Igralko, ki je te dni ostala brez stalne službe v gledališču v Trstu. Marijo iz televizijske serije Ena žlahtna štorija. Mamo dvojčkov, ki sta prav te dni na preizkušnji, imenovani matura. Življenjsko sopotnico igralca, režiserja in profesorja Vladimirja Jurce. Čustveno žensko s številnimi darovi. Žensko, ki te dni prežeta z grenkobo pravi: »Krilca so mi porezali,« a kot da je nihče ne sliši, morebiti ne jemlje resno, ker, kot nam je povedala, »se vedno obnašam, kot da ni težav, kot da sem v nebesih«. Nas je očarala s svojo srčno gostoljubnostjo, pa s kar nebeško pogostitvijo v domači hiši na Krasu.
Vse je bilo bolj ali manj v znamenju mature. Lalija, kot ga (Vladimirja) kliče Maja, ni bilo doma, ker je kot vsak šolski dan odpeljal sina v gimnazijo v Koper. Tokrat samo Jakoba, Urban je ostal doma. Naslednji dan ga je čakal maturitetni izpit iz italijanščine, Jakoba pa v prihajajočih dneh še iz slovenščine, kar naj bi bil večji zalogaj. Vsak dan Vladimir ali Maja za prevoz otrok v Koper in nazaj prevozita okoli 160 kilometrov. Ko so snemanja Ene žlahtne štorije v Ljubljani, se kilometri še bolj nabirajo. (A na srečo dvojčka opravljata vozniški izpit, avto pa jima je že kupila najboljša teta na svetu, mamina sestra.)
Hiša na robu. Najprej sva s fotografinjo krožili okoli cerkvice v vasi Kreplje blizu Sežane, saj tiste ozke makadamske poti, ki vodi k Maji in njeni družini, nisva zadeli. GPS je odpovedal. Domačini so nama priskočili na pomoč, potem ko so videli, da se vrtiva v krogu. Vmes sva se najedli češenj. Pa sva spet zgrešili. Na koncu naju je rešil Majin sin Urban in pripeljal do točke, ki sva jo iskali. Do hiše, ki prevzame kot dobro napisan roman denimo italijanskega avtorja.
In potem ko sva vstopili v hišo (beri: v zgodbo), na pragu katere naju je sprejela nasmejana gostiteljica v poletni plahutajoči obleki, sva osupnili. Pozornost je begala od enega kosa pohištva k drugemu. Maja je pripovedovala, kako spontano sta z Vladimirjem nabirala kose največ po bolšjakih, jih prejemala v dar od prijateljev in jih predelala. Vladimir je med drugim tudi spreten mizar in je pri hiši velik del mojstrskih popravil sam izpeljal. Knjižnica v galeriji vzame sapo, ker je ... veličastna. V svojih nedrjih skriva tudi »glasbeno skrinjico«. Tisti dan smo poslušali Vinicia Caposselo, italijanskega kantavtorja. Potem ko sta Urban in Maja na veliko mizo, za katero lahko gostijo vsaj 16 gostov, prinesla najrazličnejše italijanske sire, kraški pršut, kruh z olivami in vino iz sosednje vinoteke, čisto poseben letnik žlahtnega okusa, nam je zapel Vinicio. Vse se je sestavljalo. Ja, kot v dobrem romanu.
Majina družina. Rodila se je materi, ki je imela za sabo že dva zakona in štiri otroke. In to 16. 6. 1960. leta točno ob šestih. Očetu, ki je bil sedem let mlajši od njene matere. Bil je mlad zdravnik, ki se je na smrt, kot rečemo, zaljubil v njeno mamo. Prlek. Brat in sestre, od katerih sta živa samo še dva, so postali njena družina. Zanjo ne obstajajo polsestre in polbratje, ampak samo sestre in bratje. Še danes ji sorodniki veliko pomenijo in z največjim veseljem pripravi slavje za vseh štirideset. Z njenim Lalijem (Vladimirjem Jurcem) je že 34 let v partnerski zvezi. Tole je spet bolj v hecu rekla, kar bom napisala, ampak on bo že razumel, tako da bo prav: »Nisem še našla boljšega.« V eni sapi pove, kaj vse se je od profesorja, režiserja, tudi svojega gledališkega kolega, v Mariboru rojenega Vladimirja, naučila. »On me je spodbudil, da sem zmogla svojo protislovnost preobraziti v pedantnost, vsaj nekaj nje. Od njega sem se naučila džezati življenje.« Pred 19 leti sta se jima rodila dvojčka Urban in Jakob. Maja prizna, da se največjih lekcij za življenje uči prav od njiju. Vsak dan sproti.
