Ima tri doktorate in četrtega pol. Predvsem pa je čudovita, topla ženska, ki verjame v dobro. Tako kot Tuaregi, ki jih ima tako rada. Tako kot Josipina Turnograjska, njena duša dvojčica. »Zame je delo vrednota, ob delu rastem, se učim ob padcih in napakah. Službo in vse zraven delam s srcem, ker če delaš z ljubeznijo, tega ne občutiš kot odrekanje. Saj je napor, a ko prideš do cilja, z veseljem pogledaš nazaj in si rečeš, ja, bilo je vredno.«
Potujoča učiteljica
Mira Delavec Touhami je študirala slovenistiko in zgodovino, že štirinajst let pa poučuje slovenščino v Nemčiji. Otroke, najstnike in odrasle – zanimanje za pouk slovenščine se namreč povečuje. Šest dni na teden, vsak dan je v drugem kraju, na teden prepotuje 2000 kilometrov. »Sem potujoča učiteljica,« pravi. »Domov pridem ponoči, zjutraj zgodaj grem, večino časa sem proč od svojih.« Brez podpore in razumevanja moža in sina ne bi šlo, priznava. »Poklic je način mojega življenja,« pravi. A vleče jo tudi nazaj v Slovenijo …
Služba še zdaleč ni vse, kar počne. Po prvem doktoratu jo je kmalu zamikal drugi, s čisto drugega področja, potem je postala mama, »a je želja po raziskovanju v meni še vedno tlela«. In se je, jasno, lotila tretjega doktorata. Študij si plačuje sama, doktorati so velik finančni zalogaj, priznava. Ne zanima je še en papir, poudarja, ni ji do nazivov, »a hvaležna sem zanje, veliko garanja je, da prideš do znanja, napisati doktorsko disertacijo zahteva ogromno raziskovanja. Če bi lahko raziskovala v okviru službe, ne bi imela potrebe po doktoratih.« Po tretjem doktoratu je spet prišla želja po novem. In tako zdaj pospešeno dela izpite za četrtega.
V Sloveniji je le nekaj ljudi s tremi doktorati, med njimi menda ni nobene ženske, zagotovo pa ni nobene, ki bi imela štiri. Vprašam jo, ali bo nekoč še peti doktorat, pa se samo smeje. »Zame je znanje velika vrednota, tako si širim obzorje, ker vedno znova odkrijem, kako zelo malo vem. A zdi se mi škoda, da bi bila to moja osebna naložba, ki je ne morem deliti ali širiti.« Kljub temu poskuša: koliko knjig je napisala, ne šteje več – nekaj je strokovnih, nekaj romanov –, bila je tudi soorganizatorka treh mednarodnih simpozijev.
Rožice in puščava
Odraščala je na kmetiji v vasici pod Storžičem. Najsrečnejša je v naravi, med drevesi, pravi. Njena babica je bila zeliščarka, tudi njena mama se ukvarja s tem, čeprav nobena poklicno, Mira pa se je stvari lotila po svoje: naredila je nacionalno poklicno kvalifikacijo in je zdaj tudi uradno zeliščarka.
»Babica mi je vedno rekla, da za vsako bolezen rožica raste, in res je tako, žal pa je rožic čedalje manj, izginjajo.«
»Narava lahko da človeku nazaj toliko ljubezni, energije in srčnosti. Babica mi je vedno rekla, da za vsako bolezen rožica raste, in res je tako, žal pa je rožic čedalje manj, izginjajo. Nimam se za izjemno zeliščarko, ker imamo v Sloveniji res zelo dobre zeliščarske kmetije in zeliščarke, a se mi zdi to védenje tako dragoceno. Zanimajo me različne stvari, šla bi tudi za avtomehanika.«
Vedno si je želela potovati in je ob študiju delala, da si je lahko privoščila potovanja; kot zgodovinarka si je od nekdaj želela videti piramide. Pa je šla v Egipt in srečala puščavo, ki jo je čisto prevzela. In se je vračala, spet in spet. Pomaga tamkajšnjim otrokom, v lastni režiji jim je začela nositi pomoč. Na enem od potovanj je spoznala tudi svojega bodočega moža, Tuarega.
