Arheološki dokazi pa pravijo, da je še starejša – primitivne akupunkturne igle iz kamnov, uporabljene za akupresuro, so stare vsaj pet tisoč let. Ves ta čas se kitajska medicina neprekinjeno uporablja in ima zato ogromen korpus še ohranjenega ter vseskozi dopolnjenega znanja. Kitajska medicina se v nasprotju z zahodno medicino ni razvila v laboratorijih. Njena bit izhaja iz natančnega opazovanja narave in lastnega telesa ter odnosa od enega do drugega. Še danes v vseh TKM-klinikah po svetu zdravilci za določitev diagnoze potipajo pacientov pulz, pogledajo jezik in včasih tudi postavijo vprašanje, ki je za naše zahodne kolege povsem nerazumno: kako pa poteka vaš vsakdan?
VSE JE POVEZANO
Za kitajske diagnostike nobena bolezen ne obstaja izolirano od človeka in noben človek ne obstaja izolirano od sveta okoli sebe. Povedano drugače, tradicionalni kitajski zdravilec izvora bolezni ne bo iskal samo v virusih in bakterijah, temveč mora neravnovesja, ki do bolezni sploh privedejo, iskati v drugačnih stvareh, kot na primer: kaj človek v življenju počne, kako se prehranjuje, s kakšne vrste telovadbo se ukvarja, kakšna je njegova okolica ter v kakšnih odnosih je z ljudmi v svojem družbenem krogu in kakšen vpliv nanj imajo ti odnosi ...
Vsaka majhna reč, še tako nepomembna, lahko postane velika in moteča, če jo predolgo pustimo na miru. Tako kot plevel na vrtu – če ga pustimo rasti nekaj let, namesto da bi ga hitro pobrali, lahko zraste v drevo, katerega korenine prerastejo ves vrt in hkrati uničijo tudi dovozno pot. Kitajska medicina je namreč v svoji osnovi preventivna medicina, ki promovira zdravje. Čeprav lahko zdravi bolezni (in pozitivnih znanstvenih raziskav s tega področja je čedalje več), se v svoji osnovi ukvarja z vprašanjem, kako narediti posameznika tako zdravega, da zdravljenja niti ne bo potreboval.
POBIRANJE SADOV
Jesen je za mnoge, predvsem pa za mlajše med nami, čas novih začetkov. Vendar jesen po večini vsaj za Kitajce ni povezana z začetki, temveč s pobiranjem sadov našega truda. S poljedelskega vidika je jesen čas za spravljanje pridelka. Trdo delo, oranje, sejanje je bilo že opravljeno spomladi in poleti, jesen je čas za nagrade.
V tem smislu je jesen na neki način povezana z idejo "vrednosti". Pobran pridelek ima vrednost, saj nam omogoča preživeti hladno in nerodovitno zimo. Če je pridelka še več, pa ga lahko prodamo in potem kupimo lepše in boljše stvari, kar nam lahko dvigne naš status – oziroma našo lastno vrednost.
Zato tudi jesen ni najboljši čas za začenjanje novih aktivnih projektov, je pa dober čas za polaganje semen, ki bodo vzklila šele veliko pozneje. V drevesnicah vam bodo povedali, da je jesen izvrsten čas za sajenje novih dreves, saj ima drevo vso zimo čas, da v zemlji razvije močne korenine (pasivno), da lahko spomladi močno zacveti in naredi veliko plodov (aktivno).
MOČNE POVEZAVE
Jesen je obenem čas spremenljivega vremena, povzročitelj teh sprememb pa je veter. V kitajskem pogledu na svet je veter tisti, ki kot sulica predre naše obrambne sisteme in omogoči, da v telo vnesemo prehlad. Prav jesen in vrednost sta v TKM-ju neposredni asociaciji funkcije po imenu fej dzagfu (Feì Zàngfǔ), ki je hkrati tudi povezana s pljuči in kožo – torej dvema mestoma v telesu, kjer se zunanjost sreča z notranjostjo in smo zato tu najobčutljivejši za prehlade, ki prinesejo kihanje in kašljanje (pljuča) ter po navadi tudi zelo bel obraz (koža).
Še ena zanimiva asociacija, povezana s fej in jesenjo na čustveni ravni, sta žalost in žalovanje. Verjetno vsakdo pozna rahel melanholičen občutek, ko se nekega dne v jeseni prvič zavemo, da se je popoldan že skoraj prehitro prevesil v večer. Povezava med fej, pljuči in žalostjo je vidna tudi na pogrebih, kjer imajo ljudje po navadi sklonjene glave oziroma se držijo za srce (in pljuča).
PRAVE PRIPRAVE
Kako bi se torej Kitajci pripravili na jesen? Za začetek bi počasi razmišljali o pobiranju sadov trdega dela, ki so ga opravili pomladi in poleti. Zavedali bi se spremenljivosti in minljivosti stvari ter se počasi pripravili na hladne, kratke in mrzle zimske dni. Preverili bi, ali imajo dovolj toplih oblačil in ali so zaloge hrane polne. Hkrati bi vzporedno s padcem zunanjih temperatur poskrbeli, da bi zaužili več tople in kuhane hrane ter s tem pomagali lastnemu telesu pri proizvodnji toplote. Počasi bi opazovali, kako je poletje zmeraj bolj oddaljeno in kako se zima približuje. Nato pa bi – kakor jeseni posajeno drevo – svojo pozornost prenesli na svoje korenine, ki jih bodo zaščitile pred zimo in jim omogočile, da spomladi "zacvetijo" v vseh svojih barvah.