Sveti sedež je Medžugorju podelil status »nihil obstat«, kar pomeni, da so odobrili javna romanja h Kraljici miru in bogoslužje po cerkvenih naukih, ne priznavajo pa resničnosti zgodb o prikazovanjih in sporočilih Marije – ta se trem vidcem enkrat mesečno še vedno javlja. Ne glede na vse je neizpodbitno dejstvo, da so prav domnevna nadnaravna prikazovanja na Podbrdu v zaselku Bijakovići spodbudila zgodbo duhovnega medžugorskega fenomena.
Olajšanje za vse
Kaj odločitev Vatikana pomeni za Medžugorje, smo povprašali dr. Ratka Šimetina iz Zagreba, izjemnega predavatelja in zdravnika, ki se ukvarja z antropozofijo in praktičnim zdravljenjem na osnovi energijskih tehnik ter že leta vodi ljudi v Medžugorje. Pod njegovim vodenjem je lepe trenutke miru doživelo že veliko Slovencev. »To je veliko olajšanje za vse. Papeževi odposlanci so se prepričali, da je vse, kar v Medžugorju počnejo, v skladu s katoliško vero. Zato so priznali 'duhovne sadove' in čaščenje Kraljice miru. Niso pa mogli potrditi nadnaravnih pojavov. Vendar če bi bilo vse izmišljeno, tudi duhovnih sadov, o katerih govorijo, ne bi bilo. Ti pojavi ne morejo biti izmišljeni ali placebo, ljudje so se sami prepričali, da so resnični, torej da je Kraljica miru prisotna ter ustvarja pozitivno atmosfero miru in ljubezni. Njena sporočila so zelo globoka, v njih pa ljudem svetuje, da se obrnejo vase in se v sebi srečajo z Bogom. Prav tako jih vabi v cerkev, kjer sta tako ona kot Jezus vedno prisotna. Vsak vernik lahko občuti prisotnost Božje matere. Cerkev je pa previdna, ker se bojijo, da za tem stoji prevara, ampak mislim, da bi se v 43 letih pokazalo, če kaj ne bi bilo v redu.«
Zdaj, ko imajo potrditev Vatikana, bo v Medžugorje prišlo še več romarjev. Sicer pa je bil tudi sam priča, ko so vidci dobivali Marijino sporočilo. Prvič pred 40 leti, ko je vseh šest vidcev med molitvijo padlo na kolena in se neslišno pogovarjalo z Božjo materjo. »Župnik je prijel vidko za roko, jo premikal sem in tja, a se ni odzvala. Strokovnjaki so vidce mnogokrat testirali in ugotovili, da takrat ničesar ne čutijo. Jaz sem to malo opazoval, potem pa sem se osredotočil na svoje srce in občutil, kako mi Marija pravi, 'spusti me v svoje srce'. Takrat sem zares občutil njeno prisotnost in potem smo začeli prihajati s skupinami. Vedno naredimo iz tega duhovni dogodek.« Veliko ljudi, pravi, je doživelo spremembe, veliko veselje. V Medžugorju pa hranijo tudi ogromno dokumentov – pričevanj ljudi.
Življenje se je povsem spremenilo
Nekajdesetletna zgodovina prikazovanj v Medžugorju dokazuje, da ljudje vedno znova pridejo zaradi čudežev notranjih ozdravljenj. Tako tudi Ivica Valentan ne bo nikoli pozabila svojega drugega obiska tega romarskega kraja leta 2010, ko se ji je življenje povsem spremenilo. »Prvič sem bila v Medžugorju leta 1981, ko se je vse skupaj začelo. Bila sem v prvem letniku srednje šole in smo se tja odpravili z našim kaplanom,« se spominja. Ampak je bila premlada, da bi se zavedala, kaj se tam v resnici dogaja. Skoraj trideset let pozneje pa se je v to romarsko središče vrnila z Olgo Šerbinek, ki je bila takrat še znana podjetnica, pozneje pa se je začela ukvarjati z ezoteriko. Obiskala je vsa najbolj znana svetovna duhovna središča, bila pri Sai Babi, v Rusiji pri Anastaziji, pri afriških, ameriških in sibirskih šamanih. V hercegovsko romarsko središče se je dostikrat odpravila kot vodnica in tako je s sabo povabila tudi Ivico.
