»Kako lepo je, ko se uležem na travo pod visoko goro in me prežema tisti pomirjujoči občutek, da mi ni treba več plezati nanjo. Le občudujem jo, mežikam v sonce in uživam,« pove z radostno hvaležnostjo svetovna legenda alpinizma, Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove celin.
»Zame je najbolj dragoceno, da sem našel svojo pot iskanja skrajnih meja lastnih sposobnosti. To mi je življenje zelo obogatilo.« A Viki Grošelj, ki mu uspeva ohranjati zavidljivo vitalnost in veder pogled na življenje, še zdaleč ni rekel zadnje. Naslednjo pomlad se bo po petdesetih letih vrnil ob vznožje veličastne gore Makalu, ki je zaznamovala njegovo življenje.
***
Kako ste? Zares.
Hvala za vprašanje. Zelo dobro sem. Zares. Nimam se kaj pritoževati. Letos junija sem dopolnil 72 let in sem še vedno v precej dobri fizični kondiciji. Redno se rekreiram, kolikor mi upokojenski čas dopušča. Moje telo očitno potrebuje gibanje. S tem ohranjam tudi mentalno kondicijo.
Kako vstopate v nov dan? Se prebujate s petelini?
Ne, sploh ne. Spim do osmih, tudi devetih. Potem skupaj z ženo v miru zajtrkujeva. Zajtrk pripravi tisti, ki prej vstane. To je edini obrok, ki ga znam pripraviti. Nikoli nisem bil vešč kuhanja. Zato sem prav ponosen nase, ko mi uspe pripraviti okusen zajtrk in s tem prijetno presenetiti ženo.
In s čim vas je ona nazadnje prijetno presenetila?
Vselej, ko se vrnem s svojih potovanj, me doma pričaka kaj novega, kar najin dom naredi še lepši in bolj topel. Denimo savna ali lepa peč na drva v dnevni sobi. V tej skrbi za prijeten dom je veliko boljša od mene.
V idiličnem vaškem okolju v Guncljah pri Ljubljani ste odraščali. Gozd v bližini vaše hiše je bil, kot pravite, alfa in omega vašega otroštva.
Res je. Gozd je bil poligon za igro s sovrstniki na eni strani in delo na drugi. Nabirali smo borovnice, gobe in kostanj ter nekaj od tega tudi prodajali na mestni tržnici. V gozdu smo si zagotovili tudi drva, da smo se z njimi doma greli čez zimo. Zdaj, ko sem upokojen, se spet vračam v ta gozd in ga doživljam še kot odličen prostor za rekreacijo. Spet v njem nabiram kostanj in gobe. Gozd je zame nekaj najlepšega in hvaležen sem, da sem bil rojen v njegovi bližini.
Nisem pričakovala, da mi bo alpinist s takšnim navdušenjem pripovedoval o gozdu. Pričakovala sem hvalnico Šmarni gori, kjer ste začeli svojo gorniško pot.
Ravno iz tega našega gozda se razprostira pogled na Šmarno goro, za njo pa se kažejo veličastne Kamniško-Savinjske Alpe. Pri treh letih sem se prvič povzpel nanjo, ne vedoč, kaj je planinstvo. Šel sem pač tja, kamor sta šla oče in mama. Bolj »usodno« pa je bilo srečanje s skalami Turnca pod Grmado, nekje v šestem razredu osnovne šole. Srečal sem plezalce, ki so imel tam šolo za začetnike. Takoj sem se jim pridružil in navdušenje nad gibanjem v vertikali me je povsem prevzelo.
Sta tudi vaša mama in oče rada zahajala v gore?
Ne. Izhajam iz delavske družine, oče je bil mizar, dopoldne je delal osem ur in še popoldne štiri, da je preživel družino. Mama je ostala doma in se je zaposlila v tovarni šele, ko sva z bratom Silvom že nekoliko zrasla. Nismo imeli veliko, vendar nikoli nismo bili lačni. Mama in oče sta bila zelo blaga človeka. Nikoli ju nisem videl, da bi se sporekla. Ali pa sta se, pa sta to skrila pred nama. Odraščal sem v topli, razumevajoči in povezani družini.
Vaš brat Silvo se je smrtno ponesrečil v gorah. Kako ste vi in starši premoščali bolečino ob tej tragediji?
Za vse je bil to strašen udarec. V želji, da bi jima olajšal bolečino, sem jima obljubil, da ne bom nikoli več plezal. A obljubo sem držal le pol leta. Od takrat ne dajem več obljub, ki bi presegale moja hrepenenja.
