Dobili smo se v bližini njenega doma nekoliko zunaj Zagreba, živi v stanovanjskem bloku s svojo mamo, ki je bolna, zato je ni hotela zapuščati za dalj časa. Urejena, prijazna, nasmejana, markantna. Ljudje, ki so hodili mimo nas, so se zaustavljali in jo pozdravljali. Še danes je »čisto noter«, v politiki, čeprav so jo dokaj kruto »odstavili«. Želi si nazaj. Pravi, da bi lahko naredila še marsikaj dobrega. Pravi tudi, da bo Pahor spet predsednik.
Ko so vas predlagali za predsednico vlade, ali ste kaj razmišljali, ali bi sprejeli ali ne? Morda že zato, ker ste ženska?
Nisem. Niti za trenutek. Začela sem delati v težkem obdobju – gospodarska kriza na Hrvaškem je takrat čisto podivjala, BDP je padel, stanje je bilo kataklizmično, pogajanja za vstop v Evropsko unijo so bila brezupno blokirana, blokirala nas je tudi Slovenija. Stanje je bilo grozno, tako politično kot gospodarsko. Morala sem delati 16, 17 ur na dan. A niti za trenutek nisem dvomila, tudi zaradi tega ne, ker sem ženska, čeprav se je pozneje pokazalo, da mi je prav zato neprimerno težje. In zato, ker sem ženska, ki sem živela – in še živim – sama, brez partnerja, brez moža. Brez moške zaščite. To je v patriarhalni družbi, kakršna hrvaška še vedno je, oteževalna okoliščina. Oteževalna pa zato, ker ženske, ki živijo same, ljudje dojemajo kot brez vsakih korenin in zaščite. Mislim, da bi dosti lažje šla skozi stvari, ki so se mi dogajale, če bi imela v javnosti vidnega, močnega moškega. Kakršen koli bi že bil. (smeh)
Kako ste to občutili na svoji koži?
Ničesar ne obžalujem
»Najbolj pomembno je biti pomirjen sam s sabo, ne obžalovati ničesar. Jaz ne bi spremenila ničesar, nobenih odločitev, ničesar ne obžalujem. Biti pomirjen pomeni, da si zadovoljen s tem, kar si delal, kako si delal. Moj največji dosežek je moj sin, način, na kakršnega sem ga vzgojila, in to, da je sijajen mlad intelektualec, vse študije je opravil v rekordnem času. Ponosna sem tudi na najin odnos. Če pa govorim o sebi kot političarki, mislim, da je pomembno živeti v skladu s svojimi prepričanji. In ne sklepati gore kompromisov, ki te vodijo v nezadovoljstvo.«
To sem občutila vsak dan na različnih ravneh, tudi v odnosu medijev do mene. Del me je strašno podcenjeval, omalovaževal. Eden od dogodkov, ki so me zelo razjezili, je bil, ko so me fotografirali pri frizerju. Imam zelo kratko frizuro in se moram redno striči. Moja frizerka me je čakala ob devetih zvečer, ko je že zaprla salon za druge. Fotografi iz dnevnega časopisa so verjetno vedeli, kam hodim, in so že dalj časa čakali, da me ujamejo s teleobjektivom. Salon je imel steklena vrata in izložbo, fotografirali pa so vse faze striženja. Na koncu mi je frizerka dala ogledalo, da se pogledam, in ta fotografija je končala na naslovnici s komentarjem: Ko ljudje na Hrvaškem kopljejo po zabojnikih za smeti, premierka sedi pred ogledalom in se sprašuje: »Ogledalce, ogledalce na steni, povej, kdo je najlepši v Hrvaški tej!« Pa ukvarjali so se z mojimi broškami, oblekami, pa če sem se pojavila dvakrat v isti obleki … del medijev je bil res nepravičen. Nikoli prej nisem videla, da bi kakšnega premierja fotografirali pri frizerju, kjer se striže in brije, nisem prebrala nobene analize oblačenja kakega premierja, ki je prišel dvakrat v isti obleki ali imel isto kravato, ali komentarja, zakaj nosi prekratke nogavice, da se mu vidijo noge. Kateri koli »javni« moški. Morala sem se delati, da tega ne vidim in ne slišim.
