Zgodnji jesenski gozd ima tisoč glasov, vonjev in podob. Eno življenje, ki se pretaka v neštetih oblikah. Gozd ta čas že razmišlja o slavnostni opravi pred zimskim pogrebom. Zrak je tako poln, da ga ne diham, temveč pijem. Gozd kot tempelj življenja, v katerem se moli z – življenjem. In trohnenjem.
Iz sanjarjenja me prebudi znan obris, ki štrli nekaj centimetrov nad mahom. Arhetip, ki ga pozna vsak pravi Slovenec: goba! In kot vsak pravi Slovenec se imam tudi jaz za neke vrste poznavalca gob. Ah, proč z lažno skromnostjo – strokovnjak bo bolj primerno. Kot deček sem z družino ure in ure lazil po džungli kozjanskih zakotij v iskanju sluzastih zakladov in takole iz glave poznam vsaj dvajset vrst gob. Ocenjujoče premerim najdbo pred seboj in stari, zaprašeni abak v glavi zamelje po znanih algoritmih. Dolg bel bet, koničast klobuk brez enake barve in brez vsakega znamenja: kukmak. Ali nekaj takega. "Užitna, stoprocentno," samozavestno pokimam fotografu. Ter pomaham tretjemu članu ekspedicije, naj se približa in potrdi mojo oceno. Luka Šparl s kotičkom očesa na deset metrov ošine mojo trofejo: "Smrtno strupena!" Drevesa se stresejo v žametnem posmehu.
Spet je ta čas v letu in mi smo v gozdu. Američani so imeli zlato mrzlico, Nizozemci tulipansko norijo, Slovenci pa imamo gobe. Nekje med majem in oktobrom na desetine, na stotine tisočev prebivalcev in prebivalk gozdnate deželice začuti klic divjine ter preplavi mahovje. Gobje kraljestvo, najbolj priljubljena gobarska skupina na Facebooku, ima prek 33 tisoč članov in članic. Gibanje Svoboda, največja stranka vladne koalicije, jih šteje 13 tisoč. Da, gobe so slovenska pop kultura, najbolj cenjene med njimi pa uživajo status večnih klasik. Veliki ajdovski goban je prislovični beli kit vsakega pravovernega gobarja, ki je za odrešilni pogled na njegov klobuk v mahu pripravljen prestati večurno epopejo po trnju, blatu in med klopi; tudi pisec teh vrstic sem že kdaj v ekstazi klečal pred katerim z občutkom, da v življenju ni mogoče doseči več od tega ... Ker pa glive niso samo jurčki in lisičke in ker hosta ni dvorana za množično psihoterapijo, je bilo primerno, da pričujoči magazin v duhu svojega poslanstva prosvetljevanja množice povabi nekoga, ki velja za eno največjih avtoritet, kar se tiče gliv.
Dovolj je vsega nekaj korakov po gozdu, da Luka Šparl, ekolog in mikolog (glivoznanec), upraviči povabilo. S fotografom se, zadeta od vožnje po pohorskem makadamu, ki bi lahko vodil tudi na Machu Picchu, komaj prav opotečeva pod krošnje, ko mojster že kleči ob trhlem štoru. Iz njega nam dobrodošlico zaželi prva med gobami, ki jih srečamo tisti dan – lepljivi rožiček. Drobna in neugledna stvarca, ki spominja na majhno koralo in za katero si niti pri najboljši volji ne bi mislil, da lahko ima kakršnokoli smiselno nalogo v ekosistemu; lepa ravno ni, za v pisker še manj, kaj torej ostane? "Takšni organizmi razkrajajo stare panje in jih spreminjajo v hranilo za nova drevesa, ki lahko zrastejo iz njih; tako pomembno prispevajo k obnavljanju gozda," pojasni Šparl, ki je do svojega znanja prišel z vestnim študijem in preiskavami pod mikroskopom.
Tisoč in ena goba v glavi
Za gobe sta ga navdušila že starša, s katerima je iz domačega Mestnega Vrha pri Ptuju vsako leto za en teden odšel na počitnice v eldorado slovenskih iskalcev gozdih zakladov – na Pokljuko. "Zlasti mama je bila izvrstna gobarka, tudi tekmovalna je znala biti," se spominja. "Na gobe je gledala predvsem s kulinaričnega vidika, medtem ko sem jaz že kmalu začutil, da to še zdaleč ni njihova edina odlika." Bolj ko je spoznaval ta nenavadna in nerazumljena čudesa evolucije, bolj je bil navdušen nad njimi. Študij ekologije v Mariboru je zaključil z magisterijem o glivah v jelševem gozdu na Turnišču pri Ptuju. Danes, pri 36 letih, je nemara celo največji slovenski poznavalec tega področja, promotor vzdržnega gobarjenja in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi; je član več gobarskih društev, v sklopu katerih organizira tabore in izobraževanja na najvišji ravni tako za laike kot strokovnjake. "V Sloveniji raste okoli 5.500 vrst gob; dober mikolog jih na pogled prepozna približno tisoč. Lahko rečem, da sem tudi sam nekje pri tej številki." Tisoč vrst takole iz glave – ko gre za gobe, je možak pravi pravcati Chat GPT (medtem ko sem jaz s svojimi – denimo – tridesetimi sortami z vidika informiranosti nekje na ravni ročnega mlinčka).