Vedno večji mir
»V življenju sem imela najrazličnejše preizkušnje. Vse življenje verujem, da je nekaj nad nami, neka višja sila. To je lahko Jezus, Marija, kakorkoli to nekdo doživlja,« začenja svojo pripoved. Olga ji je veliko pripovedovala o Medžugorju in nazadnje se je odločila. Že na avtobusu so se udeleženci povezali. »Peli smo in malo zmolili, v srcu pa sem imela en tak poseben občutek – vedno večji mir.« Prvi dan so obiskali hrib Crnica, kjer naj bi se šestim najstnikom prvič prikazala Marija. »Občutila sem še več miru, res je blagodejno deloval na mojo dušo,« se spominja. A nič je ni moglo pripraviti na naslednji dan, ki ga seveda ne bo pozabila, dokler bo živa. Skupina se je odpravila na Križevac, hrib križevega pota, na vrhu katerega so leta 1933, ob 1900. obletnici odrešenja, verniki postavili križ. »Olga nam je dejala, da lahko na tej poti odpustimo bremena in da naj dovolimo vsem čustvom, da pridejo na plan. 'Dovolite si čutiti in sprejemati', nam je dejala, jaz sem njene besede vzela resno, dobesedno in sem se preprosto prepustila njenemu vodstvu. Prve tri postaje sem samo jokala, sprostila se je vsa žalost, ki je bila v meni, ne vem, od kod. Na vsaki postaji smo si podelili izkušnje, se objemali, potem pa so se mi začele dogajati nenavadne stvari. Ko je Olga molila, so se mi začele roke dvigovati v zrak, razpele so se kot v križ. Imela sem občutek, kot da jih velik magnet vleče proti nebu, in jaz sem se samo prepuščala. Zdelo se mi je, kot da se odpiram neki sili, nečemu lepemu.« V takšnih občutkih je prišla do predzadnje postaje.
Nekaj v meni se je prelomilo
»'Odložite še zadnja bremena,' nam je rekla Olga.« In takrat se je zgodilo. »Začelo me je zvijati naprej in nazaj, čutila sem zelo močno energijo, ljudje so mi hoteli pomagati, pa sem jim rekla, naj me kar pustijo. Z zaprtimi očmi sem videla zlato svetlobo, ki pada name. Vse skupaj je trajalo morda dve minuti, zanimivo je bilo, da sem na koncu namesto svojih nog videla samo srebrne kristale, ko sem se pripognila. Zdelo se je, kot da se je takrat nekaj v meni prelomilo. Dotlej sem imela zelo močan ego, po tem doživetju pa se je tudi moj način razmišljanja povsem spremenil. Drugače sem začela živeti. Zdaj skušam živeti resnico, to, kar mislim, govorim in delam s srcem. Odtlej tudi čutim v rokah neizmerno energijo, vendar je ne uporabljam. V vseh ljudeh iščem dobro, saj smo vsi otroci boga in vsakdo ima svojo vlogo. Vsak, ki mi pride naproti, pride z namenom, da mi preda sporočila, ki jih moram slišati. Včasih me prizadenejo, včasih delujejo blagodejno. Iz vsega tega se poskušam nekaj naučiti. Mi smo tako ali tako na tem planetu samo na obisku. Smrti bi se pravzaprav morali veseliti, ne žalostiti, saj pomeni samo prehod v drugo obliko življenja. Živeti moramo v tem trenutku in biti zelo hvaležni, da živimo na območju, kjer nam pravzaprav nič ne manjka. Tega se premalo zavedamo. Odtlej sem veliko več v naravi in iščem mir. Zelo sem hvaležna za to izkušnjo, zato se vedno znova vračam v Medžugorje, in vsakomur želim, da bi začutil tak mir, kot sem ga jaz. V življenju imam velike preizkušnje, vendar verjamem, da mi Bog ne bo naložil večje naloge, kot jo lahko prenesem. Ko začneš hoditi po duhovni poti, dobivaš najrazličnejše preizkušnje. Treba je samo zaupati. Nekaj je nad nami, kar nam vedno pomaga, tega se včasih premalo zavedamo,« sklene pripoved in nam še zaupa, da se je ravno prejšnji teden spet vrnila iz Medžugorja.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
