"Pekel ne obstaja, to kar obstaja je izginotje grešnih duš," je dejal sveti oče in razložil, da se po smrti duše ljudi, ki se pokesajo in jim bog odpusti, pridružijo bogu pri premišljevanju, duše tistih ljudi "ki se ne pokesajo in jim torej ni mogoče odpustiti, pa izginejo".
Kam torej prestaviti grofa Ugolina in nadškofa Ruggierija iz hladnega pekla Dantejeve Božanske komedije? Vprašanje je retorično, v plahem upanju, da bi monumentalnih del lačnega bralca napotili na branje te umetnine iz zgodnjega 14. stoletja, pa navedimo le citat v prevodu velikega misleca Andreja Capudra: "Zobé je dvignil grešnik z divje hrane in si obrisal jih v lasé lobanje, ki ji od zadaj grizel je v možgane, rekoč: “ Veliš, naj muke zdaj brezdanje bi obnovil, ki mi srce peklijo, še brez besed, če le pomislim nanje! A če besede te naj obrodijo sramoto izdajalcu, ki ga glojem, naj bo, povest pa naj solzé kropijo. Kdo si, kako prišel si k spodnjim rojem, tegá ne vem; v Florenci domovino imaš, spoznal po govoru sem tvojem. Povem ti, da sem grof bil Ugolino, nadškof Ruggieri pa je tukaj tale; le čuj, kako prišla sva si v bližino! Kako so v ječo me in smrt pognale, ko sem verjel mu, njèga zle nakane, Firenze so verjetno že spoznale, a to, kar zate so reči neznane, kako so v mukah mi potekli dnovi, boš čul in sodil, kakšne so to rane."
Ateist z dostopom do Frančiška
Pogovor s papežem je imel veteran italijanskega novinarstva Eugenio Scalfari, ki je ateist, a pogosto objavlja verske prispevke in ima dostop do voditeljev katoliške cerkve.
V preteklosti so pogosto že podvomili v verodostojnost papeževih citatov, še posebej zato, ker 93-letni Scalfari priznava, da pogovorov nikoli ne snema. Kljub temu se Vatikan nikoli ni pritožil nad pisanjem Scalfarija in papež Frančišek še vedno opravlja pogovore z njim.
