V filmu igra nekaj najbolj znanih slovenskih igralcev: Ajda Smrekar, Sebastijan Cavazza, Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Matej Zemljič, Jana Zupančič ... Kako ste se znašli z njimi?
Uma: Vloga Gaje je bila moja prva filmska. Ko smo začeli z vajami, sem bila povsem neizkušena, a sem imela odlične mentorje. Med njimi soigralca Ajdo Smrekar in Sebastijana Cavazzo, z mano sta delala že dober mesec pred snemanjem. Ob pomoči režiserja in scenaristke mi je Gaja počasi zlezla pod kožo, in ko smo začeli snemati, sem že vedela, kaj pričakujejo od mene. Ajda mi je zelo pomagala z nasveti, z njo sva tudi preživeli največ časa, veliko sva delali na občutkih – to pomeni, da moraš ugotoviti, kako bi se lik počutil v določeni situaciji, in potem temu slediš. Pravzaprav se moraš oddaljiti od sebe in približati liku, ki ga igraš. V marsičem sva si z Gajo tudi podobni, zato ni bilo tako težko.
Neža: Izpolnile so se mi sanje, bilo je dinamično, zabavno in veliko sem se naučila. Z vsemi smo se zelo dobro razumeli, presrečna sem bila, tudi ko sem videla ekipo s snemanja prvega dela.
Enej: Bilo je zelo fino, vsi so zabavni in všeč jim je snemati z otroki. Gajin svet 2 je komedija, zato smo se tudi veliko smejali in zafrkavali. Igre in kako se znajti pred kamero so me učili najprej režiser Peter Bratuša, z Ajdo in Sebastijanom pa smo imeli igralske vaje. Obema z Umo sta pokazala, kako se vživiš v lik in znebiš treme pred kamero. To smo delali tako, da sva se morala deset minut nepremično gledati iz oči v oči. Najprej nama ni šlo, potem pa sva ugotovila, da je lažje, če se gledava v ušesa. Najbolj pa smo vadili prizor, v katerem Gaja joka. Ko smo ga snemali, smo potrebovali samo eno ponovitev. Vsi smo se vživeli v sceno, ko se Gaji zgodi krivica, na setu je bila čista tišina in Umine solze so bile na koncu resnične. Sploh nisem mogel verjeti, da zares joka.
V filmu je zelo dobro prikazana tudi problematika družbenih omrežij in zlorabe profila. Menite, da pri mladih čezmerna uporaba lahko vodi v odvisnost ali gre zgolj za nove načine komuniciranja, ki so prišli skupaj z digitalizacijo naših življenj? Si znate predstavljati življenje brez mobilnega telefona?
Uma: Starši mi dolgo niso dovolili telefona, mislim, da mi ne bi bilo težko živeti brez njega, verjamem pa, da bi bilo to za veliko najstnikov težko. Kot otrok sem komunicirala tako, da sem šla k sosedi in se drla, da sva se dogovorili za igro. Tudi zdaj mi ne bi bilo težko. V vsakem primeru pa so telefoni del našega vsakdanjika, ne glede na to, koliko se jim želimo izogniti, uporabljamo jih, da smo v stiku z vrstniki in prijatelji, komuniciramo preko družbenih omrežij. Računalnik uporabljam za šolo, za drugo ne. Veliko pa uporabljam fotoaparat, vendar ne na telefonu, saj rada fotografiram, z očetom hodiva na foto potepe. Tehnologija ni slaba, če jo uporabljaš sebi v korist. Je pa treba biti pozoren, ker je na spletu veliko pasti. Za zdaj se mi še ni zgodilo nič slabega, nisem tako vešča na teh omrežjih; ko smo bili z ekipo v hotelu, smo se pogovarjali tudi o vdoru v omrežja. Katarini Čas so vdrli v Instagram, Sebastijanu Cavazzi ukradli identiteto, tako da ne uporablja več družbenih medijev. Sama uporabljam Instagram, TikTok, Snapchat, tudi WhatsApp.