Zdaj ste me spomnili, da smo podobno počeli tudi slovenski mediji premierki Bratuškovi. Ocenjevali smo njeno oblačenje, noge, frizuro …
Spomnim se, da so tudi v naših medijih hvalili njene dolge noge. To sicer rada sliši vsaka ženska, a fotografi so dobesedno ležali na tleh in čakali, da stopim iz avta. Pa sem jim rekla, da dokler ne bodo vstali, pač ne pridem ven. Le kaj so čakali, kaj so želeli videti? (smeh) Neko mojo broško so ocenili na 50.000 evrov, jaz pa sem zanjo plačala pet evrov, bila je čisto preprosta bižuterija iz Carigrada. A na javnost takšna napihnjena cena naredi vtis. To je tragikomično, da se moraš s tem sploh ukvarjati, to je ponižujoče. Namesto da bi govorili o krizi, deficitu, proračunu, deblokadi pogajanj … Zato sem to bolj ali manj ignorirala, me je pa zelo motilo.
So vam kdaj na kakšnem obisku v tujini dali vedeti, da ste »samo« ženska?
Ne, nikoli, in najbolj spoštljiva sta bila prav predsednika Obama in Cameron, pa sta predsednika velikih in močnih držav.
Danes bi se vam lahko zgodilo, da bi vas odrinil predsednik Trump, tako kot je odrinil črnogorskega premierja. (smeh)
Ne, ne bi se mi moglo zgoditi, ker se ne bi rinila v njegovo bližino. Postavila bi se na mesto, ki bi mi po protokolu pripadalo. Če bi me kdo odrinil, pa bi vseeno reagirala: »Kaj pa je? Saj je dovolj prostora za vse!« (smeh) Ne bi bila tiho.
Kaj vam ta dogodek pove?
Nič, to je samo še en nov kamenček v mozaiku, ki ga sestavlja Donald Trump. Pričakovano. Je ena najbolj posebnih, drugačnih osebnosti na političnem zemljevidu sveta. Malo moramo še počakati, da vidimo, kaj bo. Mislim, da še išče svojo politiko. A kot je rekla Merklova, se Evropska unija ne more več naslanjati na partnerstvo z ZDA, to pa vzbuja skrb.
Podpirate EU – ali vas brexit nič ne skrbi, tudi Francija bi izstopila, če bi zmagala Le Penova?
Popolnoma podpiram EU. Brexit me skrbi, a to, da Le Penova ni zmagala v Franciji, je dobro znamenje za EU. Merklova bo verjetno dobila nov mandat za vodenje Nemčije, in to je spet dobro znamenje za stabilnost EU, saj njeno politiko poznamo. EU ni popolna, a v tem svetu groženj moramo strniti vrste. Zelo sem zadovoljna, da je Hrvaška članica EU. S tem se nam je odprlo tržišče, ki šteje 500 milijonov ljudi. Gospodarska rast Hrvaške je izključno zasluga članstva v EU. Zelo sem ponosna, da sem bila predsednica vlade, ko smo končali pogajanja in podpisali pristopno izjavo, sicer nam ne bi šlo tako dobro. Kot vidite, tudi Srbija želi v EU, prav tako vse druge države, ki so pripadale nekdanji Jugoslaviji.
Kaj počnete danes?
Pišem. Najbrž veste, da pišem kolumne za slovenski Dnevnik, pred kratkim smo imeli predstavitev knjige, v kateri je objavljenih tudi nekaj teh kolumen, večinoma pa moji blogi. Pripravljam se na pisanje nove knjige. Komentiram politično dogajanje. In čakam. Še vedno nekaj čakam. (smeh)
Kaj pa čakate?
Mislim, da čakam še eno politično priložnost. Zdi se mi, da nisem imela priložnosti narediti, povedati, pokazati vsega. Iz politike so me dobesedno katapultirali s tem, da so me vrgli iz stranke. Ko vas vržejo iz stranke, vam vzamejo neki prostor – brez pripadanja veliki stranki pa na Hrvaškem ne morete delovati, zato še vedno nisem končala te zgodbe. Moja premierska izkušnja mi je pokazala – zato se ne morem umiriti – da se da narediti koristne stvari, če si zelo vztrajen, če veliko delaš, če si postaviš jasne cilje, če imaš stališče. Ko sem prišla na čelo vlade, so vsi zamahnili z roko, češ da Hrvaška ne bo prišla v EU, a sem ta cilj »oddelala«. Gospodarstvo se je okrepilo, BDP je zrasel. Doletelo me je veliko stvari, imam veliko izkušenj, tako da čakam. A mislim, da se ne bo zgodilo nič posebnega. Je namreč težko, če nimaš za seboj velike stranke. A bomo videli. Vseeno hrepenim.