Gozd ne pozna tehnoloških presežkov
Kolikor gliv, toliko čudi. Ene so torej razkrojevalke, druge so zajedavke, ki sicer zažirajo drevo, imajo pa lahko koristne učinke za številne žuželke; tretje so sožiteljice, ki se svojimi hifami (nitkami, ki tvorijo podgobje) prepletejo s koreninami drevesa in mu tako omogočijo črpanje hrane iz bistveno širšega območja. Khm, če prav pomislim, so to tri temeljne preživetvene strategije, ki jih za življenje v skupnosti ubira tudi večina človeške biomase. In kakor pri ljudeh so tudi med gobami za skupno dobro posebej pomembne tiste, ki zmorejo živeti v sožitju s preostalimi oblikami življenja. Ravno ko na žive in mrtve preklinjam izdajalsko mušnico, mi Šparl pojasni, da so tovrstne strupenjače, ki vsakih nekaj let še vedno napišejo tudi kakšno osmrtnico, sicer med najboljšimi prijateljicami dreves. Zdaj pa bodi pameten … Narava ima pač svojo logiko, po kateri se razvija s svojo hitrostjo – medtem ko človeštvo divja od enega dopaminskega odmerka do drugega, slepo sledeč predvsem logiki kapitala, smešno verujoč v svojo superiornost. V gozdu ni tehnoloških presežkov, temveč ima vsako, čisto vsako bitje točno določen namen, ki mu zagotavlja njegovo mesto pod krošnjami vsevednih dreves.
Toda podnebne spremembe in pretirana sečnja nepovratno spreminjajo naravo, na katero smo Slovenci in Slovenke tako ponosni in v naročje katere se tako radi zatekamo, ko življenje v betonskem čebelnjaku postane preveč zadušljivo. Da se v celoti obnovi, da torej nova drevesa zamenjajo stara, je povprečen gozd v Sloveniji potreboval vsaj 120 let; danes se drevesa v njem zaradi sečnje zamenjajo že kakih štirideset let prej. Stari gozdovi pa so bistveno učinkovitejši pri zadrževanju ogljika, ki bi sicer krepil toplo gredo, v katero smo spremenili atmosfero planeta – premorejo namreč več vrst gliv, ki so ključni zbiralniki toplogrednih plinov; to je največja med številnimi odlikami bitij, v katerih večina ljudi vidi predvsem prilogo k omletam. "Kdo daje ljudem pravico, da odločamo, katera bitja naj ostanejo v nekem gozdu, katera pa bomo odstranili? Zakaj bi bil človek z vidika ekosistema več vreden kot, na primer, tristoletno drevo? Gliva, žival in drevo imajo vrednost že sami po sebi, ne pa zgolj kot neizkoriščeni resursi in viri dobička," je prepričan Luka Šparl – prepričanje, ki je osnova osebnega manifesta vsakega pravega okoljevarstvenika. Da je Šparl pravi, ni dvoma – njegovo spoštovanje do narave je tolikšno, da se je zaradi nje že pred osmimi meseci odpovedal osebnemu avtomobilu. Med drugim.
Onkraj gobokletja
Seveda tudi pretirano gobarjenje uničuje naše gozdove; na vrhuncu sezone je Maribor le predmestje Pohorja, Ljubljana pa spalno naselje za Pokljuko – Šparl navrže podatek, da v tistih dneh iz prestolnice proti pokljuškim najdiščem dnevno krene tudi po 10.000 avtomobilov. "Že če vsak nabere kilogram ali dva gob, je to nepredstavljiv pritisk na gozdove. Poleg tega ljudje prevečkrat uničujejo podrast in škodijo miceliju z napačnim načinom nabiranja gob." Slednje je treba razumeti zgolj kot vidne plodove velikanskega podzemnega organizma (zanimivost: za drugo največje živo bitje na vsem planetu velja micelij štorovke v ZDA, ki se razrašča po površini, veliki za več nogometnih igrišč; v Evropi pa je največji živeči organizem štorovka iz Švice, ki pod zemljo menda obsega 800 krat 500 metrov). Trganje beta iz zemlje in trebljenje na drugi lokaciji škodujeta celotnemu občutljivemu gobjemu bitju; gobo je treba nalahno zavrteti in tako pretrgati hife, nato pa nastalo vdolbinico narahlo prekriti s prstjo in nad njo očistiti konec. In kako ločiti mušnico od kukmaka? Po tem, ko smo jo s celim betom izpulili iz tal, se je treba prepričati, ali ima pri dnu nemara odebelene ostanke »jajčne« lupine, iz katere rastejo strupenjače.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
