Požari se prav tako vrstijo pri nas in na Hrvaškem. Če se bo peklensko poletje nadaljevalo, jih je pričakovati še več. Bi se znali rešiti, če bi vas ogrožal požar? Ali veste, kaj morate storiti?
S požarom na Portugalskem se je spopadlo 600 gasilcev z več kot 200 gasilskimi avtomobili. Nekateri gasilci so bili med gašenjem hudo poškodovani, nekaj je bilo pogrešanih. Gasiti so pomagali tudi Španci in Francozi. Grozljive slike so nas pustile brez besed. Družino, ki je poskušala z avtomobilom uiti požaru, je zajel ognjen tornado – vsi so zgoreli v avtu. Niso bili edine žrtve, kar 30 ljudi je doletela enaka usoda. 17 jih je umrlo v mukah ob vozilih, ker so se ujeti med plameni znašli v brezizhodnem položaju. Smrtnih žrtev je bilo vsega skupaj 62, še več ljudi je bilo ranjenih. Črna kronika, kakršne ne pomnimo. In zgodba, ki bi se lahko zgodila tudi drugje.
Požar je zanetila suha nevihta
Portugalski požar, ki se je sunkovito širil v kar štiri različne smeri in ni prizanesel nikomur na poti, naj bi nastal zaradi tako imenovane suhe nevihte: strela je udarila v drevo, ki je zagorelo, in tam se je požar začel. Suha nevihta je sicer ljudski izraz za naravni pojav, ko slišimo grmenje nevihte, pri nas pa ne dežuje. »V stroki pojma suha nevihta načeloma ne uporabljamo, lahko pa ga opišemo s primerom, ko opazovalec opazuje nevihto od daleč na suhem, v njegovi bližini pa se že pojavljajo strele,« pojasnjujeta Vladimir Djurica in Goran Milev, strokovnjaka za strele z Elektroinštituta Milan Vidmar. Opazovalec na takem mestu zazna intenzivno grmenje, ki ga pogosto spremlja močan veter brez dežja, kakršen je značilen pri zgodnjem nastajanju neviht. »Pri tem pogosto dobi lažen občutek, da je v središču nevihte. V takih primerih se jedro nevihte najpogosteje premika v smeri, ki obide mesto opazovalca. Zelo podoben primer je strela z jasnega, ko je nad opazovalcem jasno nebo, nekaj kilometrov stran pa je nevihta, ki lahko povzroči udar strele na mestu, kjer sije sonce.« Suha nevihta, kot naj bi bila v času požara na Portugalskem, ko se je dež zaradi vročine spreminjal v paro, še preden je padel na tla, je mogoča, »a le nad zelo vročimi predeli Zemlje z nizko vlažnostjo. Pojem suhe nevihte v praksi ne pomeni, da dežja ni, ampak lahko rahlo prši oziroma rosi. Temu pojavu pravimo virga in ne nastaja samo med nevihto, temveč na splošno, ko je oblak visoko in je zrak zelo suh. Pri nevihtnem oblaku je to mogoče na robu, ki sega do višine deset kilometrov in več.«
Pozor, strele!
Sogovornika pa opozarjata na nevihte pri nas v poletnem času, ko je vegetacija zelo izsušena. »Verjetnost nastanka požara v naravi zaradi udara strele je v takih razmerah zelo velika. Zadrževanje na odprtem v času nevihtnega dogajanja je nevarno, ker smo izpostavljeni udaru strele. Ko slišimo grmenje, je nevihta že zelo blizu in nas lahko ujame v nekaj minutah. Največ, kar lahko storimo za svojo varnost v takem položaju, je, da se skrijemo v objekt z ustrezno strelovodno zaščito ali v avtomobil (kovinski).« Ta ukrep nas bo zaščitil pred strelo, ne pa tudi pred morebitnim požarom, ki bi se zanetil v bližini.
Govorite razločno
Čeprav je strašna misel na to, da bi se z bruhajočim ognjem srečali iz oči v oči, imamo veliko več možnosti za preživetje, če poznamo pravilne ukrepe. Seveda takoj, ko opazimo požar v naravi, najprej pokličemo gasilce oziroma center za obveščanje na telefonsko številko 112. Povemo natančno lokacijo požara (naslov najbližjega stanovanjskega objekta, cestno povezavo med dvema krajema ali bližino drugega znanega objekta). Povemo, kaj gori (trava, podrast, gozd), kakšen je obseg, kako hitro in kam se požar širi. Podatek, ali so v bližini požara večji viri vode za gašenje, je prav tako pomemben kot tudi informacija, kdo kliče, in telefonska številka za morebitne dodatne informacije. Na vprašanja dežurnega operaterja odgovarjamo razločno. »Uspeh intervencije je odvisen od pravočasne in pravilne informacije,« opozarjajo v Gasilski zvezi Slovenije. Kadar opazimo manjši požar v naravi, ga poskušamo omejiti oziroma pogasiti z razpoložljivimi sredstvi (veje, voda, zemlja, pesek in podobno). Požar gasimo vedno v smeri vetra, tako da nas dim in plameni ne ovirajo pri gašenju. Če požara ne moremo pogasiti, se umaknemo na varne površine,« svetujejo.
