Hecen dan je bil prejšnji petek. Malo sončen, malo oblačen, ampak na splošno optimističen. Poln nedefiniranega pričakovanja.
Na svojem FB-profilu je Eugenija Carl objavila sporočilo policista, ki ji je pisal, da bi rad del nagrade, ki jo je dobil v službi, nakazal za STA. »Policisti nismo sovražniki ljudstva,« je napisal. Njegovi kolegi, ki niso nujno delili njegovega mnenja, so medtem na ljubljanskem Trgu revolucije stražili tiste, ki so postavljali ograje, da bi pred taistim ljudstvom ubranile njegove najbolj vrle sinove – menda – tiste v parlamentu.
Voditelj države se spet ni mogel upreti sirenjemu klicu Twitterja: »Podpora ljudstva se izmeri na volitvah, mandate določa ustava. Hvala za vašo ulično 'demokracijo' in jogurtno revolucijo, mi bomo branili parlamentarno demokracijo. Če vam naša ustavna ureditev ni všeč, lahko mirno odidete v vam ljubo Venezuelo.«
V parlamentu, pred katerim razen policije ni bilo nikogar, še kakšnega šaljivca z motorko ne, se je z gromkim pokom in potrtim oblačkom dima sesedel tretji poskus, da bi spodmaknili stolček predsedniku državnega zbora.
Življenje je bilo drugje: Prešernov trg in vse ulice, ki vodijo do njega, so pokali po šivih – prišli so upokojenci in študenti (ki so jih policaji med potjo na trg popisovali), prišli so sindikalisti in politiki, prišli so Ljubljančani in oni, ki so se pripeljali od drugod, branitelji vode in zagovorniki delavskih pravic. Prišli so, da bi rekli, tukaj sem, ker se ne strinjam s tem, kar počne ta vlada. Da bi rekli, hočem volitve, zdaj.
Prišli so tudi policaji, no, oni so bili poslani, ampak so bili v navadnih uniformah in so znali računati, njih toliko, nas toliko, in so ostali previdno miroljubni.
In ko so se potem ljudje odpravili po ulicah mesta, so skandirali: »Ulice so naše.« In so šli, stran od parlamenta, ki je še naprej sameval. Ljubljana ima veliko srce. Dovolj prostora za vse ljudi dobre volje. Pa veliko ulic in trgov. In vsi so naši.
Zarja Jana, št. 22, 1.6. 2021