Kako blizu vam je slovenščina?
Starši in babica so mi že v otroštvu prek pravljic privzgojili ljubezen do branja, marsikatere sem znala skoraj na pamet. V osnovni šoli je bila moja razredničarka učiteljice slovenščine, ki je bila krasna pedagoginja, z ogromno mero empatije in razumevanja za učence. Slovenščino, še posebno književnost, nam je kljub rigidnosti učnega načrta približala na zelo nevsiljiv in sproščen način. Mogoče sem zaradi tega tudi kasneje rada obiskovala ure slovenščine.
Ste profesorico Klavdijo morda oblikovali po kakšni resnični učiteljici, morda omenjeni razredničarki?
Ne da bi se tega zavedala. Serija je bila ogromen zalogaj, lotili smo se ga zelo temeljito, korak za korakom, in Klavdija se je v veliki meri izoblikovala na podlagi tega dela. Sem pa v učnih procesih naletela na kar nekaj krasnih profesoric in profesorjev, in ne izključujem možnosti, da se mi je kakšna njihova lastnost, odziv ali celo hiba prikradla v vlogo.
Kakšni so vaši spomini na srednješolska leta?
Na srednješolska leta imam zelo lepe spomine. Obiskovala sem Drugo gimnazijo Maribor, ki je dijakom ponujala zelo široko paleto interesnih dejavnosti. Profesorice, profesorji in ravnatelj so dijake zelo podpirali pri razvijanju in raziskovanju svojih potencialov in zanimanj. Ogromno časa sem posvečala srednješolskemu gledališču Gnosis in šolskemu časopisu Borec, ki sta bila včasih tudi krasen izgovor za manjkanje pri pouku. Iz časa srednje šole sem ohranila tudi nekatera zelo dragocena prijateljstva.
Ste že takrat vedeli, da bi radi bili igralka? Kako ste pravzaprav prišli do tega?
Bojda sem od nekdaj rada nastopala, vendar sem se v gledališče zaljubila prav v srednješolskem gledališču, kjer smo pod vodstvom mentorja Svita Vurberškega vsako šolsko leto ustvarjali predstave po romanih, ki so bili izbrani za maturitetno čtivo.
Vam je kdaj morda žal, da ste se lotili tega poklica?
Večkrat, po navadi petnajst minut pred premiero, ali ko se po krasnem popoldnevu odpravljam na večerno vajo. Ampak to so sladke brige. Počutim se privilegirano, da se sploh lahko profesionalno ukvarjam z gledališčem v času, ko oblast umetnost doživlja kot grožnjo in delovanje kulturnega ministrstva, kolikor je mogoče, usmerja v krčenje sredstev in onemogočanje delovanja organizacij in posameznikov, ki v svojih delih kritizirajo in preizprašujejo stanje v družbi.
Pred leti, ko ste igrali Marie Curie – Hysterie, ste razmišljali o vlogi žensk v svetu in ugotavljali, da je svet še vedno pretežno moški. Kako je z emancipacijo danes, torej sedem let kasneje?
V tem času so se zgodili nekateri zelo pomembni premiki na poti k enakopravnejši družbi, kot je recimo uzakonitev modela »samo ja pomeni ja«, ki redefinira spolno nasilje, pričali smo številnim razkritjem spolnih nadlegovanj v izobraževalnih in delovnih procesih, ki so sprožila pomembna gibanja v različnih delih sveta, kot so #metoo, #nisisama, #nisamtražila. Na tem področju imamo kot družba še ogromno dela, pomembno vlogo imajo izobraževalne in zaposlitvene institucije, ki morajo s svojim delovanjem in odzivi jasno izraziti ničelno toleranco do spolnega nadlegovanja in nasilja ter vzpostaviti varno okolje, v katerem lahko osebe s tovrstno izkušnjo brez posledic prijavijo nasilje. Na drugi strani pa se ob krepitvi konservativnih politik v Evropi in po svetu pojavljajo močne težnje po retradicionalizaciji družbe. Že zagotovljene pravice, kot so reproduktivne pravice žensk, ki med drugim omogočajo svobodno odločanje o rojstvu otrok, so ogrožene ali celo z zakoni odvzete. Razlike so se znova poglobile tudi zaradi pandemije covida-19, ki je številne ženske vrnila »za štedilnik« in močno vplivala na porast nasilja v družini ter nasilja nad ženskami. Vse to so sistemski problemi, ki so posledica patriarhalnega okvirja, v katerega smo kot družba še vedno zelo močno vpeti.
Bi zase rekli, da ste močna ženska?
Močna oseba je zame nekdo, ki priznava svoje napake in zanje prevzema odgovornost. Nekdo, ki tvega svoje privilegije, da se postavi na stran tistih, ki jih nimajo. Stremim k temu, vendar je pred mano še dolga pot.