Neža: Družbena omrežja lajšajo vsakdanjo komunikacijo, vendar mladi neozaveščeni uporabniki pogosto zaradi čezmerne uporabe zapadejo v odvisnost. Sama na spletu nisem nikoli imela neprijetnih izkušenj. Ko sem bila mlajša, sem veliko raziskovala in naletela na celo vrsto resničnih primerov, ti so me prestrašili. Zato sem zelo previdna in se na spletu nikoli ne pogovarjam z neznanci. Pa tudi v šoli smo imeli pogosto predavanja o tem. Mislim, da se je že vsak izmed nas mladih vsaj enkrat zamislil o količini preživetega časa pred zaslonom. Življenje brez telefona si znam predstavljati, vendar pa ne bi mogla živeti brez njega, saj predstavlja velik del mojega vsakdana. Mladi bi se dosti več družili, pogovarjali ..., tako kot v starih časih.
Enej: Zame je to nov način komuniciranja. Mi se vse dogovorimo preko aplikacij in se mi to sploh ne zdi tak problem. Je pa res, da se moramo dobiti tudi v živo, in jaz se rad družim. Kljub temu si ne predstavljam življenja brez telefona. Če jih ne bi bilo, bi pač živeli brez njih, tako kot so včasih. Včasih, na primer, ni bilo pralnih strojev in so se vseeno znašli.
Ne samo da ste nadarjeni in pridni, že zelo zgodaj si tudi sami služite žepnino. Za kaj pa ste porabili honorar od filma?
Uma: Za zdaj še za nič. Varčujem za čase, ko bom dovolj stara, da bom šla opravljat vozniški izpit. Morda pa bom imela že prej kakšno željo in si jo bom izpolnila. A za zdaj še ni bilo nič takega. Rada sem udobno oblečena, vendar za to ne zapravim veliko denarja, saj se dobro počutim tako v pajkicah, trenirkah kot tudi v kakšni ozki obleki. Vsako leto pa pospravim omaro in oblačila, ki jih ne nosim več, podarim, bodisi prijateljicam bodisi Rdečemu križu.
Neža: Ponosna sem na to, da sem se pred enim letom že odselila od staršev in živim sama. To prinaša tako svobodo kot odgovornost. Tako poleg občasnih snemanj delam v butiku v središču Ljubljane.
Enej: Ko sem dobil nakazilo, sem si takoj kupil motor, ki sem si ga že dolgo želel. Čez nekaj časa sem ga prodal in zdaj imam spet denar. Kupil pa si bom hitrejši motor, saj jih imam zelo rad. Sošolci vedo, da igram v filmu, to je včasih malo zoprno, sploh ko pričakujejo, da bom v McDonaldsu plačal za vse (smeh).
V filmu so odlično prikazani tudi zapleteni odnosi med starši in otroki, pa tudi boleče posledice in občutki krivde, ki jih tako pri enih kot pri drugih prinese ločitev. Kakšne odnose pa imate vi s starši?
Uma: Težko bi rekla, da so moji starši strogi. Zdi se mi, da sem strožja sama do sebe. Ne silita me k odličnim ocenam, zanju je pomembneje, da so vse ocene pozitivne, jaz pa zadovoljna. Pa da vedno dam vse od sebe, ne glede na to, kakšen je potem rezultat. Mama tudi razume, da sem najstnica in da je najhujše, če mi prepoveduje stvari, saj je prepovedano najslajše. Z mamo imava dober odnos, o vsem se dogovoriva. Vedno ji obljubim, da bom previdna, se pazila in držala dogovora. V družbi in na zabavah s prijatelji pazimo drug na drugega. Vedno smo v skupini, nikogar ne pustimo samega. Dogovorimo pa se tudi za mesto, kje se dobimo, če se kdo izgubi. Nikoli se ne pogovarjamo z moškimi ali ženskami, s katerimi se ne počutimo prijetno.
Matic: Zadnja dva tedna smo imeli vsak dan kakšne obveznosti, povezane s filmom, zato sem bil z mami bolj na SMS-jih. Drugače se mi pa zdi, da se ni veliko spremenilo. Da se dobro razumemo.
V filmu se dogajajo tudi najstniške ljubezni. Kako pa je s tem pri vas?
Uma: Toliko imam vsega, da za ljubezen trenutno nimam časa.
Neža: Tako kot Tea sem se kot tipična najstnica zaljubila, pa čeprav v zadnjem letu najstništva.
Enej: Star sem 15 let in imam še veliko časa. (smeh)
Več v reviji Janašt. 38, 20. 9. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
