Tako je videti dno: soba je še kar velika, pa vendar utesnjujoča in nekako skoraj grozeča – eden tistih žalostnih prostorov, kjer je vse zvedeno na brutalno funkcionalnost. Za ležišče je raztegnjen star kavč, sredi prostora je velika miza s parom stolov, v kotu stoji regal ali dva; bolj kot to, kar je v prostoru, je zgovorno to, kar v njem manjka – nikjer niti najmanjšega razkošja, ničesar, kar bi človek potreboval za opravljanje kakšne »višje« dejavnosti, ki ne služi preživetju, še barv in svetlobe primanjkuje, zavese so odgrnjene le napol, bolj za oprezanje za svetom in njegovimi potuhnjenimi namerami kot pa za odpiranje jesenskemu dopoldnevu; prostor je v enaki meri stanovanje, kot je atomsko zaklonišče. Zrak je zatohel, nabit s katranom, potegnjenim iz nešteto cigaret – trije kratki, trije dolgi in spet trije kratki sunkoviti vdihi in izdihi, vrh cigarete se manično prižiga in spet ugaša, za božjo voljo, naj me nekdo vidi, naj me nekdo sliši, SOS, vedno znova. Izvršitelj Matija Batistič se zazre v tršatega in bradatega moškega pred sabo in mu reče, sočutno, a tudi odločno – sam bog ve, da je tako potrebno: »Gospod, dovolite mi, da vam pomagam. Nič takega ni, ničesar niste krivi. Jutri vi, danes kdorkoli drug.«
Tako se čuti dno: telesna in duševna bolezen, zlom pod bremeni življenja, upiranje pogleda v tla pod vrtajočimi pogledi, zlivanje z veliko staro temo. Pritisk na koncu Marianskega jarka, najgloblje točke oceanov, znaša tisoč atmosfer – pritisk na dnu sodobne družbe je devet milijard človeških sodb, dovolj, da zdrobi še tako močno voljo. »Nikamor ne grem,« suho odvrne moški nasproti Batističa. Ne kriči, ne grozi in ne zmerja, temveč samo še šepeče. Sedim za izvršiteljem in se trudim, da bi se skrčil sam vase. To je njegov svet, te štiri betonske stene, za katerimi lahko kadi in se prepušča obupu; to je njegovo poslednje zatočišče in njegovo mesto pod soncem, tako se mu zdi, in to je njegova zadnja sveta pravica – njegov dom. Pa je k padlemu revežu prišel tujec v zlikani srajci in s poštempljanimi sodnimi odločbami ter mu naznanil, da ga brat, ki je po smrti staršev podedoval hišo, z njegovo družino vred meče iz stanovanja.
»Deložacije so med najtežjimi postopki, ki jih moram izvesti,« mi razlaga izvršitelj, ko se odpeljeva naprej. »Marsikdo v tem položaju preprosto otrpne in se vda v usodo, tako kot ta gospod. Spet drugi eksplodirajo in postanejo nasilni, tako da mi mora pomagati policija.« Otopelost, beg in boj – sveta trojica prilagoditvenih strategij limbičnih možganov, logična reakcija na travme, ki jih doživljajo. Večina izvršiteljev se s tem ne bi pretirano obremenjevala – preprosto obvestili bi nesrečnika o datumu deložacije in se tisti dan oglasili pri njem, ga hladno postavili pred izvršeno dejstvo in na cesto ter upniku izdali račun za svojo uspešno opravljeno storitev. Matija Batistič iz Celja ni kot večina izvršiteljev.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
