Imela sem občutek, da se resnično kesa in obžaluje, ker ni zmogla biti močnejša, odločnejša in iskrena do sebe. Nadaljuje svojo zgodbo, kako je kot majhna deklica vselej živela v senci svoje starejše, lepše in samozavestnejše sestre. Zaradi introvertiranosti je ostajala zunaj krogov osnovnošolskih vplivnic. Pripovedovala je, kako se je trudila storiti zdaj to, zdaj ono, da bi jo sošolke opazile in povabile v svoj krog zaupanja. Zaman. Izstopala je s svojim »čudaštvom«, kot ga je opisala sama. »Bila sem drugačna. Tihe sorte. Zanimale so me knjige, glasba, umetnost. In to sem poskušala skriti in prekriti ter se pretvarjati, da tudi mene zanimajo fantje in stvari, ki so pritegnile pozornost mojih takratnih vrstnic.« Tako zelo si je želela postati glasbenica. Oboževala je klavir in vadila je toliko, da so jo starši celo prosili, naj se umiri. Doma niso imeli posluha za njeno strast. Postala je ekonomistka. Nekaj, kar še danes sovraži. Pri 23 letih se je zaljubila v preprostega fanta iz bližnje vasi. A za njene starše je bil premalo »vreden«, da bi ji dovolili poroko z njim. Mama je tako dolgo moledovala, naj ga da na čevelj, da ji je naposled ugodila in storila, kar se je »spodobilo«. Še danes ji je žal in jo boli srce, če ga kdaj sreča.
Ne zmore več
Nadja ne zmore več. Težave ima v odnosu, kjer mož določa vse in odloča o vsem. Nobene samozavesti ne čuti in zelo se boji, da bo vse, česar se loti, storila narobe, napak, nepopolno. Boji se biti mati svojima otrokoma. Spremlja jo občutek, da ju vzgaja nepravilno in da v resnici niti ne ve, kako je prav. Otroka in mož, pa tudi njeni ostareli starši jo izkoriščajo. Ne zna si pomagati in se postaviti zase. Tudi v službi vsak dan trepeta, da ne bo zmogla, znala. Spremlja jo občutek, da je vse, kar stori, polovičarsko in nepopolno. Na sodelavce se obrača z željo po potrditvi, a od njih prejme le negodovanje, izkoriščanje in zavračanje.
Ni si drznila zaupati
Nadja si nikoli v življenju ni drznila zaupati. Njene vsakodnevne presoje in odločitve so bile vselej obarvane z vprašanjema, »kaj bodo rekli drugi« in »ali se to pričakuje od mene«. Nikdar ji ni uspelo natrenirati mišic lastne samozavesti, ki bi ji pomagala, da bi se odločila v skladu z lastnimi željami. Bala se je postaviti lastne cilje, saj nikoli ni bila prepričana, ali so »pravi«. Blagoslov zanje je vselej iskala pri drugih: starših, možu, otrocih, sodelavcih. Zatrla je svoj notranji glas, ki jo je prigovarjal in moledoval: »Stori, kot TI misliš, da je prav zate!«
Privzgojen občutek nepopolnosti
Izguba notranje avtoritete in zaupanja vase je močno odvisna od odnosa in okoliščin v naši primarni družini. Zelo je pomembno, kako so nas videli in razumeli starši. So nas spodbujali, da se učimo iz lastnih napak in izkušenj, ali so naša dejanja vselej primerjali in ocenjevali z dejanji drugih, nas poniževali ali kaznovali, če smo storili kakšno napako, ter nas pustili brez ljubezni, kadar nismo bili pripravljeni nečesa storiti natančno tako, kot so to zahtevali? So nam privzgojili občutek nepopolnosti, nezadostnosti in odvisnosti od mnenja drugih? Ali vsako svoje dejanje, tako kot Nadja, ocenjujemo in presojamo skozi oči drugih – poskušamo ugotoviti, kaj si o nas ali našem dejanju mislijo drugi in potem delovati in se vesti tako, da bi jim ustregli, pri tem pa popolnoma zanemarimo svoje potrebe in pozabimo, kaj si sami sploh želimo?
Kako razviti oziroma okrepiti »mišico« samozaupanja
Tudi če si zdaj še ne zaupate, lahko z vztrajnostjo in majhnimi koraki gradite svoje samozaupanje, ki vas bo pripeljalo do bolj izpolnjenega, samostojnega in neodvisnega življenja. Za začetek si lahko pomagate s temi preprostimi koraki.
1. Ugotovite, kaj si resnično želite
Pogosto smo obremenjeni z vprašanjem, kako nas bodo videli in ocenili drugi. Takšno samoizpraševanje nas hromi in zavira naše osebnostne potenciale rasti, še posebno če živimo v konservativnem okolju, ki dopušča le malo odstopanj in tolerance od družbeno uveljavljenih in sprejetih norm. Kadar svoje življenje naravnamo tako, da s svojimi dejanji in vedenjem skušamo ustreči pričakovanjem drugih, živimo življenje, ki ni naše. Pretvarjamo se, da smo nekdo drug. Hitro se nam zgodi, da zato izgubimo osredotočenost na lastno življenjsko pot in cilje. Tako kot Nadja se srečujemo z upadom motivacije, nemočjo in razočaranjem.
