»Mladost ni obraz brez gub, to je energija! Lahko si star in brez življenja pri dvajsetih ali pa zelo mlad pri sedemdesetih!« pravi Marija Orel, ki je pred kratkim izdala svojo knjižico, priročnik Modrosti in skrivnosti za ohranjanje mladosti, s katerim je hotela pokazati, da se ženska tudi po šestdesetem letu lahko spravi »na konja«, neobremenjeno zaživi in najde ljubezen, na katero je dolgo čakala. Pravi, da se je nekdaj preplašena, žalostna, jezna in trmasta deklica, polna občutkov manjvrednosti, z vztrajnim delom spremenila v samozavestno, močno in zrelo žensko, ki je v sebi ohranila igrivost in otroško občutljivost.
Priročnik je odsev njenih bogatih življenjskih izkušenj in spoznanj. »Prijatelj mi je rekel, da je takšen kot jaz – majhen in dober. Prebereš ga hitro, ampak bereš ga pa lahko vse življenje,« se je nasmehnila in začela razlagati o svojem zanimivem življenju. »Otroštvo z mano ni bilo prijazno. V našo družino so se prikradle težke bolezni, zaradi česar so se dogajale situacije in stiske, ki jih nisem razumela. Bolj ali manj nas je z bratoma s trdo roko vzgajala soseda Lojza. Kar naprej nam je grozila, da nam bo mama umrla, če ne bomo pridni. Mene je poniževala in me prepričevala, da iz mene nikoli nič ne bo in da me nikoli ne bo nihče maral.« Norčevala se je iz njene nizke rasti in videza. Eden od dogodkov, ki se ji je močno vtisnil v podzavest, čeprav ji je zanj brat povedal šele veliko kasneje, se je zgodil, ko je imela kakšne tri leta. »Lojza je morala z bratom v bolnico, in ker zame ni imela varstva, me je pustila doma samo v stajici. Ko sta se po dolgem času vrnila, sta me našla prestrašeno in objokano, umazano od nog do glave. Brat se je ob pogledu name še sam prestrašil in oba sva še dolgo jokala.« Ko razmišlja o tem, se še danes zjoče, pravi. Spominja pa se tudi dobrih Lojzinih plati. »Ko sem nekoč padla s peči in se tako poškodovala, da tri mesece nisem mogla govoriti, je organizirala pohod na Brezje, da bi molili za mojo ozdravitev, in nekaj dni po tem dogodku sem res čudežno spregovorila.«
Vedno se je znašla
V življenju se je znašla na različne načine in kakor mačka vedno pristala na nogah. Da je preživela krizne trenutke, ki so se v njenem otroštvu kar vrstili, je razvila svojo obliko obrambe, zaradi katere je bila pot do njenega srca zaprta. »Fantje so me občudovali, govorili so mi, da sem luštna, in me imeli radi, a kaj ko jim nisem verjela. Danes se počutim veliko lepšo, kot sem se takrat. Zaljubljanje na prvi pogled mi je šlo zelo dobro od rok, od nog pa pobeg, ko je bilo treba narediti prvi korak,« se smeji. Bilo jo je namreč strah razočaranja, bala se je, da jo bodo fantje zapustili (kot jo je Lojza triletno v stajici in kot jo je njena prva ljubezen). Zelo si je želela ljubezni, po drugi strani pa se je vedno izognila resnim zvezam, in ko se jih je osvobodila, ji je vedno odleglo. V njej se je bilo toliko nasprotujočih si trenutkov, zraven pa jo je bilo še strah, da bo zbolela za katero od bolezni, ki so pestile njeno družino (kajti govorili so ji, da temu ne bo ubežala). Začela je toniti v vedno večjo depresijo. Pomagala si je z antidepresivi, in ko ji je zdravnik rekel, da je zdaj zapisana zdravilom, se ji je zazdelo, kot da se vse prerokbe uresničujejo. Prva velika prelomnica v njenem življenju se je zgodila, ko je pred kakšnimi štirimi desetletji obiskala seminar joge v Lipici in jim je učitelj dejal, da so vse bolezni ozdravljive. »V tistem trenutku sem vedela, da sem zmagala, če je to res!« Opustila je zdravila in šla v svet iskat resnico. Življenje se ji je zavrtelo v povsem drugo smer, zelo drugače od vseh pričakovanj njenih bližnjih!