Zakaj plezalci umirajo v gorah? Kateri so prevladujoči vzroki?
Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Tragedije so pogosto povezane z okoliščinami, na katere pač nimaš vpliva. Nejca Zaplotnika in hrvaškega plezalca Anteja Bućana denimo je zasul ledeni plaz. Ni bilo mogoče predvideti, kdaj se bo sprožil. Seveda pa je nemalokrat vzrok tudi človeški dejavnik, napačna presoja, utrujenost, tudi evforija po opravljenem vzponu, ko se je treba še varno vrniti v dolino. Ekstremne razmere pač nikoli niso popolnoma varne. Če bi bile, bi izgubile svoj čar.
V čem je ta čar?
V ekstremnih razmerah lahko pridobiš izkušnje, ki se jih ne moreš naučiti iz predavanj, knjig, filmov ali interneta, ampak le z lastno izpostavljenostjo. So zelo dragocene. Meni so veliko pomagale tudi pri obvladovanju težav vsakdanjega življenja.
Legendarni poljski alpinist Voytek Kurtyka je zapisal, da je himalajizem umetnost trpljenja. Prikimavate?
Ja. To je zelo lepo ubesedil. Gre bolj za to, da lahko v dejavnosti, ki nas privlači in smo ji predani, dosežemo veliko več, kot si mislimo.
Kaj so vam podarile gore?
Znani francoski plezalec Lionel Terray je rekel, da smo plezalci osvajalci nekoristnega sveta. Iščemo poti tam, kje ni bil še nihče. Skozi ta iskanja pridobivaš dragocene izkušnje, ob tem pa neguješ zame najbolj dragocene vrednote, kot so prijateljstvo, sočutje, povezanost, zaupanje. Ta »nekoristni« svet mi je veliko dal in hvaležen sem za to.
Kot športni pedagog ste bili pogosto v stiku z mladimi, zato predvidevam, da jih poznate. Ker na mladih svet stoji – kakšna prihodnost se nam obeta?
Dogajanje v družbi sicer z zanimanjem spremljam. Kot pedagog sem se pred osmimi leti upokojil in od takrat nimam več neposrednega stika z mladimi.
Izpostavljeno
Trajnost v papirni industriji
Verjamem pa, da bodo mladi kljub številnim zahtevnim izzivom sodobnega sveta našli svoje navdihujoče cilje, ki jim bodo sledili in bodo osmislili njihova življenja. In da bodo kljub najsodobnejši tehnologiji, ki nas odtujuje, znali ohraniti ključne vrednote, kot so povezanost, sočutje in solidarnost. Da bodo zmogli gledati drug drugemu v oči in komunicirati neposredno. Ne le prek telefonskih in računalniških zaslonov.
Ko se oziram po svoji življenjski poti, sem vesel, da sem sledil temu, kar me je osrečevalo. In da sem za dosego svojih ciljev vložil vse svoje znanje, delo in energijo. Ob tem sem spoznaval sebe in raziskoval skrajne meje svojih sposobnosti. Zato se mi zdi življenje še vedno izpolnjujoče in lepo.
Vašega sina Matijo osemtisočaki niso prevzeli. Ste razočarani?
Roko na srce – vesel sem, da ni pristal v alpinizmu. Najbolj pomembno je, da sva ga z ženo vzgojila v prijaznega, čutečega človeka, ki ga navdušujejo druge stvari v življenju. A to seveda ne pomeni, da so mu gore tuje. To leto sva veliko časa preživela skupaj, saj sva pešačila po Kroni Slovenije – ki vodi iz Ljubljane na Triglav, od tam naprej čez Stol in Grintovec nazaj v Ljubljano. Nisva je prehodila naenkrat, ampak po etapah, kolikor pač čas Matiji dopušča zaradi drugih obveznosti. Vesel sem, ker je bila to njegova pobuda. Oba ob tem uživava in se obenem kondicijsko pripravljava na treking do baznega tabora pod 8.463 metrov visok Makalu, peto najvišjo goro na svetu
Veličastna gora Makalu je zaznamovala vaše življenje, saj ste bili leta 1975 najmlajši član jugoslovanske odprave, ki je osvojila ta osemtisočak po prvenstveni smeri. Naslednje leto oktobra bo minilo 50 let od tega legendarnega vzpona, vi pa pravite, da se ga spominjate, kot bi se zgodil včeraj.