Da postanemo najboljša različica sebe, se moramo zazreti vase in najprej ugotoviti, kaj je tisto, kar nas v resnici veseli in si želimo. Mogoče se zdi vprašanje preprosto, a kako težko je nanj poiskati pristen odgovor, ko se srečujemo s pomanjkanjem samozavesti in zaupanja vase! Ko naposled ugotovimo, kaj si želimo, je čas, da to tudi dosežemo.
Začnite z majhnimi koraki, postopoma. Ne bo preprosto, a z vsakim korakom boste samozavestnejši in svobodnejši. Preplavil vas bo občutek, da zmorete. Ne bojte se stopiti iz cone udobja. Vsak dan storite – čisto zavestno – nekaj, kar vas plaši. Strah bo kmalu premagan!
2. Postavite si realne cilje
Da dosežemo to, kar si želimo, si moramo postaviti realne cilje. Ne previsokih, a tudi prenizkih ne. Previsoki cilji, ki jih ni mogoče doseči, nas bodo potrli in potisnili še globlje v brezno nesamozaupanja. Prenizki cilji pa so neproduktivni, saj ne bodo zadostna motivacija, da nas spravijo v gibanje, na življenjski »pohod«, k doseganju osebnostne samoizpolnitve in zadovoljstva.
Predlagam, da si namesto enega samega »super« cilja postavite več manjših. Pot do cilja si razdelite na več krajših »odsekov«. S takšno metodo boste lažje ostajali osredinjeni, sprotno evalvirali prehojeno pot in se vsak dan veselili doseženih majhnih osebnih zmag. To vam bo vselej dalo nov zagon in motivacijo za nadaljnje korake k večjemu samozaupanju.
3. Bodite prijazni in potrpežljivi s sabo
Bodite potrpežljivi in prijazni s sabo. Vem, to je za vas povsem nekaj novega. Vajeni ste samoobtoževanja, kritik, usmerjenih v lastna dejanja, in besed samoponiževanja. V mislih se prelevite v osebnega stražarja, ki vas ščiti pred tem neusmiljenim notranjim kritikom. Pozorno prisluhnite, ko vas ego spet napade z nizkotnimi besedami ničvredneža in nesposobneža. Ustavite ga! Prepovejte mu, da bi vas še naprej poniževal. Pojasnite mu (si), da je povsem v redu, človeško in pričakovano, da kdaj naredite tudi kaj, kar ni čisto tako, kot bi želeli ali hoteli. Dajanj ne boste več enačili s svojo samovrednostjo. Vi niste vaše dejanje. Vredni ste veliko veliko več. Zdaj veste, kaj in zakaj je nekaj šlo narobe. Naslednjič se boste preprosto bolje pripravili in zadevo tudi bolje izpeljali. In to je to. Gremo naprej!
4. Okrepite svojo notranjo moč
Tako kot mišice tudi zaupanje vase potrebuje trening za svojo prožnost in fleksibilnost. Okrepite svoje spretnosti, znanje in tehnike, ki vam bodo pomagale pri samorealizaciji in dvigu samozaupanja. Če nam nekaj uspe, smo veseli, ponosni in samozavestnejši. S tem tudi osebnostno rastemo in si širimo cono udobja, ki počasi prerašča v vse »širše« območje, kjer si upamo biti to, kar smo oziroma želimo biti.
Vložite trud in čas v vadbo in učenje tistih področij, kjer se počutite še posebej negotove in nesamozavestne. S treningom boste okrepili svoje spretnosti in dvignili raven samozaupanja. Tako boste lažje izražali svoje mnenje. Sposobni boste izraziti tudi morebitno nestrinjanje in drugačen pogled, kar se vam še zdaj morda zdi čisto nemogoče, saj vedno prikimavate, četudi se v resnici sploh ne strinjate. Sčasoma boste zmogli reči tudi »ne«, če boste tako mislili ali čutili. Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo!
5. Preživite čas s sabo
Proces razvijanja samozaupanja terja tudi veliko notranjih pogovorov s sabo. V tišini in miru. Ozaveščanje svoje biti. Svojega telesa in prostora, v katerem ste. Za srečanje s sabo se morate najprej v mislih premakniti v »zdaj«. Misli se nam pogosto potepajo v prihodnosti ali preteklosti. So na obisku pri drugih. Ukvarjajo se s tem, kaj si drugi mislijo, hočejo in želijo od nas. Kot majhni otroci tudi misli potrebujejo meje. Lepo počasi jih moramo pospremiti domov. Domov, v ta trenutek. V »zdaj«. S čuječo prisotnostjo in meditiranjem treniramo zbranost in samoozaveščanje. Osredotočimo se na svoj dih, na lastno telo, občutke. Notranjega kritika pa medtem brez slabe vesti pošljite na počitnice!
6. Ne ustrašite se lastne odločnosti
Vi in samo vi ste gospodar svojega življenja. Ne sprašujte drugih, ali je vaša pot prava, in ne bojte se slediti svojim ciljem in željam. Ker nimate pravice kriviti drugih s samopomilovanjem, kaj vse so vam storili in kako nemogoče je živeti lastne sanje, če morate poslušati in uresničevati sanje drugih. Vi ste kapitan ladje lastnega življenja in samo od vas je odvisna odločitev, kam boste pluli. Zaupajte si!