Čiščenje okostnjakov iz omar
Iznajdljivost ji je pomagala tudi pri financah. Ker se v službah ni znašla, imela je namreč občutek, da ji vsaka jemlje svobodo, se je začela preživljati s spretnim vlaganjem denarja v nepremičnine. Kupila je staro stanovanje, ga obnovila, zelo dobro prodala, s presežkom pa potovala. »Čeprav sta me v selitve in potovanja največkrat gnala nemir in depresija, se je na koncu izkazalo, da so bile te poti zelo smiselne. Pot me je vedno poklicala!« Privlačili so jo guruji, duhovni učitelji, razsvetljeni ljudje, ki sevajo nalezljivo zadovoljstvo in mir, živijo v trenutku ter se dobro zavedajo, da je njihova sreča odvisna od njih samih. »Ko sem prvič srečala takega človeka, sem se odločila takemu stanju približati tudi sama!« Skozi duhovne prakse in potovanja se je poglabljala vase, se spoznavala in čistila okostnjake iz svojih omar. »Sprejeti moraš, da si prestrašen, jezen, zahteven, sovražen. Družba nas uči, da je to grdo, zato vsa ta čustva v sebi potlačimo. Ko vse to sprejmeš tako pri sebi kot pri drugih, se zabava šele začne. Opazuješ se, kdaj si jezen, kdaj sovražen, kdaj ta čustva prihajajo na plan, sedeš, jih podoživiš in predihaš. Ključ je, da prevzameš odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Za vse, kar se mi je dogajalo, sem bila odgovorna sama. Nato sem se vprašala, kaj v resnici hočem; ko enkrat vemo, kaj hočemo, ne sprejemamo kompromisov. Takrat si upamo biti svoji, iskreni in smo na poti k svobodi. Kako je lepo, ko človek enkrat pride na zeleno vejo! Danes me ne mika nikamor več, ni mi treba več iskati učiteljev ali odgovorov. Seveda nisem razsvetljena, ampak imam razsvetljene trenutke, v kakršnih nastajajo citati, zapisani v knjigi. V takih trenutkih se ti odpre svet in življenje zajameš s polnimi pljuči.
Ljubezen v zrelih letih
»Vsa ta moja pot pa ni bila namenjena samo iskanju same sebe, temveč tudi moškega, o kakršnem sem sanjala. Zavedala sem se, da takšna, kakršna sem, ne morem srečati človeka, o kakršnem sanjam. Zdaj vem, da je povsem zgrešeno iskati ljubezen zunaj sebe.« Ljubezen je energija, ki je vsakomur na razpolago. »Pri štiriinšestdesetih sem spoznala človeka, v petih minutah sem mu lahko odprla čisto zadnja vrata svojega srca, se mu razjokala in mu povedala vse skrivnosti svoje duše. Človeka, ki me je sprejel takšno, kakršna sem. Vedno je z menoj, čeprav ga ne potrebujem. Čutim ga, tudi kadar ga ni ob meni.« Marija je namreč zelo rada sama. Po jutranjih obredih in vajah gre ven, na teren, pravi. Uživa na svojem vrtu ali pa raziskuje slovenske kotičke. Zelo rada fotografira – krasne fotografije, ki bogatijo njeno knjigo, je posnela sama. »Skozi življenje sem šla bolj ali manj sama. Sem pa seveda vesela tudi, če me kdo obišče. Enkrat me je neki Indijec na nekem vlaku vprašal: A vi pa kar sami? Pa sem mu rekla, kako sama, poglejte, koliko ljudi je okoli mene. Kadar sem sama, sem najbolj prisotna, največ vidim in v naravi največ občutim. Po navadi me šele mrak in mraz spravita domov, tako zelo uživam.« Življenje se pri šestdesetih lahko šele začne, je prepričana, zato ljudem polaga na srce, naj ne obsedijo pred televizorjem.
Pisanje kot terapija
Pisanje je bilo tudi terapija. Vsak njen dan je orisal neki dogodek in se zvečer zlil v citat. Marija jih je najprej objavljala na Facebooku. »Priročnik se mi zdi kot motivacija, spodbuda, da ljudje lahko vidijo, kaj je mogoče. Recimo tudi to, da se ženska pri šestinšestdesetih postavi na konja. Jaz imam vedno več energije. Srečna sem, neobremenjena, bogata. Vsa ta spoznanja pridejo z leti. Kaj je lahko še lepše, kot če greš brezskrbno mimo lekarne, ker ne potrebuješ ničesar, kar tam ponujajo. Že zaradi tega sem ves dan in vsak dan srečna. V življenju si moramo upati, jaz sem veliko stvari preskusila. Bolj ko se ščitimo, manj varni smo, to bi morali vedeti vsi. Ko se predaš in zaupaš, dobiš občutek varnosti in ljubezni. Če se moje življenje danes neha, lahko rečem, da sem živela in da sem kljub vsemu, kar se mi je zgodilo, dobro živela!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.