Dvojčka Urban in Jakob te dni potrebujeta še nekaj več razumevanja in domače podpore. V mladih glavah se naseljujejo tudi strahovi, ampak Maja pravi, da se veliko pogovarjajo, tudi o tem, kako vzeti radirko in strahove zradirati. »Kar je lahko govoriti, težko pa je to živeti. Ko zaprem oči, se mi vsi strahovi vrnejo, ker sem ženska, ki v tem obdobju doživlja – kako se po slovensko reče amarecca? – grenkobo.« Maja pripoveduje o občutku, ko človekovo dolgoletno delo ni osmišljeno, vendar išče dobro tudi v tem. »Četudi v luft gledam ta drevesa, imam več od tega, kot da se družim z ljudi, ki so energijsko problematični.«
Maja igralka. Za hipec sva sedli ven na teraso, obdano s cvetočo sivko in drugimi zelišči, da bi se posvetili pogovoru, pa so gostiteljico bolj kot besede, ki naj bi jih o tem in onem izrekla, begale misli, ali sva s fotografinjo siti in odžejani. Ko je vendarle sedla in se prepričala, da je vse, kot mora biti, je bil Urban tisti, ki je prevzel vlogo gostitelja, mami Maja pa je končno prišla do sape. »Po 33 letih poštenega dela v Trstu, po 103 vlogah, od tega treh četrtinah glavnih, sem pred kratkim dobila sporočilo iz Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, da v prihajajoči sezoni zame ni vloge. To me je navdalo z grenkobo in mi dalo v razmislek vse moje življenje. Vseh 33 let, ki sem jih podarila zamejstvu, svoje znanje, dušo in ljubezen ...«
Kaj bo pa z Marijo iz Ene žlahtne štorije? »Ljubim Marijo in vse svoje vloge, ki sem jih potegnila iz jeter ...« Ja, Maja Blagovič je Marija v Eni žlahtni štoriji, ki se ni končala. Še jo bodo snemali, ker čeprav so nam gledalcem napovedali, da se je v Štorijah vse lepo izteklo, je življenje pokazalo, da se še ni. Nove in nove prigode so na obzorju in poletje bo bolj ali manj rezervirano za snemanje. Maja zasebno je popolno nasprotje Mariji. In v tistih togih oblačilih in sandalcih, ki jih Marija nosi, se ne počuti dobro, a ker je odlična igralka, tega gledalci seveda ne občutimo. Tudi ko jo kdo sreča na cesti, je tako zelo drugačna, da jo le redki prepoznajo.
Potem pa je že spet stekla v notranjost hiše, k fotografinji Mateji, ki se je mudila v garderobni sobi. Ker prav tam je bilo treba povedati nekaj bistvenega o njej. O Maji kot igralki smo tisti dan točno opoldne zgodbo končali.
Stiliranje je Majina prva strast. Ko smo vstopili v garderobno sobo, so Majine oči dobile poseben sij. V letih potovanj, gledaliških gostovanj, brskanj po izvirnih butikih so se v njenih omarah nabrali unikatni izdelki, nakit, oblačila in modni dodatki, ki so lepo urejeni, kot dodaten okras v hiši. Vreča s klobuki umetnice, ki je te bombažne umetnine izdelovala nekoč, pa se je zdaj posvetila povsem drugim stvarem, čaka na nove lastnike. Majina glava jih nosi ob številnih priložnostih, vendar je tu klobukov še za toliko drugih glav, ki čakajo nanje! Unikatni kosi oblačil, ki smo jih pomerjale kar vse tri, so nas očarali in spet oddaljili od zgodbe, kakršno smo načrtovali, namreč zgodbo o Maji igralki ... ki jo je, kot je mimogrede povedala, življenje v zadnjem času kar preizkušalo in ji počasi počasi rezalo krilca. Vseh si ne dovoli odrezati, seveda ne, zato je še kako srečna v svojem kraškem raju, obdana z ljudmi, ki jih ima rada, kjer njeno družino lahko obiščejo redki, a tisti pravi prijatelji, ki jo s svojimi zgodbami še žlahtnijo. Veliko ljubljanskih gospa prihaja že leta k Maji za stiliranje, je povedala, medtem ko se je lotila naju. Mateja je bila navdušena nad Majinim okrasjem okoli vratu, unikatno verižico iz gume, ki jo je naredila Majina prijateljica Barbara Volčič, meni pa se je podalo dolgo plahutajoče zeleno krilo, dragocen kos, s katerim bi šla lahko nabirat marjetice na travnik ali pa na primer na gledališko premiero. Bog daj, da bi bila še kakšna, tega ni rekla Maja, si pa sebe predstavlja v filmu v vlogi ženske, ki je v tistih letih, ko je glava že razsvetljena, vse okoli nje pa ne štima. Mogoče pa bo nastopila v monodrami? Toda za zdaj si bo vzela nekaj časa za premislek in morebiti bo samo gledala v zelenje, ki obdaja njihovo čarobno hišo na Krasu. Hišo, ki Maji vrača izgubljeno vero in ji daje krila.