Spomini so res še kako živi. Najbrž zato, ker sem ga zelo čustveno doživljal. Ta izkušnja se je res močno zasidrala vame. Ko sem izvedel, da sem postal član odprave, sem od sreče in ponosa hodil nekaj centimetrov nad tlemi. (smeh) Star sem bil rosnih 23 let. O osvojitvi vrha sploh nisem razmišljal. Bolj pomembno mi je bilo to, da ne bom razočaral vodje odprave, legendarnega Aleša Kunaverja, ker mi je zaupal in me uvrstil v moštvo. To so bili časi, ko ljudje še niso tako množično potovali po svetu. Potovanje iz Ljubljane v Avstrijo ali Italijo je bil svojevrsten podvig, kaj šele na drugo celino. Takrat so se zamajale vse moje dotedanje predstave o svetu, saj sem prišel v okolje in med ljudi z drugačno kulturo, vero, običaji, To je bila zame vsestransko izjemna pustolovščina. Predvsem pa je bil Makalu prelomna odprava za moje poznejše alpinistično življenje. Naslednjih 25 let sem se najbolj intenzivno ukvarjal prav s plezanjem na osemtisočake.
Kako boste obeležili častitljivo 50. obletnico?
Zaželel sem si, da bi se ob vznožju Makaluja spet zbrali člani te odprave. Od 21 nas je živih še 15. Nekateri se niso odzvali, drugi pa ne morejo zaradi zdravstvenih težav. Tako se bomo aprila naslednje leto na pot podali le štirje – Ivč Kotnik, Stane Klemenc, Bojan Polak, jaz ter še nekaj prijateljev in znancev. Opravili bomo treking do baznega tabora. Namenoma gremo spomladi, da bomo lahko videli, kakšna je pot pod goro v času cvetenja rododendronov. V enem največjih gorniških muzejev v nepalski Pokari bomo o vzponu na Makalu pripravili tudi priložnostno razstavo. Oktobra pa se bomo obletnice zlatega jubileja spomnili še doma.
Tej častitljivi obletnici boste posvetili tudi svojo novo knjigo. Kdaj jo bomo lahko brali?
Izšla bo predvidoma septembra prihodnje leto. V njej bom opisal, kako smo se prebijali do vrha Makaluja leta 1975, preostali del vsebine pa bo razdeljen po desetletjih vse do leta 2025. Vsako desetletje je namreč postreglo s pestrim dogajanjem v alpinizmu. Za pristop na vseh 14 osemtisočakov smo Slovenci potrebovali 20 let.
Makalu je bil prvi osemtisočak, ki ste ga osvojili slovenski, takrat še jugoslovanski alpinisti, s čimer ste se postavili ob bok alpinističnim velesilam. Kje je danes slovenski alpinizem?
Šlo je za prvenstveno smer v zahtevni južni steni gore in še danes je ta dosežek v svetovnem merilu zelo cenjen. Hkrati pa je odprava ustvarila izjemen potencial, ki nas je v naslednjih letih z novimi dosežki trdno zasidral med himalajske velesile. V petdesetih letih so bili v Himalaji najboljši Avstrijci, v šestdesetih Japonci, v sedemdesetih Angleži, v osemdesetih Poljaki, v devetdesetih pa Slovenci. Danes, tudi zaradi globalizacije, v vrhunskem himalajizmu ni več vodilne države, ampak so v njem prisotni posamezniki iz različnih držav. Tudi Slovenci še vedno nizamo odlične uspehe. Ime Slovenija se v svetu himalajizma oziroma alpinizma izgovarja z velikim spoštovanjem. Želim si, da bi tako tudi ostalo.
Vas je med mladimi slovenskimi alpinisti kdo še posebno navdušil s svojim plezalskim talentom?
Prav neverjetno je, da iz tako majhnega slovenskega »bazena« izhaja toliko vrhunskih plezalcev, in to vedno znova. Letos me je še posebej navdušil Aleš Česen, ki je skupaj z Angležem Tomom Livingstonom preplezal prvenstveno smer na 7.958 metrov visoki Gašerbrum III v Pakistanu. Pri tem sta opravila še prečenje gore. Izjemen dosežek, ki ost vrhunskega himalajizma potiska v pravo smer. To je izjemna višina, ekstremne razmere in minimalističen »alpski« način plezanja.
Pravite, da so plemenita prijateljstva ena od dodanih vrednosti vašega gorniškega življenja.
Tako je, saj se med alpinisti rojevajo prav posebna prijateljstva. Če se znajdeš v težavah med plezanjem, veš, da bo prijatelj pripravljen zate tvegati vse. Zato takšno prijateljstvo dobi povsem drugo dimenzijo. Predstavniki svetovne gorniške druščine se med seboj spoštujemo in radi srečujemo. Družiti se s takšnimi osebnostmi, kot je denimo Reinhold Messner, ki je zame največje himalajsko ime vseh časov, je privilegij in čisti užitek.
