»Ker pa je bila naša družba vedno polna predsodkov in stereotipov, ki izhajajo iz strahu pred neznanim, sem vse skupaj potlačila,« pravi Urška Puš, diplomirana zgodovinarka in nekdanja radijska voditeljica, ki jo danes številni poiščejo zato, da bi z njeno pomočjo poiskali stik s pokojnimi – komunicira namreč z onostranstvom. Ker pa iz svojih izkušenj ve, kako težko, tudi boleče je včasih odraščati s tako velikim darom, ki ga odrasli po navadi ne razumejo, pomaga rahločutnim otrokom (in staršem) njihov dar sprejeti, nadzorovati in ga uporabiti v najvišje dobro.
»Videti je bilo, kot bi mi vesolje naložilo ogromno skrivnost, ki jo moram zadržati zase, saj mojega daru ni razumel nihče. Spominjam se bolečin, tesnobe, čustvenega nihanja, prejokanih noči, občutka osamljenosti, žalosti in razočaranja nad ljudmi. Po resnici povedano niti ne vem, kako mi je vse to uspelo prebroditi,« se spominja. Kot otrok ni znala razložiti, da videva duše. »Spomnim se hiše sestre pokojnega dedka, kjer si moral na stranišče mimo lesenih stopnic, ki so vodile na podstreho. Staršem sem govorila, da je tam gor en stric, ker pa na podstrehi v resnici ni bilo nikogar, starši niso vedeli, kaj naj s to informacijo.« Dokler ni dedek malo pred svojo smrtjo nekoč mimogrede povedal, da sta njegova sestra in njen mož živela z nekdanjim lastnikom hiše in mu dovolila živeti na podstrehi, tam je tudi umrl. »Te zgodbe ni vedel nihče drug, bila pa je potrditev za 'strica', ki sem ga videvala. Drug tak primer je bil, ko smo v drugem razredu osnovne šole šli na izlet na Polževo, hrib nad Grosupljem s cerkvico na vrhu. Otroci smo lezli na okna cerkvice in gledali, kaj je notri. Videla sem oranžno krono, ki se premika po prostoru, ter zagnala vik in krik. Ker pa sem očitno to videla samo jaz, sem se potem vsem skupaj zdela še bolj čudna. Nadaljevalo se je na Magdalenski gori, znani po izkopaninah, tam sem čutila tako grozne pritiske in tesnobo, da mi je bilo slabo. Čez leta smo ugotovili, da je bilo tam pobitih ogromno ljudi.« Ker so jo ta videnja in občutki vse bolj obremenjevali in strašili, jih je potlačila globoko v podzavest. »Žalost, jezo in bes pa sem pretvorila v samodestrukcijo, ta se je nekaj let kasneje začela kazati na mojem fizičnem telesu. Zbolela sem namreč za hudim revmatskim obolenjem. Zdravstvenim težavam ni bilo videti konca – trdovratni problemi z želodcem, kostmi, istočasno pa se je pojavil še atopijski dermatitis. Od vsega skupaj se mi je že mešalo. Potem pa sem imela dovolj – zdravstveno stanje me je prisililo, da sem popolnoma spremenila način življenja. Začela sem pri prehrani in gibanju ter nadaljevala z načinom razmišljanja in delovanja. S pomočjo uradne in alternativne medicine mi je uspelo!«
Otroka sta se igrala s pokojno deklico
»Spomnim se čiščenja zelo stare hiše na Dolenjskem. Ob srebanju kave s simpatičnim parom sem v daljavi zagledala njuna otroka. Imela sta spremstvo, pokojno deklico, ki jima je pohlevno sledila. Staršema sem brez oklevanja povedala, kdo je z njima, nakar mi je mama zaupala, da otroka sama pravita, da jima družbo dela neka deklica, ki ju pospremi v šolo in nazaj domov in se z njima veliko igra. Starša sta bila po moji potrditvi otrokovih besed prestrašena. Zakaj? Otroci v zgodnjem otroštvu še niso ožigosani z družbenimi pravili, kaj je prav in kaj ne. Upajo si povedati naglas. Starša sta se tako znašla pred težko nalogo, kako se spopasti s tem, da otroka vidita umrle in se z njimi za nameček še igrata. Ko pride otrok k vam in pove, da je v njegovi sobi deklica, ki se z njim igra, vas bo verjetno šokiralo, ampak v tistem trenutku ga vprašajte, kdo je ta deklica, kako je videti ali se mu je prijetno z njo igrati, ali mu želi kaj slabega. Otroku dajte vedeti, da on kontrolira situacijo in da lahko kadarkoli reče 'namišljenemu prijatelju', da se ne želi več igrati z njim in naj gre domov. Izziv številka dve pa je ozavestiti dejstvo, da otrok vidi umrle, in to sprejeti. Ni namreč hujšega od neodobravanja, nerazumevanja ali celo posmehovanja staršev. S tem ustvarite nepopravljivo škodo, blokade, ki bodo vašemu otroku drastično spremenile življenje. Dali mu boste občutek, da je z njim nekaj hudo narobe, saj to, kar vidi, sliši ali čuti, ni 'normalno'.«
