Potem ko se je prijavila na razpis Mladinskega sveta Slovenije in bila izbrana, je Titi Habicht študentka mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani za deset mesecev postala slovenska mladinska podnebna delegatka. Je bil zanjo podnebni vrh pristanek na trda tla odraslih govoranc, saj ljudska večina podnebni vrh dojema kot en velik bla bla? »Pomembna izkušnja zame, bilo je večje in napornejše, kot sem si predstavljala. A ko me ljudje sprašujejo, kako je bilo, vedno uporabim besedo bizarno. Civilna družba podnebno konferenco upravičeno kritizira, ampak ne smemo zanemariti ne napredka z leti ne truda ljudi, ki noč in dan delajo za to.« Mar te tihe, dobromisleče mravljice vedno znova poteptajo lobisti, odposlanci kapitala? »Ja, seveda, to ni nobena skrivnost. Dogovori niso nikoli tako ambiciozni, kot bi lahko bili, po drugi strani pa smo v zadnjih 20 letih vendarle napredovali (npr. pariški sporazum), a ostaja to v senci neuspehov, ki smo jim priča, ker je treba upoštevati tako naravovarstvene kot poslovne interese.«
»Če bi vse vojaške izpuste dali na kup, bi bila orožarska industrija na četrtem mestu med državami! Največja onesnaževalka je Kitajska, sledijo Indija in ZDA, četrta pa je orožarska industrija!«
Že samo z ustavitvijo vojn bi pomembno zmanjšali izpuste, se strinja. »Emisije v vojski so nekaj, o čemer se molči. Slovenska vojska je ena redkih, ki dejansko poroča o izpustih, ki jih povzroča. Če bi vse vojaške izpuste dali na kup, bi bila orožarska industrija na četrtem mestu med državami! Največja onesnaževalka je Kitajska, sledijo Indija in ZDA, četrta pa je orožarska industrija! To je pravzaprav noro in to sem slišala šele na podnebnem vrhu. Seveda ne smemo zanemariti tega, kar lahko za okolje naredi vsak izmed nas, ampak vedno je treba pogledati tudi širše.«
Evropski uniji sem precej dolžna
Za Titi je družbeno delovanje že od srednješolskih let običajna obšolska oziroma obštudijska dejavnost. Želi delati v dobro družbe, vse bolj jo zanima diplomacija, rada bi delala za evropske institucije. »Ne pisarniško delo in birokracija, zanimajo me pogajanja, multilaterala. Zdi se mi, da sem Evropski uniji kar precej dolžna in je dobro, če to skupnost držav spodbujam še naprej.« Evropska skupnost se ji zdi dragocena pridobitev, nekaj izjemno pomembnega. »Evropa je sestavljena iz veliko majhnih držav, ki same zase niso dovolj močne, da bi konkurirale svetu, skupaj pa smo. In četudi nekateri pravijo, da je Evropa v zatonu, je evropsko gospodarstvo še vedno zelo močno, tudi kulturno je močna enota. Večina mladih nas je rojena v tem sistemu in ne vemo zares, kako je bilo pred tem. Ne pozabimo, da se kot člani EU lahko premikamo kjer koli, gremo na študijsko izmenjavo, služimo denar kjer koli ...«
O begu možganov
Tudi sama je pol leta študirala v Belgiji; takrat je prvič zares živela na svojem, saj sicer kot Ljubljančanka živi doma. »Stanovanjska problematika mladih je ogromna težava in predrago je iti na svoje. V belgijskem mestu Leuven sem bivala v študentskem domu, ki je popolnoma obnovljen nekdanji samostan. Za lastno sobo s skupno kuhinjo in kopalnico sem plačevala 600 evrov.« Zaradi dragega življenja v Belgiji je porabila skoraj vse prihranke, ki si jih je prislužila s študentskim delom v gostinstvu.
Delo ob študiju je za večino slovenskih študentov skorajda nuja. »Sem ravno v precepu: si najti manj plačano delo v svoji stroki ali precej bolje plačano delo na področju, ki me ne zanima – v gostinstvu? V njem nimam ambicij, je pa izredno fleksibilno delo, solidno je plačano, še posebej z napitninami. Obenem sem se ravno v gostinstvu naučila, kako biti dober z ljudmi, da jih zdaj bolje razumem, razberem njihove želje, geste. Menim, da bi se moral vsakdo enkrat v življenju za nekaj časa preizkusiti v delu z ljudmi – bodisi v gostinstvu bodisi trgovini, da izkusiš, kako je biti tisti na 'drugi' strani. Tako bi bili ljudje veliko manj zoprni.« Delo v gostinstvu jo je še bolj izmojstrilo v potrpežljivosti in prepričana je, da nam poleg prijaznosti prav te lastnosti najbolj manjka.
»Z razlogom imamo takšen beg možganov, saj so priložnosti v tujini boljše, več jih je in bolje so plačane. Sama nisem izjema, vsaj za nekaj let bom gotovo šla v tujino.«
Na vprašanje, ali so mladim v Sloveniji odprta vrata, potem ko dosežejo ustrezno smer izobrazbe, odgovori nikalno. »Nekaj priložnosti sicer je, zanje moraš biti odprt, ampak z razlogom imamo takšen beg možganov, saj so priložnosti v tujini boljše, več jih je in bolje so plačane. Sama nisem izjema, vsaj za nekaj let bom gotovo šla v tujino.«
Razlike med svojo generacijo in tisto njenih staršev vidi tudi v tem, da se mladi hitreje dogovorijo o nečem, saj jih ne druži upanje, ampak zavedanje, da jih bo neukrepanje stalo veliko več, zato se trudijo po najboljših močeh. »Generacijo naših staršev je vseeno še družilo upanje, mi pa smo bolj prestrašeni, zelo težko je videti svetlobo v prihodnosti. Vsakič znova so velike odločitve razočaranje za civilno družbo in ohranjati upanje je zelo težko, zato razumem mlade, ki so postali apatični, cinični, razočarani – nad podnebjem, vojnami ... Po drugi strani pa si obupa ne moremo privoščiti, zato je vsak aktiven mlad človek toliko bolj dragocen.«
Vprašanje in poziv vladajočim
»Najprej se moramo vprašati, koga sploh mislimo, ko rečemo vladajoči. So to vodje držav, ki sprejmejo dokumente? Kaj pa tisti, ki stojijo za njimi in vplivajo na odločitve z lastnimi interesi? Teh je namreč mnogo – nobena odločitev ne bo sprejeta, če bo v nasprotju z interesi katerega koli državnega ministrstva ali pa lobijev in močnih posameznikov, ki so lahko tesno povezani z državo. Odločevalski procesi so večplastni in težko naslovimo zgolj vladajoče. Ampak da ne dolgovezim: prosila bi jih, naj na prvo mesto postavijo interese ljudi, ne kapitala,« pravi Titi.
