»Zdelo se mi je, da vsaka potrebuje svoj bivalni prostor,« pove Robert Turk, grafični oblikovalec, ki je na oblikovni srednji šoli, ko so njegovi sošolci sestavljali modelčke vlakov in ladij, izdeloval replike bidermajerskih omaric in stolov.
»Nad starinskim pohištvom me je navdušila oma. Bila je potomka veleposestnika, lesnega trgovca in gostilničarja Martina Vevra, ki je v svoji gostilni pri Slaparjevih v Lukovici uredil kavarniški salon. Tja so zahajali pomembneži, tudi Janko Kersnik, ki so mu ta srečanja dala navdih za roman Jara gospoda.« Robertu so zgodbe, fotografije, predmeti in pohištvo, ki ga je podedovala njegova stara mama, tako razburkali domišljijo, da je že kot otrok začel iskati informacije. »V mestni knjižnici – literatura je bila v tistih časih zelo omejena – sem našel eno samo knjigo o stilih in pohištvu, ki so jo prevedli iz francoščine, in se jo dobesedno naučil na pamet.« Zamudnina za izposojeno knjigo je bila gromozanska, še večja pa Robertova ljubezen do starinskega pohištva, ki traja še danes.
Biblija izdelovalcev miniaturnega pohištva in opreme je Queen Mary's Dolls 'House, ki je razstavljena na Windsorskem gradu v Angliji. Hišo, s katero je kraljica želela pokazati, kako vrhunski so njihovi umetniki in kako spretni so angleški obrtniki in oblikovalci, je zasnoval čisto pravi arhitekt, sir Edwin Lutyens. Hiša je najprej služila kot zgodovinski dokument o tem, kako je v nekem obdobju živela kraljeva družina v Angliji. Kasneje so jo uporabili za zbiranje sredstev za kraljičine dobrodelne namene. Vse, kar je v hiši, so zelo natančne kopije originalov, od preprog, zaves do pohištva. V kopalnice je napeljan delujoči cevovod, iz katerega priteče voda, v vinski kleti so steklenice, napolnjene z vini in žganimi pijačami, motorji avtomobilov delujejo, prav tako miniaturno orožje. Ure, tudi te seveda delujejo in se jih da naviti, so izdelali pri Cartierju, v knjižnici na policah stojijo tiskane knjige z izvirnimi zgodbami pomembnih angleških avtorjev, tudi umetniške slike so dela pravih umetnikov.
Očaran nad Francijo v 18. stoletju. Fant si je priskrbel lok žagico in nekaj vezanih plošč, na podstrešju dedkove hiše poiskal okrasne letvice, blago starega pohištva in koščke svilenega blaga ter se lotil dela. »Začel sem izdelovati replike miniaturnega pohištva v slogu francoskega Ludvika XV. (rokoko). Naredil sem približno 20 kosov pohištva.« Potem se mu je zgodilo življenje in njegove umetnine so več let ostale pospravljene v škatlah. Svojo ljubezen je gojil s proučevanjem zgodovine življenja v Franciji v 18. stoletju. »Preštudiral sem vso mogočo literaturo. Začel sem s pohištvom, potem se je samo še odpiralo. Vse me je zanimalo. V Franciji so takrat izdelovali najbolj prefinjeno, najelegantnejše, najinventivnejše pohištvo. Imeli so izvrstno tehniko. Vsa oprema prostorov, od stropov, lesenih opažev, tapet, kaminov do slik, ur in porcelana, je bila narejena za maksimalno udobje.« Roberta je tako potegnilo noter, da se je, ker je bila večina literature napisana v francoščini, pač naučil še jezika. Dodobra je preštudiral tudi glasbo in obleke iz tistega obdobja. »Ste vedeli, da so takrat naslonjala za roke zamaknili od 15 do 20 cm nazaj, da so se jim oblačila lepo razprostrla okrog stolov?« Robert je prava enciklopedija na dveh nogah. In nekako logično je bilo, da bo svoje znanje slej kot prej nekje uporabil. »Ko sem pred dobrim letom iskal podatke po internetu, sem naletel na svet miniatur. Takrat sem se spomnil na svoje, ki sem jih izdelal, ko sem hodil še v srednjo šolo.«
Miniature so iz škatle romale na Robertovo delovno mizo. Malce jih je obnovil, pomladil z novimi pozlatami in fotografiral, fotografije pa objavil v skupinah, ki se ukvarjajo s tem. »Odzivi so bili zelo dobri, zato sem se odločil, da se spet lotim izdelave, tokrat profesionalno. Moje miniaturno pohištvo namreč ni bilo izdelano v pravilnih merah, saj se mi pri 16 niti sanjalo ni, da kaj takega sploh obstaja. Kaj šele da bi vedel, da se nekateri ljudje celo poklicno ukvarjajo z izdelovanjem miniatur. Predpisane mere za t. i. 'dollhouse miniatures' so 1 : 12, da se vsi kosi ujemajo med seboj. Veste, to je v svetu velik posel. Miniature najvišjega ranga, gre za muzejski rang, kjer delajo replike predmetov iz palač, dosegajo astronomske cene.« Navdih za miniaturno pohištvo, pove Robert, izdelovalci črpajo iz tri metre visoke Queen Mary's Dolls 'House, ki je razstavljena na Windsorskem gradu v Angliji.
