Že pred veliko svetovno vojno se je namenil potopiti v njene najgloblje skrivnosti. Tudi ko je bil pozneje zaprt na Golem otoku, mu je služila kot neprecenljiva zaveznica, saj se je kot gasilec izognil najhujšim surovostim komunističnega gulaga. Pravzaprav, se zadovoljno spominja, mu je dobra stara voda »zapor, ki je bil dvakrat hujši od Dantejevega pekla, pomagala spremeniti v počitniški dom«!
Ko je prišel na prostost, se je svojih raziskovanj lotil s podvojeno vnemo. In vse nabrano znanje je sčasoma strnil v svojem življenjskem delu Revitan, priročni napravici za plemenitenje dnevnega vnosa vode.
Na to iznajdbo me je prvi opozoril bioenergetik Duško Praštalo, ki smo ga pred meseci na teh straneh predstavili v članku Bolezni je treba odvzeti hrano! Dušku sem se z leti naučil zelo zaupati – in v ničemer bolj kot pri – recimo jim – vodnih vprašanjih. Zakaj? Ker je bil skupaj z mojstrom Domančičem v prvih bojnih vrstah danes legendarnih poskusov spreminjanja sestave vode z bioenergijo.
Ozdravljeni
V naslednjem koraku sem naletel na pričevanja zadovoljnih in celo nekaterih nič manj kot prerojenih uporabnikov. Najbolj impresivno se zdi poročilo Kmetijske šole Grm iz Sevnega. Z uporabo nastavka Revitan, pravijo, jim je število somatskih celic v skupnem vzorcu v cisterni mleka s 73.000 padlo na manj kot 4.000 bakterij na mililiter. Krave molznice da obenem skorajda nimajo več mastitisov, po petih letih uporabe pa so se obiski veterinarjev zmanjšali na enkrat na mesec. (Pred uporabo nastavka se je veterinar oglasil tudi dvakrat ali trikrat na dan).
O enako čudežnih učinkih poročajo s sirarske kmetije Gorišek. »Živali so veliko bolj zdrave, mleko in meso je boljše kakovosti in polnejšega okusa,« so zapisali. »Obstojnost izdelkov se nam je močno povečala, pri čiščenju mlekovoda z vodo Revitan smo zmanjšali uporabo čistil za več kot 70 odstotkov.«
Potem so tu pričevanja posameznikov, ki so jih pestile hude bolezni. Navedimo jih samo nekaj, denimo zgodbo Joži Ažman iz Naklega, ki so ji leta 2005 zdravniki zaradi primarne ciroze jeter odmerili samo še šest mesecev življenja. »Vsak dan sem popila štiri litre vode iz nastavka Revitan in se v njej tudi kopala. Iz meseca v mesec sem se počutila bolje. Vsi simptomi so izginili in danes mineva že dvanajsto leto od moje diagnoze.« Franci Kocjan iz Zagradca nam je zatrdil, da si je z obogateno vodo najprej pozdravil začetni stadij kožnega raka. Potem si je z žago poškodoval palec na roki. »Rana se ni hotela zaceliti. Kljub antibiotikom in rednemu previjanju se je vseskozi gnojila. Ko sem začel rano vsak dan izpirati s to vodo, se je izjemno hitro zacelila.« Meta Kovač iz Ljubljane pravi, da jo škropljenje z obogateno vodo varuje pred hiperobčutljivostjo za sonce. Njen sin si je z rednimi kopelmi pozdravil alergije, njena rajnka teta pa pred leti od raka gangrenasto nogo.
Dodajmo še, da tako iz slovenskih kot iz italijanskih vinogradov prihajajo poročila o izjemni učinkovitosti v boju s čedalje trdovratnejšo boleznijo, peronosporo.
Navadna fizika
Komu se lahko to zdi kar malce preveč čudežno. A po mnenju izumitelja Iga Sajovica čudežev ni. »Razen seveda za tistega, ki ne razume fizike in njenih zakonitosti. Za takega je seveda marsikaj čudež – tako kot je za prebivalca kakšnega še neodkritega plemena ob Amazonki velik čudež letalo.« Najbrž ne bo odveč omeniti, da je Igo Sajovic izjemno čil in živahen 92-letnik in je tako sam precej dobra reklama za svojo pogruntavščino.
Teorije opisane tehnologije je tako preprosta, da bom tvegal kratek poskus pojasnitve. Elektron je v viziji izumitelja Sajovica eden od dveh kronskih pojmov. Prav elektron je po njegovem naš največji prijatelj in zaveznik na poti do zdravja. »Elektron je pravzaprav edini nosilec energije, ki jo naše telo prepoznava in izkorišča kot zdravilno,« svoje nazore strne gospod Igo. »Največji zlikovci v celotnem sistemu življenja in zdravja pa so prosti radikali. Med njimi in boleznijo lahko brez oklevanja kar potegnemo enačaj. Bolezen ni pravzaprav nič drugega kot izguba elektronov v celičnem jedru. Prosti radikali pa so zaradi svoje nestabilnosti plenilci elektronov. V njihovi naravi je, da si prisvajajo elektrone iz okolice. Sam temu procesu v šali rad pravim 'nacionalizacija'. Ne pozabimo: naše celice so osnovne opeke naše vitalnosti! V skrajnem primeru je lahko celica tako izropana elektronov, da sama postane prosti radikal – ali v modernejšem žargonu 'rak'.«
Dodajmo, da se prostim radikalom preprosto ne moremo izogniti. To ni bilo mogoče že v veliko manj zasvinjanih časih, v današnjem okolju pa … »Veste kaj,« se namuzne Igo Sajovic, »že v tejle sobi jih zdajle mrgoli toliko, da jih midva v petsto življenjih ne bi mogla prešteti!«
Če se hočemo pozdraviti ali pa tudi če smo samo zelo utrujeni in bi si radi povrnili življenjsko silo, je treba v celici samo nadomestiti elektrone. In energetsko obogatena voda naj bi bila daleč najprimernejše sredstvo za doseganje tega cilja.