Dobrih pet milijonov Tuaregov živi v šestih severnoafriških državah. Že štiri tisoč let so tam, veliko dlje kot države, med katere so zdaj razdeljeni. Tuaregi niso Arabci, so jim pa prav ti vzdeli ime Tuaregi, »modri ljudje«, po njihovi modri puščavski noši. »Ko sem prišla mednje,« pravi, »se mi je zdelo, kot da sem prišla domov.« Tuaregi imajo svoj jezik, tamašek, in svojo pisavo, tifinar, najstarejšo ohranjeno pisavo na svetu, v kateri so samo soglasniki, ker samoglasnikov ne pišejo.
Imeli so, pravzaprav imajo še vedno, matriarhat. Moški si zakrivajo spodnji del obraza. »Moževa babica svojega moža do smrti ni niti enkrat videla z odkritim obrazom,« pravi Mira. Med njimi ni nasilja, spore pa razrešuje najstarejši član skupnosti, ki da obema sprtima stranema nalogo – izhajajo namreč iz tega, da sta za spor vedno kriva dva. Brez odvetnikov, brez denarja se vse zmenijo. Prav tako poznajo ločitve, a tudi pri tem ne potrebujejo odvetnikov: ko moški odide, vse ostane ženi. Druge ženske ji ob ločitvi priredijo zabavo in ji tako dajo vedeti, nisi sama! Le kako jih ne bi imel rad?
Edini trenutek je zdaj
Njihov odnos do smrti je zelo racionalen. Pravijo, da si, ko se rodiš, že za dan bliže smrti. Rojstnih dni ne praznujejo. Ko pri Tuaregih nekdo umre, je umrl. Zdaj bo šel drugam, mogoče ga čaka kaj lepšega, boljšega. Preteklosti ne morem spremeniti, pravijo. Kaj še bo, ne morem vedeti, in trenutek, ki je zdaj, je neponovljiv; edini, ki ga lahko izživim.
»Med Tuaregi sem se naučila toliko stvari za življenje, da jim bom do smrti hvaležna.«
Ko pripoveduje o Tuaregih, Miri žarijo oči, skoraj tako kot takrat, ko govori o Josipini Turnograjski. O svojem življenju s Tuaregi je napisala knjigo Hči puščave, letos bo izdala še knjigo njihovih zgodb in pravljic, še nikoli objavljenih, ki jih je nabrala na terenu. »Ko te pogledajo, točno vidijo tvojo energijo. Za ljudi imajo odličen občutek. Nekateri pravijo, da so naivni, ker v vsakem človeku vidijo dobro. V ljudeh ne iščejo slabega, le dobre stvari, in to jih tepe, ker so zelo odprti in strpni do tujcev, ti pa mogoče nimajo vedno dobrih namenov.« Mira jim iz lastnih prihodkov kupuje hrano, osnovna zdravila in oblačila, hvaležna je tudi za donacije.
»Tuareginje se zelo povezujejo med sabo. Ko ženska rodi pri nas, ima mamo, prijateljice, če ima srečo, a še vedno ostaja sama. V tuareški skupnosti pa je novo bitje, ki je prišlo na svet, del skupnosti. Mama ima res čas samo zase, saj vse breme prevzame skupnost žensk, enkrat pride ena in ji kaj opere, drugič druga, tretja se z njo pogovarja …« Poporodna depresija? Med njimi je še nisem videla, odgovarja.
»Ne potrebujejo nobenega interneta, družbenih omrežij, lahko se pogovorijo z ženskami, ki so okrog njih. Če mama zboli, se ji ni treba spraševati, kdo ji bo čuval otroka, saj ta raste v skupnosti. Pri njih mi je tudi zelo všeč, da si dajejo veliko iskrenih komplimentov: joj, kako si danes lepa. Ženske se podpirajo: poglej, kako smo fejst! Krasne smo!«
Pozabljena
Najraje bi ostala kar tam, med modrimi ljudmi, ki jim je dana beseda sveta, ki starih zamer ne vlačijo s seboj, ampak morava naprej, ker se še nisva niti dotaknili velike strasti njenega življenja, Josipine Urbančič Turnograjske (1833–1854), prve slovenske pesnice, pisateljice in skladateljice. V gimnazijah so dijaki nekoč brali njena dela, danes pa le še malo Slovencev ve zanjo. Bila je prva, ki je upodobila motiv Veronike Deseniške, prva je uvedla motiv deklice vojakinje v slovensko prozo, je ena izmed prvih slovenskih avtorjev, ki so jih še za časa življenja prevajali v tuje jezike.