Majhen zasuk vetra je lahko usoden
Če se požar v naravi prehitro širi, se nikar ne igramo herojev in delo raje prepustimo profesionalcem, medtem ko skušamo čim prej pobegniti na varno, v nasprotno smer od širjenja požar. Pred dimom se lahko vsaj delno zaščitimo tako, da si damo pred usta moker robec ali krpo. In v primeru požara, kot so mu bili priče na Portugalskem? Bi si lahko ljudje kako povečali možnost preživetja, ko so bili ujeti v ognjeni obroč? »Na žalost je tako, da ko nas zajamejo plameni, je zelo malo možnosti za rešitev, še posebno v primeru na Portugalskem, kjer je bil požar polno razvit, temperature pa zelo visoke. Bolj pomembno je, da se pravočasno umaknemo. Velikokrat s tem odlašamo zaradi gašenja, pomoči, reševanja ljudi ali premoženja, tudi zaradi radovednosti. Tako veliki požari so zelo nepredvidljivi, že rahel zasuk vetra je lahko usoden, tudi za gasilce,« odgovarja Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije.
Tragedija v Londonu
Zagori pa lahko tudi v stanovanju, o čemer je javnost začela malo bolj razmišljati ob krutem požaru, ki je pokopal 79 ljudi v sedemdesetmetrski stolpnici v Londonu. Še vedno se sprašujemo, kako so lahko stolpnico, katere prebivalci so še pred nedavno obnovo opozarjali na slabo požarno varnost, tudi po obnovi naredili tako ranljivo za požar. »Z uporabo gorljivih materialov za izvedbo drage prezračevane fasade so izvajalci naredili požarno zelo nevarno stavbo. Samo v pol ure se je požar iz četrtega nadstropja razširil na celotno zgradbo. V trenutku, ko se je stopnišče zadimilo, so prav vsi stanovalci ostali ujeti v svojih stanovanjih in so lahko le čakali, kdaj bo tudi njihovo stanovanje pogoltnil ogenj. Čeprav so gasilci do stolpnice prišli v nekaj minutah in so naredili vse, kar so lahko, se je požar prehitro širil, zato so tragedijo bolj ali manj nemočno opazovali. Prezračevana fasada z gorljivo toplotno izolacijo je bila tempirana bomba,« pojasnjuje Milan Hajduković, predsednik Slovenskega združenja za požarno varnost (SZPV). Bi se lahko kaj podobnega zgodilo tudi pri nas?
Težave izpred leta 1984
»Očitno imamo v Sloveniji veliko sreče, saj v statistiki še nimamo požara, v katerem bi bil povzročitelj kriv za poškodbe ali smrt drugega, vemo pa, da je veliko večstanovanjskih stavb z zelo dvomljivo požarno varnostjo.« Milan Hajduković pravi, da so v Sloveniji najbolj problematične visoke zgradbe, zgrajene pred letom 1984, saj zelo verjetno niso dovolj požarno varne. »Bolj kot uporaba gorljivih materialov na pročelju so problematične izhodne poti in širjenje dima v objektu. Večkrat je tudi omejen dostop za gasilska vozila, zato ni pravočasno posredovanje gasilcev, ki v objektu nimajo na voljo vode za gašenje. V primeru požara bi bila zelo verjetno zahtevana evakuacija objekta, hkrati pa bi morali gasilci na istem stopnišču razpeljati cevi za vodo. To je dovolj razlogov, da bi lastniki objektov in upravniki stanovanjskih stavb morali naročiti izdelavo požarne ogroženosti objekta in pripraviti program sanacije. Če ne gre drugače, naj stanovalci to poskusijo doseči z odvetnikom.«
Gorljivi in negorljivi paneli se med sabo skoraj ne ločijo
Upa, da naši projektanti in izvajalci del za toplotno izolacijo stavb vseeno niso tako neumni, da bi na stanovanjski stavbi naredili prezračevano fasado z gorljivo toplotno izolacijo in gorljivo fasadno oblogo. »A predvsem zato ne, ker je takšna izolacija preprosto predraga. Tudi s stališča gradbene fizike se v fasadnih sistemih sicer uporablja negorljiva toplotna izolacija, zunanji zaščitni del fasade pa je iz različnih materialov. Največkrat se uporablja prav aluminijasti kompozitni panel, ki je dobavljiv v različnih variantah: gorljiv ali negorljiv, med seboj se skoraj ne ločita, je pa gorljiv precej cenejši.« Hajduković razkriva še, da je pri nas kar nekaj visokih stanovanjskih stavb, pri katerih je bila v energetski sanaciji uporabljena gorljiva EPS-izolacija. A je ta manj nevarna, ker je kontaktna fasada (ETICS) in ne prezračevana.
