»V Sloveniji imamo srečo, da so rjavi medvedi še vedno del naše naravne dediščine. Na Notranjskem z obsežnimi gozdovi so srečanja z njimi relativno pogosta. Moja so se skoraj vedno zgodila na območjih Bloške planote, Rakitne in Snežnika,« za začetek pove Laris Žurga. »Najpogosteje sem medvede srečeval zgodaj spomladi, ko so se ravno prebudili iz zimskega spanja. V tem obdobju so lačni in iščejo prvo hrano. Spomnim se srečanja v Iški, kjer je velik samec brskal za koreninami. Oddaljen sem bil le nekaj deset metrov, a me je hitro zaznal in se brez zanimanja umaknil v gozd. Poleti so srečanja redkejša, takrat so aktivni predvsem ponoči ali zgodaj zjutraj. Pogosto se zadržujejo ob potokih ali močvirjih, kjer si poiščejo osvežitev in hrano. Na območju Velikih Blok sem naletel na medveda, ki je v jasni poletni noči iskal ličinke os in premetaval kamne. Jesen je zanje obdobje hiperfagije, ko zaužijejo ogromno hrane, da si naberejo maščobne zaloge za zimo. Zato jih v tem času srečujemo na območjih z žirom, želodom in sadjem. Na Metuljah sem tako opazoval medvedko z mladičem, ki sta si postregla z divjimi jabolki. Pozimi sem medvede sicer redko videl, a na poti skozi zasnežen gozd sem že naletel na njihove sveže sledi.«
Zaradi podnebnih sprememb in milejših zim z manj snega so medvedi že spremenili navade. »Obdobje hibernacije se skrajšuje, ponekod pa se sploh ne zaležejo v klasičnem smislu, temveč ostajajo delno aktivni vse leto. Prilagajajo se razmeram. Lokalni prebivalci poročajo o svežih sledovih medvedov tudi v mesecih, ko bi pričakovali, da spijo. Ker ostajajo aktivni, je ključno, da ljudje upoštevajo varnostne ukrepe, kako preprečiti morebitna srečanja z njimi. Sicer pa je medved praviloma plašen in se bo, če ga ne presenetimo, raje umaknil.«
Fotolov na medveda
Razen če si seveda srečanja z njim želite. »V zadnjih letih opažamo porast zanimanja tujih turistov – predvsem iz evropskih držav, kot so Nemčija, Avstrija, Italija in Nizozemska – za opazovanje medvedov. Privlačijo jih naši neokrnjeni gozdovi, velika biotska raznovrstnost in priložnost za varno opazovanje medvedov v njihovem naravnem okolju. Najprimernejši čas za to je pozno popoldne, tik pred sončnim zahodom, ko so medvedi najaktivnejši. Večerne ture so priljubljene med izkušenejšimi udeleženci. Opazuje se jih iz visokih opazovalnic, ki omogočajo varnost in fotografiranje živali. «
Skrbno načrtovano in varno opazovanje medvedov v naravnem okolju je v svojo šolo preživetja vključil, ker je prepričan, da je to ena najboljših možnosti za ozaveščanje o sobivanju z njimi. »Lokacije opazovanja so na naravnih poteh medvedov, kjer pogosto iščejo hrano, pa v bližini čohalnih dreves, kjer puščajo svoje vonjalne oznake. Eden najbolj priljubljenih delov naših tur je fotolov na medveda. Na njem uporabljamo daljnoglede in fotoaparate z zmogljivimi objektivi, da udeleženci ujamejo izjemne trenutke, ne da bi motili živali. Res pazimo, da ne prekinemo naravnih dejavnosti medveda. Naše ture tako niso le pustolovščina, ampak tudi priložnost za učenje in spoštovanje narave. Naš cilj je, da udeleženci spoznajo navade medvedov, se naučijo prepoznavati njihove sledi in kako se varno gibati ter obnašati na območjih z medvedi in preprečiti konflikte. Del prihodkov od tur namenimo projektom ohranjanja medvedov in njihovega habitata.«
In če se nočemo srečati z zverjo?
