V tako velikem sistemu, kot je zdravstvo, običajni ljudje (ki niso v zdravstvu, pa so lahko zelo izobraženi) razumemo predvsem zgodbe. Svoje in tuje. Lepe in grde. Ko je devetletnemu sinu zdravnik strgal obvezo s palca na nogi, tam so mu delno odrezali vraščen noht, nič življenjsko nevarnega, boli pa kot hudič – se je fantič za hip onesvestil. Če bi to vedela, bi mu doma namočila obvezo s fiziološko tekočino, kot se to dela, sem zarjovela. Malo bo pa že potrpel, je bevsknil zdravnik, vidno razburjen, ker je očitno pričakoval samo krik. Bilo je v socializmu in zdaj ugotavljamo, da je bilo takrat veliko bolje, kot je danes. Čakalne vrste so bile krajše in zdravniki so dvigovali telefone.
Ne znam presoditi, ali je to res, vem pa, da imamo tudi danes zelo različne zgodbe. Sama se nimam kaj pritoževati, že drugič je moj osebni zdravnik koncesionar in izkušnja je dobra, moja prijazna specialistka v bežigrajskem zdravstvenem domu me sprejme na minuto natančno in recept dobim čez dve uri, če mi kaj zmanjka. Ko so bile konec poletja znova uvedene maske, je vratar pozabljivcem brez besede dal vsakemu eno, medtem ko so v nekaterih drugih zdravstvenih domovih bolnike pošiljali v lekarno. Odnos do bolnikov je očitno v precejšnji meri odvisen od šefa zdravstvene ustanove.
Žal se ta odnos v zdravstvu na splošno kar precej spremeni, ko gre za starejše. Kot da s(m)o tam nekje na robu smetarske deponije, od koder ni vrnitve. Tu pa so moje zgodbe precej bolj dramatične. Še v socializmu sva s teto vozili staro mamo na postelji s kolesi od vrat do vrat – v celjski bolnišnici. Noben zdravnik se ji ni hotel posvetiti, organizem tako starih ljudi (imela je nekaj čez osemdeset) reagira infantilno, kot pri otroku, vse je narobe, ne veš, kaj bi iskal, mi je pojasnil eden od njih, ko mi je počil film. Obdržali so jo v bolnišnici in zatem poslali domov umret, kar spodobno je potem živela še pet let … Nekemu drugemu družinskemu osemdesetletniku, ki je imel raka na mehurju, niso tri tedne poslali izvidov, medtem je pisal oporoko in umiral vsak dan posebej. Zgodba s počenim filmom se je ponovila – izvid je, ampak zdravnik je na dopustu, bomo takoj poslali, se je izgovarjala sestra na oni strani. Seveda nisem čakala na poštarja, zdrvela sem v bolnišnico – in izvid je bil odličen! Očitno so nekateri medicinci med izobraževanjem prešpricali lekcije o duševnem zdravju in psihičnih bolečinah bolnikov, ki te lahko prav tako pokopljejo kot fizična bolezen.
Seveda bi lahko naštevala veliko odmevnih zdravstvenih kiksov iz zadnjega časa, prav nič čudnega pa ni, da se je ta, ki je pred dnevi spravil zdravstvenega ministra na rob joka, zgodil prav starim ljudem. Narobe je bilo prav vse – iz doma ostarelih ni šel nihče z reševalci, ki so peljali v celjsko bolnišnico dva oskrbovanca, niso poskrbeli, da bi imela zapestnice s podatki – in se je odvila kratka drama ter pripeljala do tega, da so pokojnika objokovali napačni sorodniki in da leži v napačnem grobu. Skoraj gotovo je bil tudi narobe zdravljen in posloviti se je moral brez svojcev, ker bolnišnica ni dovolila obiskov niti slovesa od pokojnika, kjer bi se vse razjasnilo.
Državljani seveda spremljamo sage o žilnih opornicah, operacijskih mizah, bajnih dohodkih nekaterih zdravnikov, dvoživkah, med njimi je tudi minister, pa vesti o gradnji zasebne bolnišnice (za elito) iz sredstev dveh delno državnih zavarovalnic, medtem ko za javno zdravstvo povsod zmanjkuje – v resnici pa razumemo predvsem zgodbe. In ta je zares grozljiva. Seveda jo bodo natančno secirali od začetka do konca in najbrž bo prišla v anale kot prelomnica bodočega reformiranega zdravstva. Upajmo. Pretreseni Loredan je povedal, da je zdravstvo na dnu, kar pomeni, da z dna pač lahko lezeš le še navzgor. Upajmo, da bo res tako.
Revija Janašt. 38, 20. 9. 2022