Očitnega ni bilo več mogoče ignorirati. Z vzpostavljanjem ravnovesja v telesu pa je na površje, nekje pri petindvajsetih letih, spet priplavala tista prava Urška s prirojenim darom, ki ga imajo pravzaprav v družini – tako po očetovi kot po mamini strani. »Pradedek po mamini strani je pogosto, tako mimogrede, rekel: 'Glej ga, spet eden gleda skozi okno!' Tudi mami ima svoje izkušnje, ampak kadar vidijo silhueto ali obris, se jim to ne zdi nič čudnega ali pa to kar prezrejo.« Pri Urški so se videnja spet začela v blokovskem stanovanju nekdanjega fanta. Nekoč, ko zvečer ni mogla spati, je pri prižgani luči zagledala tri enako velike ženske silhuete zanimivih barv – od črne, temno modre do vijolične. Ponazarjale so tri vdove, za katere je kasneje izvedela, da so bile v tistem bloku. »Potem pa so se pojavi tako okrepili, da jih preprosto nisem mogla več ignorirati. Prikazovati se mi je začelo vedno več duš, ugotovila sem, da jih vidim, čutim, slišim, vonjam, da z njimi lahko komuniciram. Postajalo mi je jasno, da ima vse v življenju svoj namen in da pravzaprav odkrivam svoje življenjsko poslanstvo!« A se je morala še ogromno naučiti, da lahko danes pomaga drugim. Iskala je ljudi s podobnim darom, da bi ji povedali, kako oni ravnajo z njim, kako naj ga sprejema kot del svojega življenja in z njim normalno živi. Vsak medij ima namreč svoj način povezovanja z duhovnim svetom in razlaganja informacij, ki jih bitja želijo sporočiti. »Ko se povežemo z duhovnim svetom, beremo oziroma kanaliziramo tiste duše, ki to želijo, torej imajo sporočila za svojce.« Po drugi strani pa poudarja, da imamo vsi intuicijo in da vsak prinese s sabo določene darove, vsak nekaj drugega. Njej je bila pač namenjena ta komunikacija z onostranstvom, ki pa ni vedno najprijetnejša. Bitja namreč ne izbirajo časa in prostora, kjer se pojavijo, niti oblike. Pojavljajo se v avtobusu, pri frizerju, doma, v nakupovalnem središču. »Nekoč sem nesla nazaj v trgovino plesnive jogurte in je za žensko pri informacijah stala gospa. Ker ni imela posebnega sporočila, sem bila tiho.« Sicer se pa v vsaki situaciji posebej odloča, ali bo sporočilo duše predala ali ne. »Pred časom sem recimo imela v Grosuplju sestanek z nekim gospodom za vodenje prireditve, pa nisva še niti začela, ko se mi je prikazal njegov dedek. Šele ko sem možaku povedala vse, kar je dedek želel, sva se lahko začela pogovarjati poslovne stvari.« Podobno se je zgodilo v Murski Soboti, kjer ji je prijateljica na kavi želela predstaviti dekle, ki tam dela in je želela spoznati Urško. Hkrati z dekletom se je Urški prikazal njen pokojni dedek. »Sporočila sem ji, kar mi je razlagal, in jo je skoraj kap,« se nasmehne.
Moraš postaviti meje. »Sčasoma se naučiš prisluhniti vsakemu, moraš pa postaviti meje. Pri meni ni kompromisov, kadar grem spat, grem spat. V mojo spalnico nimajo vstopa! Še posebej ker z nama s partnerjem v sobi spi tudi najin sin!« Zaščiti se z raznimi tehnikami, ki se jih je z leti naučila. »V težkih obdobjih nas pridejo duše bodrit, da se poberemo, povejo nam, da so na nas ponosne ali da jim je tam, kjer so, lepo.« In to je začutila kot svoje poslanstvo – pomagati ljudem, ki prihajajo k njej na posebna svetovanja. »Imela sem primer, ko je prišel pokojni sin mami povedat, da v onostranstvu končno počne, kar si je vedno želel na Zemlji. Da je torej šofer. Pred časom me je obiskal prijatelj, a naju je med pogovorom obiskala duša njegove pokojne prijateljice in mi pokazala tatu vrtnice. Ko sem ga vprašala, ali mu to kaj pomeni, je s solznimi očmi dejal, da je prijateljica res imela takega. Ker je bil že star, ga je hotela predelati. Ženska je nekaj tednov pred tem umrla, le nekaj ur po njunem srečanju, in se je prišla od njega poslovit.« Izkušnje raznih srečanj z dušami iz Urške kar vrejo, zato je seveda neizogibno vprašanje, kako se z njenim darom spopadata njen mož in dveletni sin.