Nova ljubezen – kitajsko miniaturno pohištvo. »Lani poleti mi je prijateljica poslala fotografijo iz Hongkonga z vprašanjem, ali mi kaj prinese. Na eni od tržnic je namreč našla stojnico s kitajskim mini pohištvom. Ker so bili zame tisti kosi pohištva predragi, sem se ji lepo zahvalil, slika pa mi ni dala spati. Sedel sem za računalnik in začel brskati po spletu. Uspel sem najti popolnoma enako pohištvo po relativno dostopnih cenah, od 10 do 30 evrov za kos.« Ko je dobil prve omarice, se je zastrupil. Čez nekaj mesecev je imel vse, kar se je dalo kupiti. Knjižni regal, na katerega je postavil svoje nove dragocenosti, je hitro postal premajhen. Kupil je večjega in se lotil izdelave kitajskih sobic. »Izdelal sem stene, natisnil in položil tapete, napeljal osvetlitev, naredil preproge. Potem sem začel iskati dodatke, od blaga, porcelana, žada do glasbenih inštrumentov, skratka vse, kar sodi v kitajske sobe. Nastala je zbirka desetih popolnoma opremljenih sobic: studio, 'curiosity cabinet', vrtna soba, soba modro-belega porcelana, zlata zmajeva soba, čajna soba, soba porcelana benjarong, rdeča zmajeva soba, kavna soba in soba Qui Yinga.« Ko je Robert začel kupovati prve kose miniaturnega kitajskega pohištva, se je seveda spet zakopal v knjige. »Kitajska me fascinira, sploh njihova umetnost in vse, kar je tradicionalnega. Miniaturno pohištvo, ki je zelo lepo izdelano, je narejeno iz masivnega eksotičnega lesa (rožnega lesa). Določeni kosi so popolne replike pohištva, ki ga vidimo v muzejih.«
Edini izdelovalec miniaturnega pohištva v Sloveniji. Ko Roberta povprašam, koliko ljudi v Sloveniji izdeluje miniaturno pohištvo, pove, da ni uspel najti niti enega. »Če kdo dela kaj podobnega, bi bil zelo vesel, če bi me poklical, da si izmenjava izkušnje.« V njegovem ateljeju je zdaj že vse pripravljeno, da se loti dela. »Orodje imam, materiale, načrte in skice tudi. Se ga pa lotevam zelo počasi. Ker je narava mojega poklicnega dela zelo stresna, si želim, da bi to, kar bom počel za svojo dušo, lahko delal počasi in ob tem maksimalno užival.« Je pa poleg ročnih spretnosti, umetniške žilice in znanja za tako delo treba imeti tudi precej potrpljenja. Več dni lahko traja, da je narejen en sam malo bolj zapleten kos pohištva. »Že samo pozlata mi vzame veliko časa. Predmet je treba najprej prebarvati z osnovo, potem pa nanj natančno nanesti 24-karatno zlato v lističih. Če hočeš, da bo vse skupaj videti dobro in čim bolj realistično, moraš biti zelo natančen. Pravi poznavalci hitro opazijo, če kaj ni v redu.« Kako je predmet izdelan, se najbolj odraža v njegovi ceni. »Cenovni rang na tem področju je zelo širok. Moje miniature bodo nekje srednjega razreda.« To pomeni, da boste za en miniaturni Robertov naslonjač iz 18. stoletja odšteli od 75 do 120 evrov. Verjetno mu bo marsikatera vrata odprl tudi intervju, ki ga bodo kmalu objavili v eni od tujih revij. »Ko sem objavljal fotografije svojih miniatur na internetu, me je kontaktirala novinarka, ki piše za Dolls House World Magazine, eno od vodilnih revij na tem področju, da bi me radi predstavili v njihovi reviji.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