»Sam upoštevam nekaj taktik za varno gibanje. Med hojo skozi nepregledne dele gozda se občasno odkašljam, požvižgam ali spregovorim. To da medvedu čas, da se umakne, saj nas praviloma sam opazi prej in se izogne srečanju. Če sem na območju, kjer je velika možnost srečanja, imam pri sebi zvonček, ki ga občasno uporabim za opozorilo. Če opazim sveže sledi ali iztrebke, spremenim smer. Spraskana strohnela debla in prevrnjeni kamni kažejo na nedavno prisotnost medveda, zlasti poleti, ko išče žuželke. V tem primeru postanem pozornejši. Izogibam se sadovnjakom in kompostom, ki so privlačni za medvede, še posebej jeseni. Na območjih, kjer ljudje neprimerno odlagajo hrano in ostanke, so srečanja pogostejša, zato se izogibam tudi tem krajem. Med srečanji z medvedom sem se naučil, da je takrat najpomembneje ostati miren, se mu ne približevati in ga ne presenetiti. Medvedi niso agresivni, če jih ne ogrožamo, a njihovo vedenje je treba razumeti in spoštovati. Ko se medved postavi na zadnje noge, ne pomeni, da je agresiven, temveč le raziskuje okolico, saj ima tako boljši razgled. Če ga opazite v daljavi, ostanite mirni in se počasi umaknite po isti poti, po kateri ste prišli. Če pa je blizu, ga ne glejte naravnost v oči, saj lahko to dojame kot grožnjo. Ne delajte nenadnih gibov in ne bežite, saj lahko to v njem sproži plenilski instinkt. Če se medved približuje, govorite tiho in mirno, da vas prepozna kot človeka, ne pokažite mu hrbta. Ker vidi naše oči, ve, da smo tudi mi predatorji, in nas spoštuje. Živali, ki so 'plen', imajo oči ob strani glave, na primer zajec, srna in ptice.«
---
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Kako ravnamo, če medved vseeno napade
»Medvedi v večini primerov izvedejo t. i. lažni napad. Ta vključuje rjovenje, udarce s taco po tleh in celo tek proti vam. Pri tem je treba ostati miren, ne bežati in ne kričati. Medved se bo običajno ustavil, preden pride z vami v stik. Če pa vas napade, lezite na tla in se pretvarjajte, da ste mrtvi. Roke prekrižajte čez glavo in vrat ter ostanite mirni. Ko zazna, da niste grožnja, se bo umaknil.«
Prevzel me je čuden občutek
»Nekoč sem sledil svežim medvedjim sledem v snegu. Vse je bilo mirno, dokler nisem opazil, da sledi postajajo vse bolj sveže, kar je pomenilo, da je medved blizu. Nenadoma sem zaslišal rahlo lomljenje vej in prevzel me je čuden občutek, da nisem več sam. Ustavil sem se, zadržal dih in počakal nekaj minut. Medveda nisem videl, a sem se zavedal, da je verjetno le nekaj metrov stran. Previdno sem se obrnil in se počasi umaknil.«
Adrenalinsko srečanje
»Mojih srečanj z medvedi je bilo več, vsako posebej pa je pustilo pečat in me naučilo nekaj novega. Najbolj adrenalinsko se mi je zgodilo v Iški, na Blokah. Hodil sem po nepreglednem gozdu, ko sem izza grmovja zaslišal globoko rjovenje. Medved je pritekel iz grmovja in se zagnal proti meni. Ustavil se je nekaj metrov stran, udaril s tacama po tleh in me še enkrat opozoril z rjovenjem. Mirno sem obstal, roke držal ob telesu in poskušal umiriti dihanje. Medved me je nekaj sekund gledal, nato pa se je obrnil in odšel. To srečanje je bilo lekcija, kako pomembno je ostati miren, saj je večina teh napadov lažna, namenjena opozorilu in ne temu, da bi nam škodili.
Trenutek napetosti na Bloški planoti
»Jeseni, ko je gozd poln želoda in divjih jabolk, je verjetnost srečanja z medvedi večja. Na Bloški planoti sem naletel na medvedko z mladičem. Bila sta približno 30 metrov stran in ju nisem takoj opazil. Ko je medvedka dvignila glavo in me pogledala, sem vedel, da bom lahko v nevarnosti, če se ne bom vedel pravilno. Ostal sem na mestu, počasi začel govoriti z umirjenim glasom, da bi me prepoznala kot človeka in ne kot grožnjo. Medvedka me je nekaj trenutkov opazovala, nato pa se z mladičem umaknila. V tem primeru bi panična reakcija ali napačno gibanje lahko situacijo spremenila v nevarno.«
Zdaj pogosteje prečkajo naselja
»Medvedi na Notranjskem sledijo stalnim migracijskim potem med gozdovi Bloške planote, Snežnika in Kočevske. V zadnjih letih so začeli pogosteje prečkati ceste in naselja, kar je lahko posledica zmanjšanja njihovega habitata. Notranjski medvedi se ne družijo, vendar ostajajo v stiku preko čohalnih dreves. Ta so pogosta v starejših gozdovih na območju Snežnika. Na njih medvedi puščajo vonjalne sledi, ki nosijo informacije o njihovem spolu, godnosti in identiteti. Zaradi toplejših zim medvedi krajšajo obdobje zimskega spanja ali ga celo popolnoma preskočijo. To opažamo predvsem pri samcih, ki ostajajo aktivni, kadar ni snega. Posledica tega je večja potreba po hrani, kar povečuje možnost, da jih srečamo.«