V Ljubljani je nekaj stolpnic, v katerih ne bi želela živeti
O požarni varnosti pri nas smo na hitro spregovorili še z Matejo Gris, generalno sekretarko SZVP. Ta nam je zaupala, da pozna nekaj večstanovanjskih stolpnic v Ljubljani, v katerih ne bi hotela stanovati, saj imajo le eno stopnišče, ki ni na pročelju stavbe (pojasnilo: če je stopnišče ob zunanji steni in ima okna, se lahko dim odzrači skoznje). »Na stopnišče vodijo vrata naravnost iz stanovanj. To so stari bloki, ko vrata v stanovanja še niso bila požarno odporna. Nekateri bloki imajo dodatna zunanja evakuacijska stopnišča, kar je seveda veliko bolje. Upam, da niso zaklenjena. Nevarna je lahko tudi neposredna povezava stopnišča, ki vodi v zgornja nadstropja, s stopniščem v klet. V kleteh se namreč skladiščijo tudi stvari, ki niso za tja, seveda če stanovalci ne upoštevajo običajnih navodil o hrambi gorljivih stvari (npr. jeklenk s plinom).«
Milan Hajduković besede Mateje Gris dopolni s primerom: »Naša 40 let stara stanovanjska stolpnica na Glavarjevi 49 ima zunanje požarno stopnišče, a zelo verjetno številnim ne bi uspelo priti do njega, ker je vseh 110 stanovanj vezanih na skupno notranje stopnišče. Tudi kletni prostori s precej slabimi vrati so na tem istem notranjem stopnišču, ki nima nobenega stika z zunanjostjo. Ni ga mogoče oddimiti! V primeru malo večjega požara v kleti ali enem od stanovanj se bo stopnišče zelo hitro zadimilo in je verjetno malo junakov, ki bi brez dihanja prehodili (pretekli?) na slepo do požarnega izhoda na zunanje stopnišče. Jaz imam do stopnišča najkrajšo pot, le okoli pet metrov, najbolj oddaljeno stanovanje pa kar 25 metrov. Vsaj to sem nekako dosegel, da so vrata na zunanje stopnišče nezaklenjena! Največkrat so zaklenjena, ker se bojijo, da ne bo kdo prišel po požarnem stopnišču.«
Tudi v Sloveniji se požari vrstijo drug za drugim. Najprej požar na Vrhniki, ki bo še dolgo odmeval, pred dnevi pa je zagorelo tudi v industrijski coni v Ljutomeru in v trgovskem centru Qlandia v Kranju. Na srečo brez smrtnih žrtev. Gasilci se v tem obdobju vsak dan bojujejo z več požari, naenkrat tudi z več kot petnajstimi na različnih koncih Slovenije. Na dan, ko smo pripravljali članek, ki ga pravkar berete, je zagorelo več travniških površin (v Kopru, Ilirski Bistrici, na Škofljici, v Lukovici, Radovljici, Semiču in Beltincih), v Sežani je zagorelo v garaži stanovanjske hiše, v Novi Gorici je v stanovanju zagorela klimatska naprava, v Velenju je na balkonu stanovanja v večstanovanjski hiši zagorela kartonska škatla. V Kranju je v podjetju odjeknila eksplozija, ob kateri je bilo zaznati močan dražeč vonj.
Na Hrvaškem je najhujši požar te dni izbruhnil v Makarski, tam so morali evakuirati tudi turiste. Jasno je, da je vroče in da obstaja velika nevarnost požara, a se človek ob vsem tem vseeno vpraša, ali so požari res samo posledica nesreče. Franci Petek iz GZS odgovarja: »Veliko različnih vzrokov je mogočih, da imamo v zadnjem času veliko večjih požarov. Vsak požar je poseben in odvisen od protipožarnih ukrepov, tudi takrat, ko je bil nameren požig. Ali so ti ukrepi dovolj dobri, je odvisno od posameznika, podjetja, župana … Zakonodaja zagotavlja le minimalne ukrepe, nadzor nad njimi pa ima Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Nesporno je, da je inšpektorjev premalo za učinkovit nadzor. Vendar inšpektorji, celo če jih podvojimo, ne bodo mogli zagotoviti požarne varnosti. Odgovorni se morajo zavedati, da je treba narediti vsaj tisto, kar predpisuje zakonodaja, v določenih primerih pa še več. Temperature in dolga suša vplivajo na požare v naravi. Logično je pričakovati, da je verjetnost povečanja požarov v tem primeru zelo velika.«