Ste strastna tviterašica.
Ta prostor mi je ostal, tukaj lahko pokažem in povem, kaj mislim. Mediji me velikokrat citirajo, imam dosti sledilcev tudi v Sloveniji in jih lepo pozdravljam preko vaše revije. Začela sem tudi pisati bloge, ker mi omogočajo, da pišem o aktualnih stvareh. Rada bi napisala knjigo o tem, kaj se je v resnici dogajalo med odmrznitvijo pogajanj za vstop v Evropo in ob koncu pogajanj, saj se je zgodilo toliko dramatičnih preobratov in situacij, nekaj neverjetnega. Tu bi velik del zavzemala tudi pogajanja s Slovenijo. In na koncu lepo sodelovanje. In pravim, da bomo zaradi arbitraže prej ali slej spet sedli za skupno mizo. Priporočam, da čim prej. A to zmorejo samo pogumni politiki. Dogovor je vedno kompromis. Kljub prvotnemu nezaupanju med državama nama je z Borutom Pahorjem uspelo odpraviti težavo.
Predsednik Pahor bo jeseni na volitvah. Mu želite kaj svetovati, sporočiti?
Kaj? (smeh) Kolikor imam jaz informacij, bo spet predsednik, zelo je priljubljen. Ko je imel svojo prvo predsedniško kampanjo, me je celo povabil, naj pridem v Ljubljano, a zdaj me najverjetneje ne bo, ker se je stanje zelo spremenilo. Želim mu, da spet postane predsednik in uresniči vse, kar si je zamislil. To je sicer zgolj protokolarna funkcija, tako kot na Hrvaškem. A očitno Pahor izpolnjuje pričakovanja Slovencev.
Imate sina, ki je doktor znanosti.
Res je, dobil je Fullbrightovo štipendijo, štipendijo za mlade znanstvenike, konec prihodnjega meseca se bo vrnil iz ZDA, kar komaj čakam. (smeh)
Kakšen je vajin odnos?
On je moja edina prava podpora, zelo sva povezana, ker sva živela sama. On je najboljša oseba, ki jo poznam, in najbolj izobražen človek, ki ga poznam. Končal je študij primerjalne književnosti in angleščine – simultano prevajanje, obvlada japonščino, dobil je štipendijo japonske vlade. Ne poznam človeka, ki bere toliko kot on.
Je to posledica vaše vzgoje?
Mislim, da je, tudi jaz sem želela študirati primerjalno književnost, a sem se potem odločila za pravo. On je končal matematično gimnazijo, potem pa je vpisal primerjalno književnost in angleščino. Ko sem postala predsednica vlade, je bil na Japonskem, v Hirošimi, kjer je študiral, pa me je poklical in rekel: »Mislim, da je čas, da se vrnem, ker v tem trenutku ne moreš biti sama.« Takšen je najin odnos. In vrnil se je skoraj istega dne. Z mano se v javnosti ni želel pojavljati, a mi je ves čas stal ob strani.
Vam je težko živeti sama ali ste se navadili?
Meni je odlično. (smeh) Življenje v dvoje sem že zdavnaj pozabila. (smeh) Po razvezi sem se vneto ukvarjala s politiko. In to delo mi ni dalo nobenega prostora ali časa, da bi koga spoznala ali s kom kaj začela. V krogu ljudi, v katerem sem se gibala, pa to ni prišlo v poštev.
Pa si ne želite koga spoznati?
Že dolgo nisem opazila, da koga zanimam kot ženska. Še vedno me vsi gledajo kot političarko. Ko sem bila poslanka v parlamentu, sem dvakrat na teden dobivala šopke cvetja različnih barv, vedno iz druge cvetličarne. Poskušala sem izvedeti, kdo mi jih pošilja, pa jih je vedno naročil drugi otrok. Predvidevam, da je neki moški (smeh) naročil otroku, naj gre v cvetličarno in naroči cvetje. To je trajalo pet, šest let. Kolegi so me spraševali, ali si želim spoznati tega skrivnostnega moškega, pa sem jim rekla, da ne, ker je strahopetec, saj cvetja ni prinesel osebno. (smeh) In potem je nekega dne cvetje nehalo prihajati. Moja praktična mama pa je rekla: »Koliko je ta človek zapravil za vse te šopke, bolje bi bilo, če bi ti podaril diamant!«
