Res je, na zemljevidu ogroženih območij smo še v varnem zavetju zelene, najboljše, najvarnejše barve, zelena namreč pomeni, da nam ne grozi pomanjkanje vode. Ne še. Saharski pesek se nam še ne bo jutri usipal skozi vrata (čeprav nam veter vsake toliko prinese puščavski prah, samo toliko, da nas opomni, da ta dan morda ni več tako daleč), toda degradacija zemlje se dogaja tudi pri nas – na primer vsakič, ko dovolimo, da na kmetijske površine postavijo tovarno ali stanovanjsko naselje. Pa s krčenjem gozdov, z nepravilnim kmetovanjem in namakanjem. Zemlja postane mrtva, nerodovitna. In smo še za en korak bliže puščavi.
Prezrti rezervoar. »Prst je veliko več kot le umazanija. In zdrava zemlja je bistvenega pomena za zdrav planet. Tla pod našimi nogami so polna skritega sveta rastlin, živali in mikrobov; veliko premajhnih, da bi jih videli, vendar je naše preživetje odvisno od njih. Ta prezrti rezervoar napaja naše kmetijstvo in živilsko industrijo. Pomaga uravnavati emisije toplogrednih plinov ter ohranja močne rastline, živali in ljudi,« je napisal Volkan Bozkir, predsednik generalne skupščine Združenih narodov. Sredi junija se bodo o dezertifikaciji, degradaciji zemlje in suši pogovarjali tudi v generalni skupščini ZN. Že dolgo se niso in zdaj je čas, da pregledajo, kako so se obnesli stari projekti, in zaženejo nove.
Tole nam namreč grozi, če se zdaj ne zganemo: v naslednjih petindvajsetih letih lahko degradacija zemljišč zmanjša proizvodnjo hrane – kar za dvanajst odstotkov, so izračunali – to pa bi za seboj potegnilo tridesetodstotno zvišanje svetovnih cen hrane. In ja, to bi čutili. Kajti 95 odstotkov kalorij, ki jih dobimo s hrano, pride iz zemlje. Vsako leto izgubimo 24 milijard ton rodovitne prsti zaradi degradacije zemlje. Ta vsako leto povzroči 40 milijard dolarjev izgub v kmetijski pridelavi. Površine za pridelavo hrane se bodo leta 2025 v primerjavi z letom 1990 v Južni Ameriki zmanjšale za dve petini, v Aziji za tretjino, v Afriki za dve.
In samo še hujše bo: če ne bomo ukrepali, se bosta do leta 2025 dve tretjini sveta soočali s pomanjkanjem vode – če ne ves čas, bo pa vsaj v nekaterih obdobjih leta povpraševanje presegalo ponudbo. Suša bo milijone ljudi prisilila k selitvam, do leta 2045, ocenjujejo, jih bo 135 milijonov ostalo brez doma, saj jim bo zmanjkalo vode. Koga bomo takrat postavili na svoje meje?
Več v reviji Zarja Jana, št. 22, 1.6. 2021
