranski državni rekord v moji kategoriji. To je presenetilo tudi mene, kajti nikakor nisem sprinterka ne kravlistka. Tako da mogoče se v prihodnosti preizkusim še na kakšni tekmi v kateri od mojih disciplin kar tako, da grem namesto sobotnega pohoda na Šmarno goro raje na tekmo odplavat 200 metrov mešano ali 100 metrov prsno. Ko skočim v vodo in potopim glavo pod gladino, preprosto izgine vse in vse gre samo od sebe. To je svojevrstna meditacija.«

osebni arhiv

Plavanje v ospredju

V slovenskih plavalnih klubih je sicer veliko veteranov, ki redno obiskujejo evropska in svetovna veteranska prvenstva, dosegajo vrhunske rezultate in osvajajo medalje, a Eva se do zdaj teh tekmovanj ni udeleževala: »Kljub rezultatom na ta tekmovanja ne hodim, ker plavam res izključno zaradi zdravja. Nekateri tečejo, jaz pa lažje preplavam pet kilometrov, kot pa jih pretečem. In zame je to način rekreacije, pri katerem imam z najmanj vloženega truda največji izkupiček ter najmanjšo možnost poškodb.«

Nad podvigom Eve Breznikar je navdušena tudi odlična slovenska plavalka Neža Klančar, ki je ob tem povedala: »Zelo me veseli, da Olimpija, ki prav te dni praznuje 50 let, podpira vse in ponuja možnost tako mladim kot veteranom. Tako imamo v klubu ne samo vrhunske aktivne plavalce, temveč tudi veterane, ki dosegajo super rezultate. Zelo podpiram, da se po končani karieri ne zapustiš, da ostaneš aktiven, zdrav, mnogi tudi ostanejo v plavanju kot trenerji, sodniki, veteranski plavalci. Poleg Olimpije tudi bazen Tivoli letos v maju slavi 50 let in odprtje nove Ilirije je ob tem kot darilo vsem, saj se je povpraševanje po vodnih površinah izjemno povečalo, plavajo tako stari kot mladi, saj je to eden najbolj zdravih športov.«