profimedia

Že pred nastopom je Julien Alfred v pogovoru za Jutranji list razkrila svojo neverjetno življenjsko zgodbo, ki se bere kot filmski scenarij.

• Preberite še: Zgodovinsko, Jan Oblak postal najboljši vseh časov

S solzami do nesmrtnosti

Športni svet jo je spoznal tudi skozi Netflixovo dokumentarno serijo Sprint, kjer se je v nepozabni sceni zlomila pod težo čustev po osvojitvi olimpijskega zlata v Parizu.

"V glavi sem imela očeta, ki je umrl leta 2013. Srce mi je pokalo, ker ni mogel videti, kaj sem dosegla," pripoveduje 23-letna atletinja iz Svete Lucije, otoške državice z manj kot 180.000 prebivalci.

Sveta Lucija na zemljevidu

S časom 10.72 sekunde, osmim najboljšim vseh časov, je premagala vse favorite in na prestol sprinta postavila svojo majhno domovino. Po zlatu na 100 m je osvojila še srebro na 200 m in danes velja za najhitrejšo žensko na planetu.

Življenje po olimpijskem uspehu

Julien priznava, da se ji je življenje po igrah obrnilo na glavo. Ljudje jo prepoznavajo, postala je narodna junakinja, doma pa so ji v čast celo razglasili dan Julien Alfred. "Organizirali so velik koncert, bilo je noro. Upam, da bo ta dan postal državni praznik," se nasmehne.

Svetovna atletika ji priznava posebnosti. Postala je vzornica mnogim otrokom na Karibih, vključno z lastno skupnostjo, ki jo danes časti kot ambasadorko otoka.

Zagrebški izziv in Hanžekov memorial

V  Zagrebu je Alfred nastopila v teku na 200 metrov, kjer ji rekord mitinga (22.04) ni daleč. No za zmago je tekla 22.15 in navdušila. "Vse je odvisno od telesa tisti dan. Ne lovim časa, sledim trenerju in svojemu telesu. Če nisem pripravljena, me nikoli ne pošlje na štart," pove samozavestno.

Od ulice do olimpijskega vrha

Njena pot do vrha se je začela pri devetih, ko jo je – verjeli ali ne – opazila šolska knjižničarka. "Na športnem dnevu je videla, kako hitra sem, in povedala trenerju. Tako se je vse začelo," se spominja. Kmalu je že sanjala velike sanje: "V šestem razredu sem rekla, da bom Usain Bolt."

Na Jamajko in v Teksas

Pri 14 letih je zapustila dom in se preselila na Jamajko, kjer je trenirala v enakih pogojih kot njeni vzorniki. "Sprva je bilo težko, bila sem sama, daleč od družine. A ta odločitev me je oblikovala," pravi.

Po treh letih je šla še korak dlje – na univerzo v Teksasu, kjer trenira z legendarnim Edrickom Florealom, ki je med drugim treniral olimpijke McLaughlin in Camacho-Quinn. "To je bila najboljša odločitev v moji karieri."

Še veliko ciljev

Čeprav ima že olimpijsko zlato, njena zgodba ni niti blizu konca. "Stara sem komaj 23 let. Želim še veliko naslovov – svetovna prvenstva, nove medalje. Sanje še zdaleč niso uresničene."

In kaj pravi o svetovnih rekordih Florence Griffith-Joyner, ki kljubujejo času že od leta 1988?

"Iskreno? Ne zanimajo me časi. Ljudje si zapomnijo prvake, ne številk. Zame je najlepši cilj osvojiti čim več naslovov," zaključi z nasmehom.