»Nekateri skejtajo, drugi igrajo nogomet, mi pa se mečemo na štango!«
V manjši dvorani v središču Maribora, kjer so postavljeni štirje drogovi, je dobra energija otipljiva, razdiranje šal, dobronamerne zbadljivke in smeh pa nekaj samoumevnega. Priznam, pričakovala sem nekako nežnejše tipe, z elegantnimi udi. Trčila pa sem na mišice in atletske postave. »Da bi bili mi poženščeni? Nemogoče, mi smo Štajerci!« se je izprsil Jernej Zorko, vsi so se zarežali kot pečeni mački, najstarejši in po neki naravni logiki tudi najmodrejši med njimi, Zoran, pa je prijazno dodal: »Tudi tisti nežnejši so dobrodošli med nami, da ne bo pomote.«
Nežnost gor ali dol, ogrevanje je vodil Nino in bil precej neusmiljen. Zdelo se je, da trpijo predvsem trebušne mišice in roke, saj sklecam in raznim trebušnjakom ni bilo videti konca. Močne roke pač moraš imeti, če želiš tako samozavestno skakati gor in dol po drogu ter izvajati elemente, ki osupljajo. So osupli tudi ljudje, ko jim povedo, s čim se v prostem času ukvarjajo? »Nikoli nisem imel problemov s tem, da bi se mi ljudje čudili ali se mi posmehovali. Pa četudi bi se mi, je to njihov problem, ne moj. Večini ljudi se zdi to super,« je povedal Zoran Petrovič, gledališki režiser, tudi fizik in računalničar, ki na znani praški univerzi zaključuje doktorat na oddelku za alternativno in lutkovno gledališče. Vse to, kar počne, ga označuje kot človeka odprtega duha. »K vadbi ob drogu me je gnala predvsem radovednost, v tistem obdobju sem tudi iskal, katera fizična aktivnost bi bila zame.«
Vsi so že od nekdaj športniki – Zoran je treniral atletiko, še prej veslanje in gimnastiko, Jernej prihaja iz gimnastike, kot študent je plesal hip hop. Večina pa je ob drogovih pristala zaradi deklet. Zoran se je s tistimi, ki so vadile ob drogu, znašel na pijači in sprejel njihovo vabilo, naj se jim pridruži. Kasneje je dobil klic, zakaj je manjkal na poskusni fantovski skupini. Priznava, da je imel pred prvo vadbo nekaj treme.
Dekleta trgajo gate
Dekleta pač obvladajo. »Res trgajo gate! Mi morda nismo elegantni, ne zato, ker ne bi želeli biti, ampak ker ne znamo. Proti dekletom nimamo za burek!« je bil slikovit Zoran.
»Predstavljajte si gimnastiko na drogu, zdaj pa drog obrnite navpično, in če ste mislili, da je gimnastika težka, je to še dvakrat težje. Če primerjate naše treninge z ženskami, one trike in elemente bolj koreografsko povezujejo, medtem ko fantje prve pol ure 75-minutnega treninga izvajamo kondicijske oziroma ogrevalne vaje, ki nimajo nič opraviti z drogom, nato sledi delo na drogu. Koreografijo vadimo zgolj, če se pripravljamo na kakšen nastop. Ker smo to poskusili in v tem vztrajamo, povsem drugače gledamo na dekleta, ki plešejo ob drogu. Poleg tega, da jih občudujemo, jih tudi veliko bolj spoštujemo,« je povedal Nino.
Njihova prva trenerka je bila Renata Ponudič, zdaj se v trenerski vlogi izmenjujeta Nino in Jernej.
Moč in eleganca
Da je »štanga« lahko tudi zelo moška stvar, jim je začelo prodirati v zavest pred petimi leti, ko so videli nastop moških in deklet skupaj. Tadej Šilec je zadnji, ki se jim je pridružil (leta 2019). Svoje telo je privlekel k drogu zaradi svoje drage in po tem, ko so ga s svojim nastopom prepričali njegovi zdajšnji kompanjoni Zoran, Jernej in Nino.
Jernej ni potreboval ženske spodbude, temveč ga je prepričal predstavitveni trening, takoj je vedel, da je to nekaj zanj. »Potrebuješ moč in ustvarjaš lahko z združevanjem gimnastike in plesa. Ne morem reči, da sem ravno umetnik, lahko pa zatrdim, da je to dobra rekreacija.« In kot je bilo videti, zelo koristna za ramenski obroč. Največ delajo mišice od pasu navzgor, a so pomembne tudi noge, so pojasnili.
»Zanimivo je, kako se že na začetku pokaže, kako zahtevna je ta vadba. Četudi se ti zdi, da si v precej dobri kondiciji, ti hitro postane jasno, da ni tako lahko. Sploh če si prej videl punce,« je povedal Tadej, Jernej pa dodal, da so ženske res bolj gibljive, moški pa imajo več moči. »Nekateri fantje so elegantnejši, recimo baletniki, mi smo pa predvsem športniki – to je naša rekreacija, delamo predvsem na moči.« Zoran je pritrdil, da ženske moškim res zavidajo moč, saj hitreje izpeljejo kakšne elemente kot one, a moški njim zavidajo eleganco. »Dekleta občudujem, kako znajo izpeljati gibe. Da mi usvojimo, kako iztegniti prste v špičko, tako kot je treba, traja precej časa. Pri njih pa se to zdi, kot da jim je prirojeno. Ena od vaditeljic nam je rekla: ko misliš, da imaš iztegnjeno nogo, jo iztegni še malo!« je razlagal Zoran, ki se je lotil še druge podzvrsti plesa ob drogu, imenovane »contemporary«. To trenira skupaj z dekleti, ki izhajajo iz sodobnega plesa. A zakaj? Ker se mu je zdelo, da bi mu lahko koristilo. Preprosto.
Sleci se!
To, da si med treningom večkrat slečejo majico in so vsi v kratkih hlačah, ni zaradi vročine, temveč zaradi boljšega oprijema. V trenirki se nekaj elementov sicer lahko izvaja, mnogih pa nikakor. Modrice jim tako niso tuje, stik kože z drogom lahko tudi zelo boli. »Naši treningi so zelo glasni: ali zaradi zadovoljstva nad uspehom vsakega med nami (zelo se spodbujajo, op. a.) ali pa zato, ker nas tako zelo boli. Pa zelo dobri smo v jamranju,« so bili iskreni fantje, ki vadbo ob drogu sodržavljanom zelo priporočajo in so prepričani, da bo marsikoga zasvojila. Tisti, ki se je bodo lotili, naj se opremijo z vztrajnostjo, saj zaradi odsotnosti takojšnjih rezultatov marsikdo prehitro obupa. Vztrajneži pa so čez čas dobro nagrajeni, saj je radost ob vragolijah, izvedenih ob drogu, velika. »Kadar gremo zvečer s treninga, nismo povsem drugi ljudje, smo pa gotovo srečnejši. Imamo se strašno dobro!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