Kaj pa zavist med alpinisti? Je prisotna?
Najbrž je. Alpinisti smo ljudje kot vsi drugi. Večina je normalnih, nekaj je izjemnih, nekaj pa »posebnih«. Mene so dosežki drugih vedno navdihovali in navduševali. Uspehe sem jim od srca privoščil.
Lani ste se znašli na seznamu Reinholda Messnerja Rock & Ice Stars, na katerem se je od tridesetih let prejšnjega stoletja znašlo le 30 najbolj eminentnih imen svetovnega alpinizma. Ste edini Slovenec na tem seznamu. Čestitke! Kaj vam to pomeni?
Zelo sem počaščen. Vendar želim poudariti, da uvrstitev na ta seznam dojemam tudi kot poklon slovenskemu alpinizmu, skozi katerega sem se izoblikoval.
Po katerih merilih Messner uvršča alpiniste na ta seznam?
V svojih »najboljših« alpinističnih letih si moral biti tako dober, da so bili tvoji dosežki odmevni tudi v svetovnem merilu in te je po njih poznala svetovna alpinistična skupnost. A to je le del prvega pogoja. Enako pomembno je, da si znal tako dosežke kot predvsem vrednote tradicionalnega alpinizma predstaviti tudi širši javnosti. S predavanji, knjigami, filmi, filozofijo alpinizma ali inovacijami na tem področju. Pomembna je tudi zavezanost humanitarnemu delu. Drugi pogoj je precej preprost. Strinjati se moraš z uvrstitvijo na seznam. Tretji pogoj je tudi videti preprost, a ni tako zelo. Star moraš biti najmanj 70 let … (smeh)
Na seznamu so res sama velika imena svetovnega alpinizma. To so bili moji veliki vzorniki. Ko sem bral o njih, se mi je zdelo, kot da prihajajo z drugega planeta. In še nekaj me veseli. Po dolgem času sem spet najmlajši član neke ekipe ... (smeh)
Dokler vam bo dopuščalo zdravje, se boste vračali v Nepal, pravite. Zakaj?
Ker so Nepalci zelo prijazni, prirasli so mi k srcu. Brez njihove pomoči plezalci ne bi mogli osvajati vrhov v Himalaji. Domačini so bili tisti, ki so nam do vznožja gore prinesli vse, kar smo potrebovali za vzpon. Med nami se je spletla navezanost, ki se z leti le še utrjuje. Nepal je zame najlepša dežela na svetu. Takoj za Slovenijo, da ne bo pomote. (smeh) Zadnja leta se v Nepal vračam predvsem zaradi humanitarnih projektov, a si vedno vzamem čas, da obiščem kakšen kraj, kjer še nisem bil. Kako lepo je, ko se uležem na travo pod visoko goro in me prežema tisti pomirjujoči občutek, da mi ni treba več plezati nanjo. Le občudujem jo, mežikam v sonce in uživam!
V minulih letih ste bili zelo dejavni pri zagotavljanju humanitarne pomoči pri blaženju stisk Nepalcev po uničujočem potresu leta 2015. Kam so zdaj usmerjene vaše dobrodelne aktivnosti?
Pomagamo pri šolanju otrok, sinov in vnukov šerp, s katerimi smo skupaj plezali. Eden izmed njih, Ang Phu, se je leta 1979 smrtno ponesrečil na Everestu. Deset let pozneje sva s Stipetom Božičem našla njegovo družino, ki je živela v zelo slabih razmerah. Sklenila sva jim pomagati. Tako moralno kot materialno. Humanitarna dejavnost me zelo izpolnjuje. Ne dojemam je le kot lepo gesto, ampak skoraj kot dolžnost, da poskušaš pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo.
In po katerih poteh boste stopali v jeseni življenja?
Seveda imam še kar nekaj načrtov oziroma ciljev vse do 120. leta starosti … (smeh). Kot sem že omenil, bo naslednje leto v znamenju 50. obletnice Makaluja. Znova želim odpotovati še v Tibet na treking okoli gore Kailaš, ob tem pa bi na nepalski strani Himalaje rad obiskal potresna področja, ki mi jih do zdaj še ni uspelo. Sicer pa imamo tudi v Sloveniji čudovite kotičke, ki me vedno znova navdušijo. Zelo rad se vračam v gozd za vasjo, ki sem ga omenjal na začetku pogovora. Že samo zato, da se v miru sprehodim na svežem zraku.