»Čisto vsakemu slovanskemu narodu je podarila eno delo, od Bolgarije, Rusije, Češke, Slovaške in Poljske do Hrvaške in Srbije – ni naroda, ki mu ne bi posvetila dela z njihovimi junaki.« In bila je nepopustljiva borka za slovenski jezik; s prijateljicami si ni hotela dopisovati v nemščini, ki je bila za tiste čase običajna, temveč je vztrajala pri slovenščini. Pri številnih rečeh je bila prva, čeprav je ustvarjala komaj štiri leta, od svojega sedemnajstega leta do smrti malo pred 21. rojstnim dnevom, a danes komaj vemo zanjo.
Zato si je Mira zadala nalogo, da Josipino vrne v učne načrte, kjer je nekoč že imela domovinsko pravico. Izdala je njen portret v pismih, ki si jih je Josipina izmenjevala z bodočim možem. V treh letih sta si napisala več kot 1100 zares dolgih pisem. Izdala je tudi njena zbrana dela, kar si je Josipina zelo želela, a dobila šele lani: Ogledalo slovenskega srca.
Ker si zasluži
Mira je odraščala v vasi Mače, nedaleč od gradu Turn, kjer je živela Prešernova sodobnica Josipina. Ta je bila predmet njene diplomske naloge in prve doktorske disertacije. Ko je izvedela, da nameravajo njen grob v Gradcu prekopati, ker že dolgo ni nihče plačeval najemnine, je vzela kredit, poplačala dolg in obnovila grob. Zdaj je njegova skrbnica in upa, da bo Josipino, ki je umrla po porodu mrtvorojenega otroka – letos je minilo 170 let od njene smrti – nekoč lahko prekopala, da bo počivala v domači zemlji. A to bi zahtevalo kopico dovoljenj in seveda denarja.
Od kod ta močna prevzetost nad Josipino? V njenih krajih se o grajskih zgodbah ni veliko govorilo, odgovarja, tudi pri študiju slovenščine se z Josipino nista srečali, našli sta se, ko je Mira iskala temo za diplomsko nalogo: »Ko sem v NUK-u odprla njena pisma, me je tako prevzela! Takrat sem bila tudi sama stara 20 let in nikoli ne bom pozabila dne, ko sem začela. Josipina je moja duša dvojčica, jaz pa sem njen glas, ki ga je zaradi zgodnje smrti izgubila. Moja želja je, da bi jo ljudje spoznali in da bi, tako kot so Slovenci Prešerna vzeli za svojega, tudi Josipina postala del slovenske narodne zavesti, del slovenskega kulturnega spomina. Petindvajset let se že borim za to in se bom še naprej. Ker si to res zasluži.«
Vse recikliramo, hvala
Knjig Mire Delavec Touhami ne boste našli v knjigarnah, lahko pa jih naročite po spletu na naslovu www.kdjt.si. To je naslov Kulturnega društva Josipine Turnograjske iz Mač in na istem naslovu izveste tudi, kako pomagati Tuaregom: lahko s finančno donacijo ali z delom dohodnine (TRR pa je odprt pri OTP BANKI, št. računa SI56 0433 1000 3000 325), nadvse pa bodo veseli tudi lepo ohranjenih otroških oblačil in obutve. Bodijev za dojenčke, na primer, tam ni mogoče kupiti. »Oni vse do zadnjega uporabijo. Kar je sprano, perejo namreč na roke, potem uporabijo recimo kot polnilo za blazine, na katerih ležijo. Skratka, vse se reciklira.«