»Nesmrtna« celica
Pri pojasnilih se ne bomo spuščali globlje v tehnologijo dvojno zaključenih spiral in frekvenčnih generatorjev. Omenimo naj samo, da se je gospod Igo teoretsko oprl na ideje Nobelovega nagrajenca Alexisa Carrella. Ta je trdil, da je človeška celica dejansko nesmrtna – spodkoplje jo samo tekočina, v kateri celica plava. Dr. Carrell je svojo teorijo podkrepil z osupljivim poskusom, ko mu je celice kurjega srca uspelo kar trideset let obdržati pri življenju s pomočjo tako imenovane čudežne »lurdske vode«.
»Z elektroni bogata voda čisti celice,« pokima gospod Igo, »čista celica je zdrava celica, zdrava celica gradi zdrav organ, zdrav organ pa gradi zdravo telo.« Ni pa pravilno reči, da njegova pogruntavščina ustvarja »živo vodo«. Ta da itak ne obstaja. »Voda ne živi,« se le tolerantno nasmehne izumitelj: »Poznamo dobro in čisto ali pa zasvinjano in oporečno vodo. Izraz »živa voda« so si izmislili ljudje, ki so hoteli nekaj dobrohotnega povedati o tisti prvi, torej čisti vodi … pa nekako niso imeli dovolj znanja, da bi izbrali pravi izraz.«
Primerna higiena, v isti sapi doda, je kar osemdeset odstotkov zdravja. Po njegovem mnenju ljudje danes živimo toliko dlje kot včasih predvsem zaradi kolosalnega izboljšanja naše dnevne higiene. In kdo nam pri tem ponuja bolj neomajno zavezništvo kot prav voda? A vsaka voda žal ni naša prijateljica – o, ko bi le bila! Strašljiva resnica je, da se slaba voda lahko spremeni celo v plenilko elektronov, ki naše celice ropa energije.
Blagoslov čistih izvirov
Za konec sem poprosil še za nekaj splošnih tez o vodnem stanju v državi. Slovenci po njegovem mnenju v primerjavi z drugimi evropskimi narodi pijemo »kar dobro« vodo. Da, pokima sogovornik, voda iz slovenske pipe je še vedno med najboljšimi na celini. In to kljub vsem gravžarijam, ki smo jih v zadnjih obdobjih spustili v podtalnico. Zgodovinsko smo bili na srečo blagoslovljeni s tako čistimi izviri, da nam še vedno dobro služijo. »Za primerjavo: tudi Nemci ne pijejo slabe vode, le da morajo oni vložiti nekajkrat več sredstev v njeno predelavo. No, na srečo si to lahko privoščijo.«
Se pa tudi naša voda najbrž slabša, ga vprašam. »Da, seveda se slabša,« pomežikne nazaj, »saj se vendar vse slabša – celo dobra žena se s časom slabša! Tudi naša voda postaja vse bolj strupena. Čedalje več je v njej bakterij, bacilov, virusov, antibiotikov … Ne slepimo se, da se v našem kmetijstvu ne uporabljajo zelo kancerogene snovi. Saj zato pa tudi toliko poljedelcev umre mladih.«
Huh, na tej točki sem si za konec prihranil posebno mučno vprašanje. A ker moja hiša stoji kakšnih šeststo metrov zračne črte od zloglasnega kraterja v vrhniškem Kemisu, sem preprosto moral vprašati. Brali smo lahko celo, da naj bi v kritičnem času tam izmerili kar 1000-kratno preseganje dopustne koncentracije živega srebra, v Tojnici pa kar 175-kratno dopustno koncentracijo smrtonosnega atrazina. Kaj po mnenju velikega poznavalca vode to pomeni za našo občino? In kaj za širšo Slovenijo, ki je velik del te toksične brozge pokasirala naravnost v vodne vire?
»O tem ne bom govoril,« trezno odkima izumitelj Sajovic, »ker v rokah nimam konkretnih kemičnih analiz. Vsak dober znanstvenik pa vam lahko pove, da je govoriti takole na pamet v najboljšem primeru brezpredmetno.«
Ko sem v svoji najbrž razumljivi tesnobi vseeno vztrajal, se je omečil toliko, da nam je vsem položil na srce: »Glejte, kjer koli se mešajo kemikalije, lahko nastanejo povsem nove tvarine. Že več nestrupenih snovi se lahko spoji v zelo strupene nove substance. Če pa se pomeša več strupenih snovi, uf … O tem se upravičeno lahko bojimo razmišljati.«