Mediji so kot svetilniki za duše v temi. »Včasih me kdo vpraša, ali me ni strah živeti z Urško, zato ker pač vidi duše umrlih,« je na njeni strani zapisal njen Erik. »Ker si je vse to težko predstavljati, sem tudi jaz najprej z nelagodjem sprejel, ko mi je začela razlagati, katere duše vidi v najini dnevni sobi. Sčasoma pa se navadiš. Navadiš se na prepih pri zaprtih oknih, utripanje elektrike, žarnice, ki jih raznese kdaj v najini bližini, na sporočila, žalujoče in zgodbe, ob katerih mnogokrat onemim. Tako ugotavljam, da se s smrtjo pot duše ne konča, ampak zgolj nadaljuje. Na lepše. In da so njihova sporočila zdravilna. Mediji so kot svetilniki za duše v temi. K njej prihajajo, kamorkoli greva, in včasih se nagne k meni in mi prišepne, koga vse vidi. Ampak ne, ni me strah. Podpiram jo in ponosen sem nanjo, ker vidim, da je poslanstvo, ki si ga je izbrala, za ljudi zelo pomembno.« Že sedaj pa oba opažata, da ima poseben dar, kot kaže, tudi njun mali. »Velikokrat ga slišim, ko se naglas smeji v spalnici in govori 'papa, teta' ali pa 'ena pa ena', ko gre spat. On vidi stvari, ki jih jaz ne. V ranem otroštvu ogromno otrok videva, čuti in vidi stvari. Za marsikaterega starša je to nočna mora, saj ne ve, kako bi pomagal svojemu otroku, še posebej ker sam nima teh sposobnosti,« nam zaupa.
Kako z otrokom, ki vidi? Pri svojem delu spoznava otroke in mladostnike, ki jo osupnejo s svojim darom. Ker je tak otrok dostikrat nerazumljen, potlači svoje darove, ko zakoraka v izobraževalne ustanove. »Z neodobravanjem in zatiskanjem oči pred tem dajejo rahločutnim otrokom občutek, da niso sprejeti, slišani in razumljeni, kar otroka velikokrat vodi v osamljenost, introvertiranost in depresijo. Pri takih otrocih bi morali biti starši njihova največja podpora in opora, predvsem pa zatočišče pred nerazumevajočim okoljem.« Že nekaj časa je v navezi z deklico, ki jo je sama poiskala, ko je v enem od časopisov prebrala Urškin članek in se našla v njeni zgodbi. Deklica je, ko je bila še čisto majhna, okoli ljudi videvala balone različnih barv in mislila, da jih vidijo vsi. Kasneje jo je kar nekaj let vsepovsod spremljala deklica, bila je vedno enaka in je bila videti kot hologram. Ker je imela takrat bujno domišljijo, je njena mama najprej mislila, da ima namišljeno prijateljico. Potem je začela slišati glasove, trkanje, loputanje z vrati, hojo po stopnicah. Ker so bili glasovi izrazitejši ponoči, jo je postalo strah. Kasneje je začela okoli sebe opažati vedno več 'hologramov', niso ji hoteli nič hudega, samo vleklo jih je k njej. Ker pa je bila v vedno večji stiski, so s starši začeli iskati pomoč – zdravniško in duhovno. Po srečanjih z Urško je njeno življenje postalo veliko lažje, saj ji je pomagala razumeti, kaj se dogaja okoli nje, in se nehala bati, ker se je naučila nadzorovati situacije in jih reševati. »Spoznavam in čutim, da je na tem svetu vedno več otrok, kot sem jaz, a nimajo vsi takšne podpore in razumevanja, zato sem zelo hvaležna bližnjim in Urški, ki me sprejemajo, podpirajo, učijo in pomagajo, da postanem to, kar sem,« je zapisala na Urškini spletni strani. »Če jih ne vidite, še ne pomeni, da ne obstajajo. Zakaj bi si otrok kaj takega izmislil? Saj vam ni treba verjeti, bodite samo pripravljeni poslušati in sprejeti dar svojega otroka,« pravi Puševa, ki prav dobro ve, kako težko je odraščati s takim darom. »V resnici sploh ne vem, kako mi je uspelo vse to takrat prebroditi. Najboljši odgovor v tem trenutku je vera. Nikoli nisem nehala verjeti vase, v to, kar sem, v to, kar zaznavam. Vedela sem, da ima vse svoj namen. Zato je moje poslanstvo med drugim pomagati staršem in otrokom. Rahločutni otroci potrebujejo pomoč, da se naučijo soočiti s svojimi strahovi, jih premagati, dobiti potrditve za zaznave, sprejeti svoj dar in se ga naučiti nadzorovati.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
